moj pogled nagajivo
in se razleze preko ustnic
po celem telesu
in čutim, kako lepo
je biti
čisto tvoja.
Očitno je vse
kar rabim
en tak do konca razštelan oktober
da se odmevi v moji glavi
končno začno prekopicevati
v besede
verze
rime
in ob sončnem zahodu
sredi ničesar
divje tipkam
vse
nepopolne
zaprašene
rahlo uvele
včasih zarjavele
šepajoce
ampak tako zelo moje.
Korak za korakom
premagovati
daljno brezčasnost
sveta pod seboj
gmoto spustiti
v moji glavi
da razleti se in zmeni s seboj
da se zdirja
nekam tja med razglede
vrhove
širjave
skozi krošnje dreves
dokler je ne utrudi
to noro divjanje
ne umiri se
kaotični ples.
In se razgmoti.
Z vsakim utripom
novim korakom
globokim vdihom.
V mraku večera
zdirjane misli
lahkotno zvrtinčijo se skozi zrak
in se pospravijo
z roko v roki
umirjeno
vsaka v svoj kotiček
spat.
In jaz sem ponovno lahko
samo jaz.
Tukaj
in zdaj.
Z jasnejšim pogledom
naprej in nazaj.
In mali utrinki
miselnih zvezd
krasijo nebo
in mojo zavest.
Najrajši imam,
ko se tvoje misli
dotaknejo mojih
v brezčasju trenutka.
Takrat hrepeneče
lovim ta šepet,
sled dotika,
ta stik,
umirjam svoj dih
in se previdno
dotaknem nazaj.
Potiho
potipam,
da jih ne prestrašim
in ne zbežijo
daleč spet stran
v tvoj varen objem.
Najrajši imam,
kako v teh dotikih
za trenutek sva
ne le si
in sem.
Včasih se izgubljam
med svojimi izrazi,
ki se kotalijo na telefon
in drobnim tiskom,
ki ohromelo
kriči backvokale
v izklopljen mikrofon.
Včasih
ko utišam
vse črnoglede novice
današnjega dne
v toplem objemu odeje
s tihim dotikom svojih misli
nežno zdrsim
preko zemljevida
preko meja in oceanov
Tu in tam
zastanem
na malih koščkih sreče
nekega dne
in se v toplem objemu odeje
z obrazi in razgledi daleč stran
igrivo nasmiham
sredi zemljevida
sredi meja in oceanov
Takrat
tiho šepetam
skritim trenutkom
prihajajočih dni
z vsakim toplim objemom odeje
smo bližje in bližje tam -
skupaj, nekje
sredi zemljevida
sredi meja in oceanov