Tukaj

Malo sem te pogrešala, 

izdahnem v noč. 

Tukaj sem, 

me nežno

objameš z besedami,

da začutim

tvoj odtis

na goli koži.

Ostaniva.

Jutro

lahko počaka.

Bregovi Konga

Govoriš mi
o reki Kongo.
Kako je tok
tako močan,
da ribe
ne morejo prečkati
z ene strani
na drugo.

Govoriš mi
o ribah,
glasbi,
zgodbah,
življenju,
naravi,
ki jo imaš
tako zelo rad.

Kongo
v globinah
šumi.

Govorim ti
o dnevu,
mislih,
zgodbah,
željah,
ljudeh,
ki jih imam
tako zelo rada.

Kongo
med nama
buči.

Kako plavati
proti toku?
Močno?
Hrumeče?
Nepopustljivo?

Tako sem sama,
zašepetam.
Verjamem,
odvrneš.
In ostaneš
na svoji strani.

Septembrska melanholija

Jeseni,
ko se svet odene

v prehiter večerni hlad,
jaz pa v puloverje,
dežnike
in delovni zagon
nove sezone,
pod koraki slutim
pisano jesensko listje,
na ulicah topel
vonj po kostanju
in v zraku nostalgijo
po neskončnih poletnih večerih
in vsem,
kar bi lahko bilo.

Na izi

Kako dragoceno
te je najti
sredi tistih
neskončnih noči
ko me niti usode
vlečejo
sem ter tja
po vesolju

kako dragoceno
je najti nekoga
ki samo je
nekoga
ki ostane
nekoga
s komer je vse
tako
na izi

kako dragoceno
je najti
trenutek
kjer lahko
sam’ obstajaš,
in ne obstojiš
sam

vsaj
za tisto noč
ko te niti usode
vlečejo
sem ter tja
po vesolju
in za utrip srca
nisi več
čisto
sam.

Popotnica

En nahrbtnik,
poln tank,
prazna cesta,
neštevno možnosti,
ena pot,
ki jo rišem tako,
kot plešejo moje misli.
In medtem
ko se počasi izmikam
iz krčevitega oklepanja
kaotičnega ritma,
lovim nove korake.
Tiste, druge.
Prave.
Moje.

Integracija

Hotelska soba.
Še ena letalska karta,
video klic,
par ur telefonskega klepeta,
nekaj objemov na daljavo,
vroča kopel,
v katero se kar razlezem,
škatla sušija
in steklenica uzota pozneje.

S svojimi mislimi
polnim prazno
hotelsko posteljo.

Samo jaz in
na tisoče
nemirnih klicajev,
tihih vprašanj,
bruhajočih ***
in tropičij,
ki se vlečejo iz pradavnine.

Nekje med nočjo
in sanjami
med zvoki
neznanega mesta
lovim pike;
izmuzlljive,
trdne,
dokončne.
Za zaključene povedi.

Ker premišljeni načrti
in hipotetični poskusi
mirnega vsakdanjika
prenesejo marsikaj …

Kaj pa
integracija?

Čisto tvoja

Kdaj pa kdaj 

se spomnim nate 

čisto potihem, 

da ne bi slučajno zaslišala 

svojih lastnih misli. 

Previdno smuknem tja, 

kjer še čutim večerne sprehode tvojih dlani 

po moji koži 

in kjer se
moj pogled nagajivo 

sreča s tvojim
in se razleze preko ustnic
po celem telesu
in čutim, kako lepo
je biti
čisto tvoja.

Superjunaška

Kakšen dan
si zmagovito

z jutranjo budilko
nadenem ogrinjalo
in s svojimi močmi
rešujem svet.

Kakšen dan
se premagana
zavijem
v jutranjo sivino
in čisto tiho čakam,
da svet reši mene.

Prebujenje

Očitno je vse

kar rabim

en tak do konca razštelan oktober

da se odmevi v moji glavi

končno začno prekopicevati

v besede

verze

rime

in ob sončnem zahodu

sredi ničesar

divje tipkam

vse

nepopolne

zaprašene

rahlo uvele

včasih zarjavele

šepajoče

ampak tako zelo moje.

Zdirjane misli

Korak za korakom

premagovati

daljno brezčasnost

sveta pod seboj

gmoto spustiti

v moji glavi

da razleti se in zmeni s seboj

da se zdirja

nekam tja med razglede

vrhove

širjave

skozi krošnje dreves

dokler je ne utrudi

to noro divjanje

ne umiri se

kaotični ples.

In se razgmoti.

Z vsakim utripom

novim korakom

globokim vdihom.

V mraku večera

zdirjane misli

lahkotno zvrtinčijo se skozi zrak

in se pospravijo

z roko v roki

umirjeno

vsaka v svoj kotiček

spat.

In jaz sem ponovno lahko

samo jaz.

Tukaj

in zdaj.

Z jasnejšim pogledom

naprej in nazaj.

In mali utrinki

miselnih zvezd

krasijo nebo

in mojo zavest.

Prvi dotiki

Najrajši imam,

ko se tvoje misli

dotaknejo mojih

v brezčasju trenutka.

Takrat hrepeneče

lovim ta šepet,

sled dotika,

ta stik,

umirjam svoj dih

in se previdno

dotaknem nazaj.

Potiho

potipam,

da jih ne prestrašim

in ne zbežijo

daleč spet stran

v tvoj varen objem.

Najrajši imam,

kako v teh dotikih

za trenutek sva

ne le si

in sem.

 

Drobni tisk

Včasih se izgubljam

med svojimi izrazi,

ki se kotalijo na telefon

in drobnim tiskom,

ki ohromelo

kriči backvokale

v izklopljen mikrofon.

208

Včasih

ko utišam

vse črnoglede novice

današnjega dne

v toplem objemu odeje

s tihim dotikom svojih misli

nežno zdrsim

preko zemljevida

preko meja in oceanov

 

Tu in tam

zastanem

na malih koščkih sreče

nekega dne

in se v toplem objemu odeje

z obrazi in razgledi daleč stran

igrivo nasmiham

sredi zemljevida

sredi meja in oceanov

 

Takrat

tiho šepetam

skritim trenutkom

prihajajočih dni

z vsakim toplim objemom odeje

smo bližje in bližje tam -

skupaj, nekje

sredi zemljevida

sredi meja in oceanov

 

 

Naravno stanje

Ker ona je rojena

za zvezdnate noči

sprehod po mlečni cesti

in vdih neskončnosti

da se v poletnih travah

lovi s kresničkami

objeta v vonj poletja

in vdih neskončnosti

za dotike sonca

ki barve prebudi

obleče svet v modrino

in vdih neskončnosti

pusti ji, da ostane

otrok dneva in noči

ne skrivaj jo med stene

ne nadevaj ji vezi

ker vsakič ko ta nori

svet v primež jo dobi

nje je malo manj

in manj neskončnosti

eskončnosti

skončnosti

končnosti

ončnosti

nčnosti

čnosti

nosti

osti

sti

ti?

i

.

Little pieces

I'm two different socks

on a rainy day

I'm all smiles and cuddles

when cat crosses my way

I'm the taste of coffee

under morning shower

I'm adrenaline rush

by abandoned tower

I'm a made-up curseword

that smells like summer days

I am fresh sunflowers

with smile across my face

I wonder whose's the next piece

if it continues so -

being parts of all the people

I don't want to let go.