V bistvu je bil en res butast dan. Tak, pomladni, ko moraš
itak še vedno nosit s seboj rokavice in podobno kramo, če nočeš zmrznit. Poleg
tega pa sem morala pisat še neko prav tako butasto seminarsko za faks in brat
neko butasto knjigo – čeprav, priznam, da niti ni bila tako zelo grozno
butasta, kot po navadi pričakuješ od knjige, ki jo moraš prebrat samo zato, ker
pač moraš.
Niti ne vem, zakaj sem se spravila to pisat. Mogoče je spet
eden izmed tistih dni, ko paše malo pobrskati po spominih. Ali pa se mi samo
zdi, da moram malo osvežit mapo »Streseno na papir« v svojem računalniku. Ali
pa, varianta številka tri, bom končno enkrat upoštevala nasvet navdušenih
gledalk hollywoodskih romantičnih komedij s srečnimi konci, ki me obkrožajo
(zadnje čase sicer precej manj pogosto, kot bi si to želela) ali so me vsaj
obkrožale štiri leta, ko smo se skupaj trudile bolj ali manj uspešno preživeti gimnazijo.
Skratka, končno enkrat nekaj, kar bo kratko, sladko, zaljubljeno in (več ali
manj) pod dvajset (in ne spet nad šestdeset let, ker nekateri bralci začenjajo
sumiti, da imam poseben fetiš na upokojence).
Ta niti-ne-tako-zelo-butasta knjiga je bila roman (začuda in
na moje veliko veselje precej kratek) nekega Nobelovega nagrajenca (!) s
tipično francoskim neizgovorljivim imenom z naslovom Slabo priklenjeni
Prometej. Podobnosti z mitološkim Prometejem, vsem poznanim iz Starih grških
bajk, so seveda obstajale, ampak pridih sodobnosti je bil več kot očiten
(sklepam, da natančne primerjave večine najbrž ne zanimajo).
Povsem študijsko in posledično tudi precej nesocialno
razpoložena sem se okrog enih odpravila na kosilo. Še dobro, da imamo bone in
še dobro, da imamo Maxija in njegovo samopostrežno, ki je več kot primerna za
samotna kosila v eno (ali morda v dvoje v družbi kakšne knjige). Vstopila sem v
precej natrpano restavracijo (očitno ob enih vsi navalijo na kosilo), zasedla
»svojo« mizo (to je miza za moje osamljene predizpitne trenutke v dvoje s
študijskim gradivom) in se zagnala proti hrani. Niti ni važno, kaj sem jedla,
glavno, da mi je iz vitrine s sladicami vabljivo mahala čokoladna kroglica (ali
mogoče bolj primerno, krogla). Skratka; s polnim pladnjem in praznim želodcem
sem se usedla za svojo samsko mizico in pričela spreminjati situacijo v prid
polnega želodca in praznega pladnja.
Če si (in če si študent, najbrž si) že kdaj jedel sam,
najbrž veš, da se ti kaj hitro zgodi, da ti postane dolgčas. Sama se sicer ne
prištevam k najbolj zgovornemu tipu ljudi, ampak kosila v družbi so mi vseeno
precej ljubša od kosil s samo seboj. Pomislila sem na svoja pretekla
ljubljanska srečanja, ki bi jih na kratko lahko združila pod geslom »Vse, kar
si želiš«, in premišljevala, da bi bila prav vesela družbe kakšnega novega
neznanca.
Mogoče je tu čas, da na kratko povzamem obnovo prej
prebranega romana, saj mi je v teh trenutkih kar precej zapolnjevala glavo in
ideja, ki se je pojavila v njem, se mi je zdela povsem genialna. Nek
gostilničar je imel restavracijo za ljudi, ki so prihajali jest sami. V njej je
imel le mize za tri in postopoma jih je polnil z naključnimi gosti, ki se niso
poznali – predstavil jih je med seboj, nato pa jih pustil, da so skupaj pojedli
kosilo in si pri tem delali družbo. To bi bilo res zakon, sem pomislila, zdaj
bi mi res prav prišla takšna restavracija.
Vdana v usodo (se pravi, v družbo le praznega stola ali
knjige, ki je še vedno tičala v torbici) sem nadaljevala žuljenje svoje
skodelice juhe in opazovala mize, ki so se bolj in bolj polnile. Kateri norci
(jaz sem bila tu ob enih le izjemoma, da ne bo pomote) hodijo tako zgodaj jest,
kaj ni lažje priti ob treh, se izogniti gneči, čakanju v vrsti in – »Je tu
fraj?« Presenečena sem pogledala na svojo levo in zagledala nekega neznanca, ki
se je očitno želel usesti za mojo osamljeno mizo in mi delati družbo pri kosilu
(vsaj upala sem tako). Kul! »Ja, itak,« sem prikimala in se na vsa usta
zarežala v pozdrav, saj se je pojavil, kot bi mi prebral misli.
Če bi bil to hollywoodski film, bi bila to sedma minuta
filma, ko se osebek moškega in osebek ženskega spola prvič (ne)naključno
srečata in (za razliko od gledalcev) še ne vesta, kakšne posledice bo imelo to
(ne)naključno srečanje.
Navdušena nad tem, da je bil videti prijazen, zgovoren (in
po naglasu sodeč Štajerc, zakon!), tak čisto običajen študent in precej simpatičen,
seveda že zato, ker se mi je pridružil pri kosilu (in je po nimam pojma kakšnem ključu izbral prav mojo mizo), sem
izkoristila ponujeno priložnost in se prepustila družbi neznanca, ki je med
najinim klepetom s kosilom postajal vedno manj neznan in me je potem, ko sem
(po – baje – tričetrturnem mrcvarjenju moje ljube čokoladne krogle) skoraj
malce razočarano ugotovila, da je kosila konec in bo zdaj – tako, kot tisti
trije neznanci za gostilničarjevo mizo v romanu – odšel po svoje, jaz pa po
svoje, povabil na čaj (zato, da ne bova delala gneče v že tako prepolnem Maxiju).
Ugotovila sva, da imava časa celo popoldne (jaz sem imela faks šele ob šestih,
on pa sploh ne) in se počasi odpravila v hladno spomladansko popoldne z misijo,
da najdeva nek prijeten lokal.
Tu se moram ustaviti in opisu situacije dodati nekaj koščkov
mojih misli, kajti dogajanje tam notri je bilo precej pestro. Skratka:
a) Odločila sem se, da si tokrat ne bom delala idej in scenarijev, ki
spominjajo na hollywoodske romantične komedije in bom vesela, ker sem spoznala
neznanca moškega spola, s katerim se je zelo prijetno pogovarjati in bi ga z
veseljem imela za prijatelja.
b) Ne glede na to, da sva imela časa do šestih
popoldne (kar je pomenilo približno štiri ure), sem sklepala, da bo to čaj –
petnajst minut, pol ure, morda ura. Kaj pa naj bi delala štiri ure, halo!?
In odpravila sva se na čaj. Ozirom na misijo: iskanje
lokala, kamor bi šla na čaj. Počasi sva prehodila stari del Ljubljane po dolgem
in počez – od Maxija do Žitnega mosta pa nazaj do Trnovega – in presenečeno sem
ugotavljala, kako prijetno in sproščeno se dá pogovarjati in sprehajati z njim.
Skrbi o tem, da bi nama zmanjkalo teme za pogovor, so bile povsem odveč. Preučila
sva ekspresionistično atmosfero s pridihom estetike grdega na Mesarskem mostu,
se igrala »ugani, kaj je na fotografiji« med sprehajanjem po fotografski
razstavi v Tivoliju (in med tem me je naenkrat popolnoma presenetil in z roko
objel čez rame!) in razpravljala o bolj ali manj posrečenih pustnih maskah (na
prvem mestu, vsaj kar se tiče praktičnosti, je pristal pijani klovn). Poraženec
igre iz Tivolija naj bi drugega prihodnjič povabil na čaj, kar je pomenilo – če
morava še na en čaj, se morava še enkrat dobiti in mogoče to naključno srečanje
dobi nadaljevanje … Ampak prej je bil na vrsti prvi čaj. Dodobra premražena,
nasmejana in nahojena sva se naposled le napotila do lokala ob Ljubljanici, da
bi izpolnila poslanstvo najinega sprehajanja.
Počasi sva se ogrela in čakala, da se bo čaj ohladil na
malce bolj humano temperaturo, medtem pa je prišlo do enega izmed trenutkov
tišine. Ampak – to ni bil eden izmed slovitih neprijetnih trenutkov tišine, bilo je bolj … pogled iz oči v oči, v
tišini, in občutek, da se je čas ustavil in da teh nekaj sekund traja celo
večnost. Le kaj se mu je podilo po mislih, za temi modrimi očmi?
Čaja je počasi zmanjkalo, moj vedno bolj znani neznani
spremljevalec je kavalirsko plačal račun, nato pa sva se zopet odpravila na
mraz, tokrat proti mojemu faksu. Komaj sem verjela, da je bila ura že malce
pred šesto! Štiriurni sprehod!? Vau.
Pospremil me je vse do faksa in pred stopnicami do vhoda sva
se (vsaj, kar se moje strani zgodbe tiče), nekako nerodno ustavila (in sama
nisem imela pojma, kaj točno naj bi svojemu spremljevalcu rekla po koncu
takšnega dolgega in prijetnega sprehoda). »A dobim telefonsko? Po tako dolgem
zmenku pa menda, a,« me je iz iskanja pravih besed prebudil njegov glas.
Telefonska? Po tako dolgem zmenku?
Izmenjala sva si številki in glasek v glavi mi je prišepetaval, da se mogoče
točka a) iz mojih misli preden sva se
iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu utegne še kaj
spremeniti, čeprav sem ga na vse kriplje zatirala in si zatrjevala, da bom
ostala pri tem, ker res ne potrebujem še kakšnega razočaranja po prevelikih
pričakovanjih. Prijatelj, pa pika. … je slučajno rekel zmenek!? Povsem zmedenih misli, ki niso vedele, kaj točno naj bi si
mislile o vsem skupaj, sva se poslovila. In nato me je objel. Zdel se mi je celo večnost dolg objem, mehak, potopljen v
njegovo puhovko, topel in povsem nepričakovan. In zelo prijeten. In zelo
zdaj-pa-res-ne-vem-kaj-naj-si-mislim-občutek povzročajoč.
In nato je šel.
Jaz pa na faks. Najprej na wc, premlet, kaj se je pravkar
zgodilo in kaj se je dogajalo pretekle štiri ure in potem, ko sem prišla do
sklepa, da mi »razvoj moderne proze« danes prav gotovo ne bo prišel do živega,
sem se napotila proti Kinoteki. Tudi »Atalanta ali trabakula, ki plove mimo« je
danes plula kar precej mimo mojih misli, ki so zmedeno preskakovale s
črno-belih podob na platnu pred menoj na koščke neverjetnega popoldneva.
Za nadaljevanje zgodbe so pomembni trije dogodki:
a) Kuhanje nedeljskega kosila (makaronov) s sestro;
b) Stepanje preprog na sončen ponedeljek, ko je
naju s cimro zgrabila spomladanska pospravljalna mrzlica in
c) Pustna sreda oziroma pustni žur v Rožni dolini.
Zakaj?
a) Ker me je med mešanjem najine super gurmanske
specialitete zmotil pisk telefona, ki je oznanjal novo sporočilo. In to ne
kakršno koli sporočilo! Skrivnostno zapakiran pod vsakodnevno oznako »novo
sporočilo« me je čakal mms s čudovito fotografijo zasneženih gora in sinje
modrega neba, opremljen z »Lepimi pozdravi« in s podpisom mojega
so-sprehajalca, ki je povzročil precej nenormalno močno bitje mojega srca in
precej povečano količino nečesa (baje metuljčkov?), kar mi je povzročalo znani
čudno-prijeten občutek v trebuhu (ki navadno oznanja prihajajoče težave).
b) Ker je po temeljitem popoldanskem stepanju
preprog ob najini vrnitvi v sobo moj telefon z živahnim utripanjem opozarjal na
nekaj, kar se je zgodilo med tem, ko nisem dežurala poleg njega. Popolnoma nepripravljena
na to, kar je sledilo, sem ga vzela v roke in se zazrla v neodgovorjeni klic
(le čigav, kaj mislite?), ki je povzročil vsesplošno paniko, evforijo,
pričakovanje in trzanje mene in cimre, s katero sva do potankosti premleli
nastalo situacijo in prišli do sklepa, da ne,
ne smem poklicati nazaj (cimrine podpore pri tem sklepu sem bila še kako
vesela, ker nisem imela pojma, kaj bi rekla, če bi ga poklicala nazaj. Res
nisem govorniški tip človeka). Čez nekaj časa, ki se je zaradi nestrpnega
pričakovanje, če bo mogoče poskusil še enkrat, razvlekel v zelo dolgo časa, se
je med množico sestrinih sms-ov, ki so z opozarjanjem nase z sms-piskanjem vsakič
posebej povzročili mini-infarkt ob misli kaj
pa če je on, se je med njimi pojavil sms za giga-infarkt. Čer :) Zanimalo ga je, kako sem in če
grem v sredo na pustovanje … mojemu odgovoru (po seveda ekstra dolgem cimrskem
posvetu), da grem s prijateljicami pogledat do Rožne, je sledil sms, da ima on
podobne namene. In da pol se pa vidiva. In
ne priporočam maske pijanega klovna :) To se men dogaja!?
c) Ker je bilo fajn celo to, da naju s prijateljico
niso spustili nazaj v šotor, ker naj bi se žur ob popolnoma ne-študentski uri že
končal. In ker je med stanjem pred šotorom z litrom »odvečnega« bambusa v roki
do naju prišel nek hudiček, v katerem sem prepoznala »svojega neznanca«. In ker
smo se odločili, da ob tej uri pa še zagotovo ne gremo domov in smo se
odpravili na turnejo do najbližjega kluba (kjer je bila povsem nečloveško dolga
vrsta) in nato do malo bolj oddaljenega kluba (v katerega niso več spuščali
novih ljudi) in nato na polnočno malico (kjer je v vrsti ljudi, ki so čakali na
svojo pico/burek prijateljica srečala nekoga znanega in odšla z njim, naju pa
prepustila dvojini) in nato nazaj do prvega kluba (pred katerim je do takrat
vrsta že precej usahnila). Enorogi hudiček (en rogec je že sredi noči
odpovedal) in kavbojka s filipinskimi rožnatimi ogrlicami sva se pomešala v
množico kraljestva živali, fantazijskih bitij in oseb vseh poklicev in
starosti, ki so se tisti večer odločile priti zažurat na to plesišče. Počasi
sva se zibala in vrtela v ritmu popularnih komadov (ki so imeli sicer vse prej
kot počasen ritem, ampak komu mar) in se z rokami počasi sprehajala drug po
drugem. Nekaj podobnega, kot naj bi to včasih počeli na vajah za maturantski
ples, le da je bilo to z njim
popolnoma drugače kot z enim izmed sošolcev. Prijetno. Zelo prijetno. In te
njegove roke, ki so tako toplo objemale moj hrbet in ta njegov šepet, s katerim
mi je vsake toliko časa na uho prišepnil kakšno svojo misel ali posrečeno
iskrico, ki nama je obema izvabila nasmeh na usta. Misli so od same zmedenosti
in nevajene ukvarjanja s takšnimi nočnimi dogodki v tako prijetnem spremstvu
opustile premlevanje in se odločile, da se prepustijo, glasek v glavi pa mi je
prišepetaval, da se točka a) iz mojih misli preden
sva se iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu skoraj zagotovo spreminja
in opustila sem kakršenkoli trud, da bi jo obdržala v prvotni obliki. Ker je
bil zelo simpatičen in ker je bilo
tako tesno ob njem zelo prijetno in
ker je bil občutek njegovih rok, ki so me objemale, tako zelo topel in ker je bil njegov pogled nekaj zelo posebnega in ker me je tako zelo zanimalo, če tudi on premišljuje to, kar premišljujem jaz in …
začutila sem njegove mehke ustnice na svojih.
Ja. Definitivno.
