Obožujem tiste dneve. Dneve, ki so na mojem koledarju označeni s posebno barvo, četudi se tega na prvo oko ne vidi. Ni treba, da so izstopajoče florestenčno rumene barve in da zbodejo v oči vsakogar, ki se listu približa na manj, kot bi bilo potrebno. Vendar, ko pogledam na koledar, na tisti mali kvadratek, ki označuje ta prihajajoči dan, se mi zdi, da se je čas še malce bolj upočasnil in da bo ta tako težko pričakovan trenutek prišel še pozneje. Ampak bo prišel. In prav zaradi tega svet kar naenkrat posane lepši in pričakovanje še večje. In nato ...
... nato pride. Prav zares pride in ko me zjutraj zbudi navadno predirljivo in osovraženo zvonjenje budilke, ki tokrat zveni kot najlepša budnica, oznanjajoč ta prečudovit dan, nenavadno polna energije vstanem. In ni težko vstati sredi noči in presedeti v dobro znanih šolskih klopeh nekaj ur, ki se tokrat sicer vlečejo še bolj kot ponavadi. O, ne. Kajti danes, danes je ta dan.
Kot da bi vedelo, da se bo zgodilo nekaj posebnega, si je sonce izborilo prostor na nebu in pošilja svoje tople sončne žarke na razgrete ceste in trge. Vse puhti od vročine, vendar me ne moti. Ne tokrat. Kajti prav lepo se poda k temu toplemu, vedremu razpoloženju.
In potem pride s tistim prečudovitim nasmehom na obrazu in svet se zavrti v drugo, še lepšo smer, in zven besed, ki še dolgo ostane v moji glavi in me vedno znova nasmeje še dolgo po tem, kajti takrat, takrat je bilo res lepo, in srce razbija v prsih in zdi se, da se trese cel trg, pa kaj trg, cel svet se ziblje in utripa v tem ritmu, v ritmu tega prečudovitega dneva in misli in podobe se prepletajo in se v moji glavi mešajo z zvoki mesta in glasbo, ki v lahnih, za današnji dan pravšnjih ritmih odzvanja iz zvočnikov in ustvarja tisto posebno atmosfero, pa pogled v stran in kot bi trenil se znova izgubim v kostanjevo nutellini topli rjavi barvi, ki se iskri in smeje ter me preveva s prečudovitim občutkom, košček katerega bi najraje shranila v posebno škatlico, jo zaprla in shranila za temne dni, ko ne veš, če ima sploh smisel, to, drugo, karkoli, in ko je vse temno, bi odprla škatlico in iz nje bi se vsuli sončni žarki ter košček razpoloženja tega posebnega dneva ... dneva, ki mi počasi polzi skozi prste in bi ga rada zadržala pri sebi, vendar neustavljivo polzi in polzi, še hitreje kot ponavadi in ga je vedno manj in potem zopet vroči črni zadušljivi vonj po pravkar položenem asfaltu, ki se meša z zvoki mesta in prometa, ki beži mimo, in nato blisk tople rjave barve, ko se trudim ujeti še zadnji delček tega iskrivega in čudovito zvenečega razpoloženja in naslednji trenutek izgine. In zopet ostanem sama, sama s črnim lepljivim vonjem asfalta in vročino, ki puhti od tal in me spominja na prečudovit dan. Sama s svojimi mislimi, po katerih še zmeraj švigajo koščki rjavih pobliskov in zven glasu. In zopet polna pričakovanja, kajti vem, da bo nekoč zopet takšen dan. Čudovit in prelep. In četudi ne tako kmalu, se ga splača čakati. Ta posebni dan.
