Veš?

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Saj sem vendar velika že punca,
v tem širnem se svetu znam sama igrat.

Ne rabim te, veš,
se ves čas prepričujem,
ko gazim po listih, odpadlih z dreves,
sama vpijem vse sončeve žarke,
sama uživam barvit listja ples.

Ko tu bi bil, veš,
na most bi pod zvezdno nebo te peljala,
ob luni čar mesta bi ti pokazala,
šepet nočnih ulic bi tiho ti izdala,
vse sončne bi žarke s teboj si delila,
barvito bi listje vštric s tabo gazila.

Ah, ni mi mar, veš,
trudim se bitje srca preglasit,
za toplo mamljivi vonj tvoje bližine.
Le grenki spomini so v družbi praznini,
ki ostane, ko vse, kar je lepega, mine.

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Kdo si in kje si, veš, kdo sem jaz?
Veš, včasih se lepše je v dvoje igrat.

Tihožitje I (Ciril Zlobec)

Šla sva obiskat tišino.

Samo malo sva se oddaljila
vsak od sebe
in zabredla z roko v roki
med visoke trave
ugaslega poletja.

"Kako je Kras zdaj velik,"
si veselo zaplesala
in zarisala okoli naju
razmetano obzorje nizkih gričev.
"In ti, kako si majhen
v tej tišini," si se zasmejala
z glasom lastovke nad nama.

Na trgu (Dragotin Kette)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samó
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angele
mojé
hitite zaman hrepeneče ...

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.

I.

Nemih korakov neslišne stopinje se srečajo s tlakom
in šepetaje mu zgodbo o sebi zaupa vsaka;
kje je bila, kaj je tam doživela, kje njene so sanje.
Ne pripominja, molče vsem prisluhne, tlak vse si zapomni;
vonj po spominih in zgodbah preveva zdaj ulice mesta.

(daktilski heksameter)