Veseli december, drugi poskus

Mrzel zimski dan je, mrak se polagoma spušča na svet naokrog in zavija pokrajino v temačno razpoloženje. Veter brije naokrog vogalov hiš, mimo katerih hodim. naposled le zavijem na tako dobro znano pot, ki pelje proti hiši z razsvetljenimi okni. Ob pogledu na toplo rumeno svetlobo, ki me v tem mračnem zimskem večeru tako domače pozdravlja izza oken, pospešim korak. In vem; doma sem. Pa ne le zaradi štirih sten, med katerimi preživljam velik del svojega življenja. tam zadaj so vsi, ki jih imam najraje. Moja družina. ... in ati bo iz kleti prinesel v škatlo pospravljeno smrečico, ki tam čaka od lanskega leta, mami bo na dan privlekla okraske; živobarvne balončke, tudi tiste čisto prve, ki sta jih z atijem kupila, ko naju s sestro še ni bilo, in ki so že stari malce zbledeli pa se nikakor ne moremo ločiti od njih; pa tiste prisrčne lesene možiclje, ki se vozijo na sankah in smučajo in nosijo smrečice ... S sestro bova vedno znova popravljali neenakomerno ovite lučke in ko bova naposled le zadovoljni z najinim delom - nato bomo ugasnili luči, se usedli na kavč in opazovali drobcene rumene lučke, ki bodo utripale na smrečici. Vsi skupaj ... -

Ednina

Je lahko danes
ta svet samo moj,
brez tisočih mest,
ki vame vpijejo tvoje ime?

Božiček s harmoniko

Vedno je sedel na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila.

Vedno je imel poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

Včasih je igral na harmoniko pesmi svoje mladosti in se oziral, če bo kdo izmed mimoidočih vrgel kovanec v njegov zmahan klobuk.

Včasih je le sedel tam in opazoval mimoidoče.

In upal, da mu bo kdo izmed njih vseeno vrgel kovanec.

Včasih je prodajal šopke rož – za osmi marec in za podobne praznike.

Kdo se je ustavil pri njemu in ga kupil za drobiž,

večina je zavila v bližnjo cvetličarno in se iz nje vračala z ogromnimi šopki v pentljah in darilnemu papirju (za kaj več, kot le drobiž).

Včasih je v njegov klobuk padel nov kovanec

in takrat se je vedno zahvalil njegovemu prejšnjemu lastniku in mu zaželel lep dan.

In včasih se je izkazal za prav prijetnega sogovornika,

le da je to le malokdo odkril.

Vsi so vedeli, da vedno sedi na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila

in da ima poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

In da ne dela nič družbeno koristnega in si vseeno drzne prositi za denar zgledne državljane.

Niso ga videli, kako je stresel denar s klobuka v žep in odšel v najbližjo trgovino kupit kinder jajčke za vnuke.

Niso ga videli, kako je na božični večer zvečer zvonil na vratih novega bloka in mu ni nihče odprl.

Niso videli, kako je pustil kinder jajčka na predpražniku in poklapan odšel igrat harmoniko in lepšat božični večer sebi in ljudem na ulici.

Niso videli, kako sta vnučka ob prihodu domov navdušeno našla darilo na predpražniku (in kako sta zatem hvalila božička in malo pozneje udrihala čez dedka, ker jima nikoli nič ne kupi tako kot vsi ostali dedki ampak le pije in prosi za denar).

Tega niso nikoli vedeli.

Slišali so le njegovo igranje na harmoniko,

ki jih je malo spravljajo v dobro voljo in jim šlo malo na živce,

in videli njegova stara in umazana oblačila,

neurejeno brado,

prazno steklenico vina,

prazen klobuk,

ki je čakal na prijaznost mimoidočih

in prazno srce,

ki je čakalo,

če bo kje v veseli množici uzrlo mala obrazka iz novega bloka,

ki ju je tako pogrešalo.

Veseli december

Vse te vesele face,
ki se smejijo
in hodijo na kuhančka
in gledajo lučke
in se režijo glupim foram
in kupujejo pražene mandlje
in se držijo za roke
in vlačijo s seboj celo familijo
na družinski sprehod po veselem decembru -
vse bi preštrihala s črno tempero
ali pa stlačila v kakšno
ogromno črno vrečo za smeti
z njihovimi kuhančki
in lučkami
in mandlji
in forami
in držanjem za roke
in malimi smrkavci vred.
Ves ta kič,
ki hoče skrit vso bednost
in naredit za en mesec
vse srečne in vesele.
Pa ja,
vse skupaj je itak še vedno
čist enako bedno,
samo zavito z rdečo mašno
in se z glasnim ho-ho-ho
reži v glavo vsem veselim facam .

Love Actually (Pravzaprav ljubezen), vol.2

V bistvu je bil en res butast dan. Tak, pomladni, ko moraš itak še vedno nosit s seboj rokavice in podobno kramo, če nočeš zmrznit. Poleg tega pa sem morala pisat še neko prav tako butasto seminarsko za faks in brat neko butasto knjigo – čeprav, priznam, da niti ni bila tako zelo grozno butasta, kot po navadi pričakuješ od knjige, ki jo moraš prebrat samo zato, ker pač moraš.

Niti ne vem, zakaj sem se spravila to pisat. Mogoče je spet eden izmed tistih dni, ko paše malo pobrskati po spominih. Ali pa se mi samo zdi, da moram malo osvežit mapo »Streseno na papir« v svojem računalniku. Ali pa, varianta številka tri, bom končno enkrat upoštevala nasvet navdušenih gledalk hollywoodskih romantičnih komedij s srečnimi konci, ki me obkrožajo (zadnje čase sicer precej manj pogosto, kot bi si to želela) ali so me vsaj obkrožale štiri leta, ko smo se skupaj trudile bolj ali manj uspešno preživeti gimnazijo. Skratka, končno enkrat nekaj, kar bo kratko, sladko, zaljubljeno in (več ali manj) pod dvajset (in ne spet nad šestdeset let, ker nekateri bralci začenjajo sumiti, da imam poseben fetiš na upokojence).

Ta niti-ne-tako-zelo-butasta knjiga je bila roman (začuda in na moje veliko veselje precej kratek) nekega Nobelovega nagrajenca (!) s tipično francoskim neizgovorljivim imenom z naslovom Slabo priklenjeni Prometej. Podobnosti z mitološkim Prometejem, vsem poznanim iz Starih grških bajk, so seveda obstajale, ampak pridih sodobnosti je bil več kot očiten (sklepam, da natančne primerjave večine najbrž ne zanimajo).

Povsem študijsko in posledično tudi precej nesocialno razpoložena sem se okrog enih odpravila na kosilo. Še dobro, da imamo bone in še dobro, da imamo Maxija in njegovo samopostrežno, ki je več kot primerna za samotna kosila v eno (ali morda v dvoje v družbi kakšne knjige). Vstopila sem v precej natrpano restavracijo (očitno ob enih vsi navalijo na kosilo), zasedla »svojo« mizo (to je miza za moje osamljene predizpitne trenutke v dvoje s študijskim gradivom) in se zagnala proti hrani. Niti ni važno, kaj sem jedla, glavno, da mi je iz vitrine s sladicami vabljivo mahala čokoladna kroglica (ali mogoče bolj primerno, krogla). Skratka; s polnim pladnjem in praznim želodcem sem se usedla za svojo samsko mizico in pričela spreminjati situacijo v prid polnega želodca in praznega pladnja.

Če si (in če si študent, najbrž si) že kdaj jedel sam, najbrž veš, da se ti kaj hitro zgodi, da ti postane dolgčas. Sama se sicer ne prištevam k najbolj zgovornemu tipu ljudi, ampak kosila v družbi so mi vseeno precej ljubša od kosil s samo seboj. Pomislila sem na svoja pretekla ljubljanska srečanja, ki bi jih na kratko lahko združila pod geslom »Vse, kar si želiš«, in premišljevala, da bi bila prav vesela družbe kakšnega novega neznanca.

Mogoče je tu čas, da na kratko povzamem obnovo prej prebranega romana, saj mi je v teh trenutkih kar precej zapolnjevala glavo in ideja, ki se je pojavila v njem, se mi je zdela povsem genialna. Nek gostilničar je imel restavracijo za ljudi, ki so prihajali jest sami. V njej je imel le mize za tri in postopoma jih je polnil z naključnimi gosti, ki se niso poznali – predstavil jih je med seboj, nato pa jih pustil, da so skupaj pojedli kosilo in si pri tem delali družbo. To bi bilo res zakon, sem pomislila, zdaj bi mi res prav prišla takšna restavracija.

Vdana v usodo (se pravi, v družbo le praznega stola ali knjige, ki je še vedno tičala v torbici) sem nadaljevala žuljenje svoje skodelice juhe in opazovala mize, ki so se bolj in bolj polnile. Kateri norci (jaz sem bila tu ob enih le izjemoma, da ne bo pomote) hodijo tako zgodaj jest, kaj ni lažje priti ob treh, se izogniti gneči, čakanju v vrsti in – »Je tu fraj?« Presenečena sem pogledala na svojo levo in zagledala nekega neznanca, ki se je očitno želel usesti za mojo osamljeno mizo in mi delati družbo pri kosilu (vsaj upala sem tako). Kul! »Ja, itak,« sem prikimala in se na vsa usta zarežala v pozdrav, saj se je pojavil, kot bi mi prebral misli.

Če bi bil to hollywoodski film, bi bila to sedma minuta filma, ko se osebek moškega in osebek ženskega spola prvič (ne)naključno srečata in (za razliko od gledalcev) še ne vesta, kakšne posledice bo imelo to (ne)naključno srečanje.

Navdušena nad tem, da je bil videti prijazen, zgovoren (in po naglasu sodeč Štajerc, zakon!), tak čisto običajen študent in precej simpatičen, seveda že zato, ker se mi je pridružil pri kosilu (in je po nimam pojma  kakšnem ključu izbral prav mojo mizo), sem izkoristila ponujeno priložnost in se prepustila družbi neznanca, ki je med najinim klepetom s kosilom postajal vedno manj neznan in me je potem, ko sem (po – baje – tričetrturnem mrcvarjenju moje ljube čokoladne krogle) skoraj malce razočarano ugotovila, da je kosila konec in bo zdaj – tako, kot tisti trije neznanci za gostilničarjevo mizo v romanu – odšel po svoje, jaz pa po svoje, povabil na čaj (zato, da ne bova delala gneče v že tako prepolnem Maxiju). Ugotovila sva, da imava časa celo popoldne (jaz sem imela faks šele ob šestih, on pa sploh ne) in se počasi odpravila v hladno spomladansko popoldne z misijo, da najdeva nek prijeten lokal.

Tu se moram ustaviti in opisu situacije dodati nekaj koščkov mojih misli, kajti dogajanje tam notri je bilo precej pestro. Skratka:

a) Odločila sem se, da si tokrat ne bom delala idej in scenarijev, ki spominjajo na hollywoodske romantične komedije in bom vesela, ker sem spoznala neznanca moškega spola, s katerim se je zelo prijetno pogovarjati in bi ga z veseljem imela za prijatelja.

b) Ne glede na to, da sva imela časa do šestih popoldne (kar je pomenilo približno štiri ure), sem sklepala, da bo to čaj – petnajst minut, pol ure, morda ura. Kaj pa naj bi delala štiri ure, halo!?

In odpravila sva se na čaj. Ozirom na misijo: iskanje lokala, kamor bi šla na čaj. Počasi sva prehodila stari del Ljubljane po dolgem in počez – od Maxija do Žitnega mosta pa nazaj do Trnovega – in presenečeno sem ugotavljala, kako prijetno in sproščeno se dá pogovarjati in sprehajati z njim. Skrbi o tem, da bi nama zmanjkalo teme za pogovor, so bile povsem odveč. Preučila sva ekspresionistično atmosfero s pridihom estetike grdega na Mesarskem mostu, se igrala »ugani, kaj je na fotografiji« med sprehajanjem po fotografski razstavi v Tivoliju (in med tem me je naenkrat popolnoma presenetil in z roko objel čez rame!) in razpravljala o bolj ali manj posrečenih pustnih maskah (na prvem mestu, vsaj kar se tiče praktičnosti, je pristal pijani klovn). Poraženec igre iz Tivolija naj bi drugega prihodnjič povabil na čaj, kar je pomenilo – če morava še na en čaj, se morava še enkrat dobiti in mogoče to naključno srečanje dobi nadaljevanje … Ampak prej je bil na vrsti prvi čaj. Dodobra premražena, nasmejana in nahojena sva se naposled le napotila do lokala ob Ljubljanici, da bi izpolnila poslanstvo najinega sprehajanja.

Počasi sva se ogrela in čakala, da se bo čaj ohladil na malce bolj humano temperaturo, medtem pa je prišlo do enega izmed trenutkov tišine. Ampak – to ni bil eden izmed slovitih neprijetnih trenutkov tišine, bilo je bolj … pogled iz oči v oči, v tišini, in občutek, da se je čas ustavil in da teh nekaj sekund traja celo večnost. Le kaj se mu je podilo po mislih, za temi modrimi očmi?

Čaja je počasi zmanjkalo, moj vedno bolj znani neznani spremljevalec je kavalirsko plačal račun, nato pa sva se zopet odpravila na mraz, tokrat proti mojemu faksu. Komaj sem verjela, da je bila ura že malce pred šesto! Štiriurni sprehod!? Vau.

Pospremil me je vse do faksa in pred stopnicami do vhoda sva se (vsaj, kar se moje strani zgodbe tiče), nekako nerodno ustavila (in sama nisem imela pojma, kaj točno naj bi svojemu spremljevalcu rekla po koncu takšnega dolgega in prijetnega sprehoda). »A dobim telefonsko? Po tako dolgem zmenku pa menda, a,« me je iz iskanja pravih besed prebudil njegov glas. Telefonska? Po tako dolgem zmenku? Izmenjala sva si številki in glasek v glavi mi je prišepetaval, da se mogoče točka a) iz mojih misli preden sva se iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu utegne še kaj spremeniti, čeprav sem ga na vse kriplje zatirala in si zatrjevala, da bom ostala pri tem, ker res ne potrebujem še kakšnega razočaranja po prevelikih pričakovanjih. Prijatelj, pa pika. … je slučajno rekel zmenek!? Povsem zmedenih misli, ki niso vedele, kaj točno naj bi si mislile o vsem skupaj, sva se poslovila. In nato me je objel. Zdel se mi je celo večnost dolg objem, mehak, potopljen v njegovo puhovko, topel in povsem nepričakovan. In zelo prijeten. In zelo zdaj-pa-res-ne-vem-kaj-naj-si-mislim-občutek povzročajoč.

In nato je šel.

Jaz pa na faks. Najprej na wc, premlet, kaj se je pravkar zgodilo in kaj se je dogajalo pretekle štiri ure in potem, ko sem prišla do sklepa, da mi »razvoj moderne proze« danes prav gotovo ne bo prišel do živega, sem se napotila proti Kinoteki. Tudi »Atalanta ali trabakula, ki plove mimo« je danes plula kar precej mimo mojih misli, ki so zmedeno preskakovale s črno-belih podob na platnu pred menoj na koščke neverjetnega popoldneva.

Za nadaljevanje zgodbe so pomembni trije dogodki:

a)  Kuhanje nedeljskega kosila (makaronov) s sestro;

b) Stepanje preprog na sončen ponedeljek, ko je naju s cimro zgrabila spomladanska pospravljalna mrzlica in

c) Pustna sreda oziroma pustni žur v Rožni dolini.

Zakaj?

a) Ker me je med mešanjem najine super gurmanske specialitete zmotil pisk telefona, ki je oznanjal novo sporočilo. In to ne kakršno koli sporočilo! Skrivnostno zapakiran pod vsakodnevno oznako »novo sporočilo« me je čakal mms s čudovito fotografijo zasneženih gora in sinje modrega neba, opremljen z »Lepimi pozdravi« in s podpisom mojega so-sprehajalca, ki je povzročil precej nenormalno močno bitje mojega srca in precej povečano količino nečesa (baje metuljčkov?), kar mi je povzročalo znani čudno-prijeten občutek v trebuhu (ki navadno oznanja prihajajoče težave).

b) Ker je po temeljitem popoldanskem stepanju preprog ob najini vrnitvi v sobo moj telefon z živahnim utripanjem opozarjal na nekaj, kar se je zgodilo med tem, ko nisem dežurala poleg njega. Popolnoma nepripravljena na to, kar je sledilo, sem ga vzela v roke in se zazrla v neodgovorjeni klic (le čigav, kaj mislite?), ki je povzročil vsesplošno paniko, evforijo, pričakovanje in trzanje mene in cimre, s katero sva do potankosti premleli nastalo situacijo in prišli do sklepa, da ne, ne smem poklicati nazaj (cimrine podpore pri tem sklepu sem bila še kako vesela, ker nisem imela pojma, kaj bi rekla, če bi ga poklicala nazaj. Res nisem govorniški tip človeka). Čez nekaj časa, ki se je zaradi nestrpnega pričakovanje, če bo mogoče poskusil še enkrat, razvlekel v zelo dolgo časa, se je med množico sestrinih sms-ov, ki so z opozarjanjem nase z sms-piskanjem vsakič posebej povzročili mini-infarkt ob misli kaj pa če je on, se je med njimi pojavil sms za giga-infarkt. Čer :) Zanimalo ga je, kako sem in če grem v sredo na pustovanje … mojemu odgovoru (po seveda ekstra dolgem cimrskem posvetu), da grem s prijateljicami pogledat do Rožne, je sledil sms, da ima on podobne namene. In da pol se pa vidiva. In ne priporočam maske pijanega klovna :) To se men dogaja!?

c) Ker je bilo fajn celo to, da naju s prijateljico niso spustili nazaj v šotor, ker naj bi se žur ob popolnoma ne-študentski uri že končal. In ker je med stanjem pred šotorom z litrom »odvečnega« bambusa v roki do naju prišel nek hudiček, v katerem sem prepoznala »svojega neznanca«. In ker smo se odločili, da ob tej uri pa še zagotovo ne gremo domov in smo se odpravili na turnejo do najbližjega kluba (kjer je bila povsem nečloveško dolga vrsta) in nato do malo bolj oddaljenega kluba (v katerega niso več spuščali novih ljudi) in nato na polnočno malico (kjer je v vrsti ljudi, ki so čakali na svojo pico/burek prijateljica srečala nekoga znanega in odšla z njim, naju pa prepustila dvojini) in nato nazaj do prvega kluba (pred katerim je do takrat vrsta že precej usahnila). Enorogi hudiček (en rogec je že sredi noči odpovedal) in kavbojka s filipinskimi rožnatimi ogrlicami sva se pomešala v množico kraljestva živali, fantazijskih bitij in oseb vseh poklicev in starosti, ki so se tisti večer odločile priti zažurat na to plesišče. Počasi sva se zibala in vrtela v ritmu popularnih komadov (ki so imeli sicer vse prej kot počasen ritem, ampak komu mar) in se z rokami počasi sprehajala drug po drugem. Nekaj podobnega, kot naj bi to včasih počeli na vajah za maturantski ples, le da je bilo to z njim popolnoma drugače kot z enim izmed sošolcev. Prijetno. Zelo prijetno. In te njegove roke, ki so tako toplo objemale moj hrbet in ta njegov šepet, s katerim mi je vsake toliko časa na uho prišepnil kakšno svojo misel ali posrečeno iskrico, ki nama je obema izvabila nasmeh na usta. Misli so od same zmedenosti in nevajene ukvarjanja s takšnimi nočnimi dogodki v tako prijetnem spremstvu opustile premlevanje in se odločile, da se prepustijo, glasek v glavi pa mi je prišepetaval, da se točka a) iz mojih misli preden sva se iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu skoraj zagotovo spreminja in opustila sem kakršenkoli trud, da bi jo obdržala v prvotni obliki. Ker je bil zelo simpatičen in ker je bilo tako tesno ob njem zelo prijetno in ker je bil občutek njegovih rok, ki so me objemale, tako zelo topel in ker je bil njegov pogled nekaj zelo posebnega in ker me je tako zelo zanimalo, če tudi on premišljuje to, kar premišljujem jaz in … začutila sem njegove mehke ustnice na svojih.

Ja. Definitivno.

Los abrazos fríos/Djež

Allí esta la lluvia.


Debele dežne kaplje
tleskajo po tleh
obmorskega mesta
in val ljudi
odnese direndaj s plaže
v ozke uličice
in pod strehe počitniških trgovin
s pisanimi blazinami
in kopalkami
in drugo obmorsko kramo.
In jaz
sredi plaže
zarijem prste
še globlje v mivko
in pustim debelim, mokrim kapljam,
da tleskajo
in polzijo po mojem
hrbtu
in vratu
in se zazrem
v neskončno slano modrino
vse do konca sveta
(in do temnih oblakov)
in se sprašujem -
kaj pa tam,
kamor so kaplje
po slanih valovih
odnesle moje misli -
kaj pa tam,
je djež? -

Blizu oči, daleč od srca

Ker sploh ne znamo več uporabljat dvojine
in sploh ne znamo uporabljat besed
in vsi se bojimo te strašne bližine,
ker sploh več ne vemo, kako radi imet.

Ljubimec iz omare

Zaprla bi te v omaro v svoji sobi,

med tople puhovke

in mehak vonj po novemu parfumu.

Zaprla bi te v omaro

in zaspala pri zaprtih vratih

vsako noč,

ko bi vztrajno trkal na vrata

mojih misli.

Zaprla bi te v omaro

in se utapljala v spominih,

kako diši tvoj dotik

in boža tvoj glas

in zadrhtela ob vsaki misli nate.

Zaprla bi te v omaro

in vsak večer čakala,

da odprem vrata

in se prepustim

poeziji tvojih rok

in ustnic

in divjega šepeta,

da izgubim glavo

in v norem plesu

(ki nikdar ne preneha),

pozabim na cel svet

in boš ti moj

popolni

ljubimec iz omare.

Nočni sprehodi

Otip hladnih rjuh se v temi razblini,
tam, kamor se odpravljam, prostora ni zanje,
tam svet še diši po tvoji bližini
in odmevi dotikov mi grejejo sanje,
ko z nagajivim nasmeškom se vanje
pritihotapiš v nočni tišini.

Breztežno se spletajo v moji dvojini
potiho izmišljije v sanjsko snovanje,
ki se razblini v jutranji jasnini,
ko prvi žarki predirajo sanje ...
A vonj noči ostaja na moji blazini;
tam svet še diši po tvoji bližini.

Was wehtut, wenn ich Vokabeln lernen muss?

Das Gesäß?
Ja, weil ich stundenlang sitze,
wenn ich Vokabeln lernen muss.

Die Beine?
Ja, weil gestrig Training anstrengend war
und ich keine Kondition habe,
weil ich Vokabeln lernen muss.

Der Bauch?
Ja, weil ich kein Zeit für essen habe,
weil ich Vokabeln lernen muss.

Die Hand?
Ja, weil ich alle Wörter ins Heft schreibe,
wenn ich Vokabeln lernen muss.

Mein Gesäß, meine Beine, mein Bauch und meine Hand
tut mir weh - aber nicht ärger.
Aber mein Kopf tut weh,
wenn ich Vokabeln lernen muss,
weil in meinen Kopf kein Platz mehr für neue Wörter ist
und ich habe mein Wörterbuch vergessen
und ich muss noch mathematik Hausaufgabe machen
und es ist fast Morgen
und ich soll schlafen gehen
(aber ich kann nicht,
weil ich Vokabeln lernen muss.)

Warum
muss ich Vokabeln lernen,
wenn dann ich nur Million Problemen habe!?

--------------------------------------------

Ob raziskovanju zvezkov iz gimnazije se najde marsikaj zanimivega. In marsikaj še danes aktualnega :)

Dih vetra

Ne znam z besedami
na glas,
znam pa potiho.
Ne znam ti povedati,
kaj mi odzvanja v mislih
vsak trenutek,
ko si tu
in ko te ni,
kaj ovija v odmev cel svet,
ko se vije skozi moje srce
in glavo
in se mehko kotali čez jezik v tišino pod zvezdnatim nebom.
In ... če zašepetam polnočnemu vetru,
da te ljubim -
mu boš verjel?

Vse bo še v redu.

Sedela je za mizo, pogrnjeno s pisanim prtom, in zrla v kranjsko klobaso na krožniku pred seboj. Na drugi strani mize je že sedel njen dedek, z brezzobimi usti grizel svojo klobaso in jo pričakujoče gledal.
»A ti ni všeč?« jo je vprašal s polnimi usti.

»Je, je,« mu je odgovorila in z mislimi daleč stran pričela rezati svojo večerjo. Ni imela pojma, kaj naj si misli. O vsem. Teden dni nazaj je še vse izgledalo popolno, zdaj pa – zmešnjava. Ena velika zmešnjava in črna luknja v njenih mislih na mestu, kjer bi morala biti neka logična razlaga za to. Za vse. Ampak tokrat je ni bilo. Vse je odmevalo od podob, besed, spominov, idej, pomislekov, ki so sestavljali neko nedoločljivo močvirje, ki jo je požiralo na vsakem koraku.

»Kdaj pa mami pride?«

»Jutr.«

Zadnja stvar, ki jo je zdaj potrebovala, je bilo tisoč dedkovih vprašanj, na katere je odgovarjala kolikor je šlo na kratko in se zaradi tega počutila še slabše. On se je trudil, ona pa ga je takole ignorirala. Ampak zdajle – zdajle bi potrebovala samo en temen kot, samo zase, kjer bi lahko objemala svoja kolena in v miru premislila vse. In mogoče na koncu celo prišla do kakšnega pametnega sklepa, čeprav malo verjetno; najbrž bi spet samo obračala in premlevala vse dogodke in skupne trenutke in pogovore in v vsaki besedi ali kretnji iskala razlog in razlago. Ki je ni. Ker je vse skupaj ena sama zmešnjava. Daleč od oči, daleč od srca očitno še kako drži. Teden njenega smučanja, teden njegovega pohodništva – zdelo se je nemogoče, da bi lahko preživela eden brez drugega celih štirinajst dni. Spomnila se je zadnjih poljubov in želja pred odhodom. Tistega dne, za katerega si je želela, da ga kar ne bi bilo konec. In nato – kako težko je čakala, da pride nazaj, da se spet stisne v njegovo toplo naročje in zakoplje glavo v njegov mehak pulover. Zdaj pa je vse skupaj postalo hladno. Kratki telefonski pogovori, ki jih je prekinjala nelagodna tišina, ko ni nobeden od njiju vedel, kaj reči. Tisoč zaključkov pogovorov – da mora it obesit cunje, da se mora iti učit, da je treba it spat – za katere sta oba vedela, da so za lase privlečeni izgovori, ki jima nobeden od njiju ni verjel. In potem spet sedenje poleg telefona in tehtanje – Naj pokličem ali ne? Ima čas? O čem bova govorila? – ki ga prej nikoli ni bilo, za to je bil vedno čas, tudi če je šlo za butaste šale in smeh in nesmiselna pogovore in nasploh le za to, da sta slišala drug drugega in se počutila bližje od tistih nekaj sto kilometrov, ki so ju v resnici ločevali.

»Kaj pa tvoj fant pravi?«

Močno se je ugriznila v ustnico, ko se je trudila, da se ji v očeh ne bi nabrale solze.

»V redu je. Uči se.«

»Aja.«

Zazrla se je v dedka, ki se je trudil navezati pogovor z njo in upala, da bi izginil. Rada ga je imela, ampak – ali ne more zdajle samo pojesti svoje klobase in ji brez tisoč vprašanj reči »Adijo«, ko bo šla domov?

»A imaš ti tudi še kakšen izpit?«

Na vilice je hkrati nabodla tri koščke klobase in si jih zbasala v usta. Prej jo bo konec, prej bo šla.

»Mhm, enega,« je nerazločno zamomljala s polnimi usti in si jih v njih zbasala novo porcijo. »Zato se moram it učit.«

»A pol se ti mudi?«

»Mhm,« je pokimala in se zazrla v svoj krožnik, ker ni hotela videti dedkovega razočaranega obraza. Vedela je, koliko so mu pomenili njeni obiski. Vsakič, ko se je pri njem oglasila njena mama, jo je povprašal po njej – kdaj pride s faksa, da bosta spet odigrala partijo šaha ali vrgla en tarok. In vedno, ko ga je obiskala, se je potrudil in ji skuhal kaj dobrega. Ona pa mu je zdaj tako vračala! In to še danes, na božični večer, ki bi moral biti še bolj poseben.

S polnimi usti klobase je vstala izza mize in pospravila svoj krožnik v pomivalni stroj, medtem ko je dedek še vedno počasi žvečil majhne koščke.

»A bi še malo?«

»Ne, hvala. Res moram it.«

Odšla je do predsobe, si oblekla plašč in obula škornje, nato pa se je vrnila nazaj v kuhinjo in dedku pritisnila bežen poljub na njegovo plešo.

»Naslednjič, ko pridem, bova igrala. Takrat bom že frej. Hvala za večerjo!«

S hitrimi koraki je odšla skozi vrata, brez da bi se zazrla dedku v oči. Super, še ena stvar več, zaradi katere jo bo grizla vest in jo dodatno morila.

Ko je zaprla vhodna vrata za seboj, jo je presenetil mrzel veter, ki ji je v obraz nosil debele snežinke. Poveznila si je kapuco na glavo, se še bolj zavila v plašč in potisnila roke globoko v žepe ter odšla po zasneženi cesti, ki so jo osvetljevale obcestne luči. Svet okrog nje je izgledal čudovito, skoraj pravljično, kar jo je samo še bolj pojezilo. Kako je lahko vse tako prekleto lepo in popolno!?

Začutila je toplo solzo, ki ji je spolzela po licu in pustila slano sled na njenih ustnicah. Glasno je zaklela in s hitrimi koraki stopila dalje. Zakaj, zakaj, zakaj? Edini, ki bi ji to lahko razložil, je oseba, ki ji je očitno vseeno zanjo. Ki ji je predvčerajšnjim predlagala, da prekineta in premislita, kam to vodi. Če se ji ne zdi zaradi razdalje njuna zveza malce težka. Bullshit. Do zdaj je šlo, skoraj eno leto je šlo, bi šlo pa še naprej – ampak ne, po dveh tednih, ko se nista slišala, je sploh ne potrebuje več. Kot da je ni. Da je ne bi nikoli bilo. Nevidna, neobstoječa. In kaj naj bi bilo vse tisto, zaradi česar sta bila skupaj – le kaj, da je lahko zbledelo v takšnem kratkem času? Spomnila se je na svojega bivšega, ki ga ni mogla pozabiti še pol leta po njunem razhodu. A ta – zanj je dovolj štirinajst dni in ni je več. Besno je brcnila v kup snega ob cesti in zastokala, ko je s prsti zadela v trd kos ledu. Itak, če že gre vse narobe, zakaj ne bi šlo še to.

Prišla je do avta, ki ga je parkirala malce stran od dedkove hiše, in ki sploh ni bil več podoben avtu, temveč velikemu kupu snega. Tega ne bo spravila z njega v eni uri, sploh pa ne brez lopate. In ne, ni govora, da gre nazaj k dedku in ga prosi za lopato – da bi po takem ignoriranju rada še uslugo od njega? Ne, šla bo peš in prišla po avto enkrat, ko bo prenehalo snežiti. Pomislila je na dolgo pot, ki jo je imela pred seboj, in zavzdihnila. Bo pa vsaj imela čas za premislek. Čas zase in za spomine. Za premlevanje, samopomilovanje in ostale stvari, ki so se zdaj zdele tako zelo potrebne, čeprav ne bodo imele popolnoma nobenega učinka in se bo zaradi njih počutila samo še bolj gnilo. Itak je že vse slabo, zakaj ne bi bilo še malo slabše. Sicer pa bi bilo zdaj najbolje, da popolnoma odklopi. Da se ga napije do mrtvega in pozabi na vse. Na to, kako bedno je življenje in kako obupna je ona sama. To je to.

Segla je v žep in iz njega izvlekla mobilnik. Ko ga je odklenila, se je obraz osvetlila fotografija njiju dveh, kako vsa srečna in objeta ležita na plaži ter se smejeta v objektiv fotoaparata. Kako, hudiča, še ni zamenjala ozadja!? »Jebi se, jebi se, jebi se!« je pridušeno zabrusila nasmejanemu obrazu na ekranu, nato pa hitro iz galerije izbrala ozadje svetlomodre barve. Brez režanja v obraz. In izbrisala nasmejano fotografijo. In se zazrla v množico njen podobnih, ki so bile v galeriji. Njena jeza je počasi bledela in se spreminjala v mešanico žalostnega in melanholičnega razpoloženja. Počasi se je usedla v sneg in ni si mogla pomagati, da jih ne bi pogledala, ene za drugo. Solze so ji zopet polzele po licih in kapljale na ekran, ona pa se je sprehajala med spomini, od enega čudovitega trenutka do drugega in se počutila hkrati tako srečno, da sta to doživela, in tako žalostno in obupano, da ji je bilo popolnoma vseeno tudi, če bi kar zmrznila in umrla. Kot deklica z vžigalicami. Spomnila se je na lanski božič, ko jo je presenetil z najlepšim darilom, kar jih je kdaj dobila – slikanico Deklica z vžigalicami s prečudovitimi ilustracijami, ki so na najpopolnejši način dopolnjevale zgodbo. Zaupala mu je, da je to njena najljubša zgodba, vendar ni mislila, da si bo to zapomnil. Sploh ne on, ki mu je vse, kar diši po knjigah tako tuje in ki se knjižnice izogiba kot hudič križa. Zopet se je nasmehnila, ko so jo preplavili spomini na njune sprehode po knjižnici – ko ga je le prepričala, da je šel z njo vanjo in se je nato pretvarjal, da ga knjige grizejo. Znal je biti tako zabaven!

Pisk telefona, ki je opozarjal na to, da mu bo vsak trenutek zmanjkalo baterije, jo je potegnil nazaj v resničnost. Mogoče pa bo, še za eno sliko, je pomislila in s prsti drsela po zaslonu na dotik ter premikala fotografije od novejših proti starejšim. On, ki stoji na vrhu Snežnika s trobentico v ustih. Njun prvi pohod, celo pot sta se pogovarjala in smejala in on kar ni in ni nehal trobiti na trobentice, potem pa sta priredila tekmovanje, kdo bolje zapiska melodijo pesmi, in eden jo je bolj zgrešil od drugega. Pisk, baterija je skoraj prazna. Njuno prvo skupno kopanje, na bazenu, oba nasmejana in premočena, zavita v brisačo. In te njegove trepalnice, ko so bile mokre, so bile še daljše in še lepše … in kako ji je kazal prijeme reševanja iz vode, ki se jih je naučil na tečaju, in je reševalec iz vode mislil, da se ona dejansko utaplja in jo je prišel rešit. In ju potem, ko je ugotovil, da gre za potegavščino, napodil iz bazena. Ampak bilo je zabavno, kolikokrat sta se presmejala na račun reševalčevega prestrašeno piskajočega glasu, s katerim je vpil nanju potem, ko je ugotovil, da mu ni treba nikogar reševati! Pisk, baterija je skoraj prazna. Njun prvi zmenek. Oziroma prvo srečanje, ko sta se srečala na troli in se tako zapletla v pogovor, da je ona pozabila izstopiti na svoji postaji in se je zato peljala še en krog. In on z njo, ker sta se res dobro ujela in je itak imel čas. In tako sta se vozila in pogovarjala skoraj celo popoldne. To je bilo najpopolnejše srečanje najpopolnejšega neznanca, kar jih sploh lahko obstaja … Pisk, in fotografija nasmejanega para na avtobusnih sedežih se je spremenila v temo, ki je preplavila zaslon telefona. Beseda »neznanec« pa ji je še naprej odzvanjala v mislih … neznanec … kdo sta zdaj? Kdo je ona, kdo je on? Neznanca, ki sta imela le skoraj leto dolg pogovor in bosta zdaj odšla vsak svojo pot?

Zeblo jo je in z rokami je objela svoja kolena in jih stisnila k sebi. Glavo je zakopala v mehko blago plašča in pustila, da je vpijalo solze in njihovo mokroto mešalo s stopljenimi snežinkami. Počasi in utrujena je potonila v spanec …

»Lučka! Lučka!« Nekaj jo je močno treslo za rame. Zeblo jo je. Tako zelo jo je zeblo, da jo je kar bolelo.

»Lučka! Zbudi se!«

Počasi je dvignila svojo glavo in se zdrznila ob bolečini, ki jo je prebadala. Nad seboj je zagledala megleno podobo, ki jo je stresala za ramena, nato pa ji je glava utrujeno omahnila nazaj med kolena. Nekaj jo je dvignilo na noge, ki je niso hotele držati in omahnila je nazaj v sneg. Nato jo je ta ista sila dvignila v zrak in jo zavila v nekaj; nekaj toplega. Nato je čutila valovito premikanje in zopet je omahnila v praznino …

Nad sabo je zagledala belino. Pomežikala je v njo, zastokala in si z rokami zakrila oči pred svetlobo, zaradi katere ni mogla gledati.

»Lučka!«

Ozrla se je v smer, iz katere je prihajal glas, in zagledala dedka, ki je vstajal s klopi zraven peči.

»Končno!«

Pogledala je okoli sebe in videla, da leži na peči v dedkovi dnevni sobi, na debelo zavita v odeje. Začudeno je začela premišljevati, kako se je znašla tu, vendar ji misli niso delovale. Vprašujoče se je zazrla v dedka.

»Na božični večer si kar odšla od mene. Rekla si, da se moraš učit, ampak si bila tako … čudna. Skrbelo me je zate, pa še tako je šel sneg, nisem vedel, če boš lahko prišla z avtom domov. Zato sem te klical na telefon, ampak si bila nedosegljiva. Potem sem šel pogledat do tvojega avta in videl, da je še vedno tam. In potem sem te našel v snegu ob cesti, kakšnih sto metrov stran. Bila si čisto zasnežena in premražena …«

Vse dogajanje tistega večera se je v sunku vrnilo v njene misli. Večerja pri dedku, odhod domov, zasnežen avto, kako je obupana gledala fotografije na telefonu …

»Oh, dedek.« Usedla se je in objela starca, ki ga je imela tako zelo rada in od katerega je na božični večer tako hitro odšla … »Oprosti.«

Dedek jo je krepko stisnil v svoje toplo naročje in vedela je, da je vse pozabljeno. In da, kakorkoli se bodo stvari razpletle – vse bo še v redu.

Nekoč, ko bom velika

Nekoč, ko bom velika,
bo vse lepo in prav.
Prihodnost se svetlika,
mi maha v pozdrav.

Čez sto prespanih let -
bo vse lepo in prav?
Zazrem se v temo -
kdo maha mi v pozdrav?
Zanima me, kako bo
prit' v velik, resen svet?

Ko se zazrem v temo,
prihodnost se svetlika.
Zanima me, kako bo
nekoč, ko bom velika.

Ko dobrave se mrače (Josip Murn Aleksandrov)

Ko dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajne vzdihi
src, ki v žalosti žive.

Mir, ah, lega na zemljo
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladko.

Tihi, polunočni čas,
trepetanje zvezd v višavi,
glas vpijočega v puščavi,
trs samotni to sem jaz!

Pridite, nevihte ve,
pridi, burno ti življenje,
pridi, šumno koprnjenje
in prevpijte mi srce!

Jasnih, jasnih, sončnih dni,
polnih borb, polnih ječanja!
Tiho, tiho dalje sanja
noč z bleščečimi očmi.

Ni prav

Zakaj me imaš rad?
Zakaj ravno jaz?
Zakaj ti je mar?
Tebi -
vam vsem -?
Zakaj si tu,
da te prizadenem?
Da ti je hudo?
Da potem pod nasmehi skrivam
solze v svojih očeh,
ker si ne zaslužiš,
ne ti?
Zakaj?
Pustite me.
Vsi.
Pojdite stran.
Ne dajte mi priložnosti,
da bi bili naslednji.
Ni prav.

Stanovanje na Teslovi 27

Stanovanje na Teslovi 27
niso samo kuhinja, kopalnica, hodnik, wc in dve sobi,
čeprav na prve se oči
morda lahko tako zazdi.
A meni vse še zdaj diši
po vseh obiskih, ki smo jih sprejele,
po vseh klepetih, ki smo jih imele,
po vseh večernih odpravah na žure,
po vseh načrtih za Ljubljanske ture,
po vsem smehu, ki še zdaj odmeva,
po vseh nočeh v postelji, ki zdaj sameva
in po pajkih "za srečo".
In zdaj, ko polnim zadnjo vrečo,
da odnesem spomine in vonjave,
ki so v zadnjem letu se nabrale,
stran od tu, kjer jim je dom,
vem - pogrešala ga bom,
stanovanje na Teslovi 27.
Kuhinjo, kopalnico, hodnik, wc in dve sobi.
In vse, kar spada zraven.

Romance sonámbulo (Federico García Lorca)

Verde que te quiero verde.
Verde viento. Verdes ramas.
El barco sobre la mar
y el caballo en la montaña.
Con la sombra en la cintura
ella sueña en su baranda,
verde carne, pelo verde,
con ojos de fría plata.
Verde que te quiero verde.
Bajo la luna gitana,
las cosas la están mirando
y ella no puede mirarlas.

Verde que te quiero verde.
Grandes estrellas de escarcha,
vienen con el pez de sombra
que abre el camino del alba.
La higuera frota su viento 
con la lija de sus ramas,
y el monte, gato garduño,
eriza sus pitas agrias.
¿Pero quién vendrá? ¿Y por dónde?
Ella sigue en su baranda,
verde carne, pelo verde,
soñando en la mar amarga.

--Compadre, quiero cambiar
mi caballo por su casa,
mi montura por su espejo,
mi cuchillo por su manta.
Compadre, vengo sangrando,
desde los puertos de Cabra.
--Si yo pudiera, mocito,
este trato se cerraba.
Pero yo ya no soy yo,
ni mi casa es ya mi casa.
--Compadre, quiero morir,
decentemente en mi cama.
De acero, si puede ser,
con las sábanas de holanda.
¿No ves la herida que tengo
desde el pecho a la garganta?
--Trescientas rosas morenas
lleva tu pechera blanca.
Tu sangre rezuma y huele
alrededor de tu faja.
Pero yo ya no soy yo,
ni mi casa es ya mi casa.
--Dejadme subir al menos
hasta las altas barandas,
¡dejadme subir!, dejadme
hasta las verdes barandas.
Barandales de la luna
por donde retumba el agua.

Ya suben los dos compadres
hacia las altas barandas.
Dejando un rastro de sangre.
Dejando un rastro de lágrimas.
Temblaban en los tejados
farolillos de hojalata.
Mil panderos de cristal
herían la madrugada.

Verde que te quiero verde,
verde viento, verdes ramas.
Los dos compadres subieron.
El largo viento dejaba
en la boca un raro gusto
de hiel, de menta y de albahaca.
--¡Compadre! ¿Dónde está, dime?
¿Dónde está tu niña amarga?
¡Cuántas veces te esperó!
¡Cuántas veces te esperara,
cara fresca, negro pelo,
en esta verde baranda!

Sobre el rostro del aljibe
se mecía la gitana.
Verde carne, pelo verde,
con ojos de fría plata.
Un carámbano de luna
la sostiene sobre el agua.
La noche se puso íntima
como una pequeña plaza.
Guardias civiles borrachos
en la puerta golpeaban. 
Verde que te quiero verde,
verde viento, verdes ramas.
El barco sobre la mar.
Y el caballo en la montaña.

Zlata ribica v buči.

Izpolnjena želja
sploh ni več želja;
ostane lupina
brez hrepenenja.


---------------------
Ideja vrstic je ukradena pesnici z rožami v laseh, ki nam je v sredo na Prešernovem trgu brala svojo poezijo, preden je oder zavzelo 5moških.

Moja kinoteka

Potapljam se v črno-bele
prizore samote
in uživam v odtenkih sivine,
ki barvajo svet
na vélikem platnu tik pred menoj.
Z udobnega sedeža zrem v obraze,
ki odigravajo glavne vloge
v dramah svojih življenj
in ne vedo,
da sedim v prvi vrsti
in me prepaja vonj po njihovem parfumu
in nostalgiji
in melanholiji,
po katerem diši ta večnost,
ki se širi s platna.
In ne vedo,
da mi je vseeno,
kaj bo potem.
Glavno, da se lahko
jaz
naužijem samote
sredi te množice,
ker se v resnici bojim
biti sama,
se izgubljati v temnem
niču vesolja.
Zato rabim ta svet
iz prizorov v brezosebni
sivini
(četudi so zdelani od let
in prasketajoči
in pomirjajoči
in lepi
in njihovi
in tako samo moji),
ki se vrtijo že stoletja
(in se stoletja še bodo vrteli),
nespremenjeni,
zato, da se lahko naužijem
trenutkov,
ko sem
le jaz
in s seboj.

Potapljam se v črno-bele prizore
samote.

Kot vedno

Sedel je na majhni, razmajani leseni klopi za hišo in puhal oblačke mehko po tobaku dišečega dima iz svoje pipe, tako kot vedno. In kot vedno je bil zazrt nekam v daljavo, med hribe, ki so že stoletja ponujali ljudem čudovit razgled in se vsako pomlad bahali v novih, svežih zelenih barvah. Ko je bil še majhen mulc, mulček, je živel na tistem griču tam čez. Stara hiša je bila že dolgo zapuščena in razpadajoča in veliko predaleč, da bi se s sapo, ki je je po toliko pomladnih jutrih ostalo bore malo, kot včasih s krepkim korakom povzpel do nje in vedro zavriskal v naznanilo, da se je vrnil domov. Sedaj se je le še s pogledi sprehajal čez ozelenele gozdove do tja, kjer so mogočni hrasti vedno bolj in bolj zakrivali od vseh pozabljeno podrtijo.

Odkar ni bil več pri močeh za dolge sprehode je najraje posedal na prav tej klopci, ki jo je stesal sam, iz stare bukve iz gozda za hišo, ki jo je v eni izmed močnih neviht strela razsekala na dvoje. Bilo je kmalu za tem, ko sta prišla in si na kosu zemlje, ki jo je podedoval od očeta, postavila svojo hišo; naredilo se je strašno neurje, dež je s strehe tekel v potokih, bliskalo se je in grmelo kot na sodni dan, onadva pa sta upala, da bo lesena bajta zdržala to noč, vsaj to noč, kajti če zdrži to, potem bo zdržala tudi vse ostale, ki še pridejo. Celo noč nista zatisnila očesa in sta le tiho ždela v temi in prisluškovala morebitnemu škripanju lesenih tramov, ki se ne bi mogli več upirati vetru in kapljam vode, ki bi si našle pot skozi streho; a zjutraj, ko sta ob prvih sončnih žarkih stopila ven pod oprano modro pomladno nebo, je bilo njunih skrbi konec. Hiša je prenesla nevihto, edino stara bukev v gozdu za njo ni preživela noči. In prav na tej bukvi je odtlej presedel že toliko juter, videl že toliko sončnih vzhodov in pokadil že toliko pip.

Stara se je danes odpravila v dolino, tako kot vedno. Oblekla je svojo temno modro obleko z rožami, ki jo je imela le za v mesto in je šla. Noge so jo še malo lažje nesle in vsako jutro, medtem ko je on pokadil svojo pipo, je odšla do pošte, v trgovino, se ustavila pri sosedi na kavi in se potem, ravno, ko je njemu zmanjkalo tobaka, vrnila domov. Lansko leto ji je v mestu kupil kolo; takšno lepo, rdeče, s košarico, kot ga je imela, ko je bila mlada in se je z njim vozila do vasi. Nikoli ne bo pozabil tistih kitk, ki sta razposajeno mahale za njo, in prav tako ne tistega nasmeha in odseva v njenih očeh, ko je lani zagledala darilo. Sedaj ji ni bilo treba več pešačiti, temveč se je vsak dan usedla nanj in se zapeljala do doline, nazaj pa do koder je šlo – včasih se je pripeljala vse do vrat, drugič pa je pripešačila večino poti, ker ni zmogla tolikšnega klanca. To se je zadnje čase vse pogosteje dogajalo, pa vendar so bili jutranji izleti do mesta njena strast in kljub vsemu jih ni opuščala; celo v dežju ali z vročim čelom se je odpravila tja, če le ni bilo prehudo.

Tudi danes zjutraj se je ob prvih sončnih žarkih prebudila in se usedla na svoje rdeče kolo; on se je usedel na klopco, ona pa se je odpeljala v dolino. Med puhanjem dišečih oblačkov ji je pokimal v pozdrav, ona pa mu je rekla, da mu danes pripelje sveže kislo mleko od sosede, ki ji ga je že včeraj ponujala. Vedela je, kako ga je imel že včasih rad; spomnila se je njegovega širokega nasmeha, s katerim jo je pričakal vsakič, ko jo je mama poslala s skledo sveže narejenega do njih, sosedov. Zamenjala ga je, enkrat za nekaj jajc, drugič za vrečo moke, če je zmanjkalo kruha, včasih pa je prišla le iz dobre volje, na klepet; pozneje vedno večkrat, tudi brez kislega mleka.

Sonce se je dvignilo že precej visoko in njegova pipa je bila pri koncu. Pogled se mu je z domačega griča že nekaj časa nazaj premaknil na uhojeno pot, ki je vodila od hiše v dolino. Z obeh strani so se na njo sklanjale leske v sveže zelenih barvah in skozi male lističe na njihovih vejah je pihal rahel vetrič. Nekje v daljavi je zaslišal kukanje kukavice, prve letos. Spomnil se je, kako je kot majhen fantič spomladi vedno izprosil od mame kovanec in ga nosil v žepu, dokler ni prvič zaslišal kukanja. To je pomenilo, da bo imel veliko denarja, kar je bilo dobro. Še vedno se je držal te stare navade in pričakal prvo kukavico s kovancem v žepu ter si s to malo zvijačo priskrbel dober začetek leta. Ampak danes je imel žepe prazne; prvič, odkar je pomnil, je pozabil dati kovanec v žep hlač, kukavica pa je prvič to pomlad zakukala.

Iz pipe je puhnil še zadnji oblaček dima in jo odložil na klop poleg sebe, še vedno zazrt v pot med leskami, ki je ostajala prazna. Bilo je že precej pozno in do takega časa se je navadno že zmeraj vrnila domov, le danes je še ni bilo. Počasi se je dvignil s klopi, v usta vzel pipo, čeprav brez tobaka – kar tako, iz navade – si na glavo poveznil klobuk in se po dolgem času odpravil s svojega griča. Kmalu se je počasnih korakov izgubil med leskami, ki so oznanjale nov začetek, novo pomlad.

Pozno popoldne je pod potjo zagledal nekaj rdečega, kar se je bleščalo med sveže zeleno travo v kotanji pod potjo. Bilo je njeno rdeče kolo, ki ji ga je kupil za rojstni dan. Pod njim je nemočno ležala ona, z nogo nerodno zavito in zataknjeno med špice, njena temno modra obleka za v mesto je bila polita s kislim mlekom. Zavil je s poti in se po strmem klancu spustil do nje. Brez besed ji je s tresočimi rokami rešil nogo iz špic in dvignil kolo z nje, nato pa jo z vsemi močmi, ki jih je premogel, dvignil v naročje in jo s težkim korakom odnesel po klancu do poti. Noga ji je nemočno bingljala iz njegovega naročja v nenaravnem položaju.

Bil je že mrak, ko je prispel na vrh griča, kjer je stala njuna hiša. Rahel veter v leskah ob poti mu je izrekel večerno dobrodošlico, na eni izmed svežih pomladnih vejic pa je sedela kukavica in pela svoj drugi pomladni »ku-ku«.

--------

Slovenska realistična proza 19. stoletja me je očitno vzela v svoje kremplje. Joj meni.

Brez.

Danes se sama sprehajam
po rimskem zidu.
Sama sledim belim spominom
rok, odtisnjenih na kamnih.
Poiščem tisti mali oprimek
in se ga oklepam, sama,
dokler ne odpovejo moji ne-plezalski prsti.
Brez tebe.
Danes sama ležim na travi in opazujem
prste, ki se sprehajajo mimo.
Prepuščam se božanju vetra
in ob prvih debelih kapljah s sivine
sama bežim domov in se zavalim
v škripajoče zavetje moje postelje.
Brez tebe.
Danes se sama v tišini
spogledujem s tvojim nasmehom
in v mislih prepletam besede
za najin neslišni pogovor. Sama.

Uživam poletno razpoloženje,
ki danes diši drugače.
Kot je tako drugače biti
Brez.

Motiv Črtomirja v slovenski književnosti; dodatek

Po zapolnjevanju preostalih praznih prostorčkov v moji glavi (ki jih je vedno manj in manj) s tisočimi podatki o avtorjih, njihovih delih in temah iz tematološkega učbenika, sem pomislila - hej, Črtomir? Tukaj pa lahko tudi sama kaj prispevam! Za razliko od Župančiča (Črtomir kot slovenski antijunak), Smoleta (resna parodija in nezvesto nadaljevanje in interpretacija), Gradišnika (navidezni esej o prejšnjih interpretacijah Krsta) in Rupla (z vpletanjem Črtomirovega rokopisa briše mejo med fikcijo in realnostjo) in z malo manjšo razliko od Faturjeve (sodobni Črtomir) sem sama Prešernovega epskega borca za pogansko vero preoblekla v zunanjost dostavljalca pic približno dvesto let pozneje v prihodnosti in mu prepustila, naj tokrat za razliko on očara Bogomilo, da ne bo, revček, zopet on tisti, ki bo na koncu potegnil kratko. Mogoče dobi vsaj malce napitnine ali pa mogoče celo kaj več, ampak petdesetbesedni esej ni ravno dovolj obsežna oblika za vsa namigovanja in ugibanja o zapletu in razpletu tega srečanja:

Neusmiljeno obesi se na domofon
pred vrati Mile, brhkega dekleta,
postavni Črt z dostave pic na dom.
Vzame dih mu lepotica belo odeta.
Ta manekena vzre, ki ji moli karton;
kak od zamaknjenja je vsa prevzeta,
kak gleda v tla, kak trese se beseda!
"Krščen matiček, prav res božansko zgleda!"


Ponosna avtorica, ki je vesela, da so jo izpustili s tematološkega učbenika za bodoče komparativiste, saj ne potrebuje (še dodatnih) sedemdesetih ljudi na leto, kolikor bi jih preklinjalo čez njo, ko bi si v glavo trpalo še dodatnih deset vrstic izpitne literature.

Einsamkeit (Rainer Maria Rilke)

Die Einsamkeit ist wie ein Regen.
Sie steigt vom Meer den Abenden entgegen;
von Ebenen, die fern sind und entlegen,
geht sie zum Himmel, der sie immer hat.
Und erst vom Himmel fällt sie auf die Stadt.

Regnet hernieder in den Zwitterstunden,
wenn sich nach Morgen wenden alle Gassen
und wenn die Leiber, welche nichts gefunden,
enttäuscht und traurig von einander lassen;
und wenn die Menschen, die einander hassen,
in einem Bett zusammen schlafen müssen:

dann geht die Einsamkeit mit den Flüssen...

Sto let samote

Hladen poletno aprilski zrak
ki toplo polni ulice mesta
in vedri zvoki poplesavanja harmonike
in grenko božajoči glas prstov
ki se igrajo s strunami kitare
in po ozkih obmorskih ulicah
dišeče melodije z odra
se mehko kotalijo po zlizanih kamnih
in kockah
in spominih.
In prijeten večerni živ žav
ki danes objema močne zidove
nekdanjih časov
in spleta nove zgodbe okrog
golega brona kipov
in neopazno krasi stebre
in stebričke
in se dviguje vse do grajskega griča
in do prav za danes tako po nebu
nasutih zvezd.

Kajti to je večnost,
ujeta v stekleničko tega trenutka.
Najpopolnejša vonjava.

La vita é bella.

Pomladansko čiščenje

Sploh ne rabiš veliko stvari,

samo največje pakiranje robcev

(najboljše družinsko, čeprav si en sam)

in malo ingverja z oddelka

za sadje in zelenjavo

in lonec meda

in nekaj kil limon

in čaj.

In eno družinsko pakiranje koldreksov

(ker itak vedno pomagajo)

in sinupretov

(da vzamejo službo robcem)

in septolet

(za izboljšane zmožnosti jasnejšega pritoževanja).

In toplomer,

da si meriš vročino

in upaš, da jo imaš,

ker potem je to samo prehlad

in ne cvetni prah,

čeprav sta se z njim še včeraj

čisto v redu razumela.

Naribaš ingver

(ker je naravni antibiotik),

ga preliješ z vrelo vodo,

dodaš limono

(ker ima veliko vitamina c)

in med

(ker se v njim ne morejo razviti bakterije,

če verjameš temu, kar pravijo na faksu)

in na hitro zmoliš,

da zvarek ne bo tako zanič

kot ingver sam.

In ga popiješ

z mučeniškim izrazom na obrazu

in ugotoviš,

da ti ne bo nikoli jasno,

kako je lahko pet prijateljev

prostovoljno pilo ingverjevo pivo.

(Angleži.)

Potem se nafilaš z lekarniškimi čudesi

in greš spat

in upaš,

da bodo tudi ne-lekarniška čudesa

opravila svoje delo,

čeprav si ponoči

iz ure v uro,

ko usiha družinsko pakiranje robcev

in zmanjkuje prostora v košu za smeti,

čedalje bolj skeptičen.

In zjutraj?

Prekolneš pomlad,

zbrcaš odejo s sebe,

se skobacaš iz postelje v nov dan,

se oblečeš

in greš v trgovino.

Sploh ne rabiš veliko stvari,

samo največje pakiranje robcev

in malo ingverja z oddelka

za sadje in zelenjavo

in lonec meda

in nekaj kil limon

in čaj.

In, seveda, prehlad.

Brez njega ni pol tako zanimivo.

p.s.: preduporabonatančnopreberitenavodilo.otveganjuinneželenihučinkihseposvetujtezzdravnikomalifarmacevtom.

Danes je prvi čisto tazaresni pomladni dan.

Obožujem, ko zadiši po pomladi. Kar naenkrat svet od vsepovsod obdaja ptičje žvrgolenje in vse, kar je zelenega, popolnoma ponori in začne rasti in postajati še bolj in bolj zeleno. In jaz nimam obstanka, potikam se naokrog, ni važno kje, ni važno kam, samo, da sem zunaj, na sončku, z vetrom v laseh, objeta v vonjave pomladi. Še lepše je, če si zraven še ti, ki te je prav tako prinesla pomlad, in tvoja velika varna roka ujame mojo, ko se sprehajava po potkah v Tivoliju in nama kamenčki škripljejo pod podplati čevljev. In navdušeno ščebetava naokrog prav tako kot vsi ti na novo oživeli spomladanski ptički in jim pomagava sejati pomlad in toplino in lepe dneve. –

Ja, pomlad je zakon.

Pomladna balada

Ko se dan v večer prevesi
na ljubezni se tečaj
tjakaj, v temo pod drevesi
tiho izmuzniva skrivaj.
Na ta topli prvi maj
moje srce divje bije;
pridi, roko mi podaj,
ne ustavi čarovnije!

Močno objemi me, da tu si
mi v tišini nočni izdaj,
naj preplavijo okusi
te bližine temo, naj
vtisne vonj se misli v kraj,
naj črnina naju ovije,
naj svet nori danes vsaj
ne ustavi čarovnije!

S svojimi dotiki okrasi
me v temí in šepetaj
komaj slišno in počasi
dokler po (ne)sreči kdaj -
topel, nežni dotikljaj
tvojo sapo z mojo zlije.
Ne odmikaj se nazaj,
ne ustavi čarovnije!

Tih še en poljub mi daj,
moje srce željno vpije,
daj, nikoli ne končaj,
ne ustavi čarovnije!

(mala balada)

Pesem o ljubezni iz daljave (Jaufré Rudel)

Ko se podaljša majski dan,

je lep glas ptičev iz daljave.

In ko sem daleč, me navda

spomin ljubezni iz daljave.

In grem, v ris željá zaklet,

in bolj kot pesem ali cvet

me potolaži zimski mraz.

Užitek mi ne bo nikoli znan,

če ne spoznam ljubezni iz daljave,

saj ni noben občutek bolj dognan

in zvišen, blizu ali sred daljave.

Resnična je, da bi prehodil svet

in bi zavoljo nje bil ujet

med Saraceni na neskončni čas.

Vesel in strt odšel od nje bom stran,

ko bom uzrl ljubezen iz daljave,

ne vem pa, če bo kdaj prišel ta dan,

saj so med nama tolike daljave

in toliki koraki in ves svet,

jaz pa ne morem čez ta širni led …

Naj bo tako, kot hoče Božji glas!

In ko nagovorim, predan

ljubezni do Boga, ljubezen iz daljave,

za vekomaj na njeno stran

bom legel, ki sem iz daljave!

In bo dvogovor tekel kakor med.

Ljubimec daljni, blizu spet in spet,

bom z njenih ustnic pil besedno slast.

Resničen je Gospod, ki da

mi videti ljubezen iz daljave;

za dar sem dvakrat kaznovan,

saj ona biva sred daljave.

Kako bi rad priromal v njen svet,

da bi uzrla mojo palico in sled

in da bi gledal njen obraz!

Bog, stvarnik čudežev sveta

in te ljubezni iz daljave,

mi podeljuje moč srca,

da bom uzrl ljubezen iz daljave,

na kraju, ki me vleče kot magnet,

saj njeno sobo in vrt prevzet

doživljam kot palačo, ves ta čas.

Prav pravijo, da sem željan

in lakomen ljubezni iz daljave.

Noben užitek ni tako močan,

kot je občutenje ljubezni iz daljave,

A cilj željá mi je odvzet,

tako je hotel boter, da zaklet

jo ljubim, ne da bi bil ljubljen tudi jaz!

A cilj željá mi je odvzet!

Tako je hotel boter, ki naj bo preklet,

da ljubim, ne da bi bil ljubljen tudi jaz!

Ženske rime

Mnogo razlogov je danes za žur, drage dame,
vse Urške, študentke, babice, mame -
zakaj smo boljše polovice?

Ker zmeraj izpademo dobre voznice,
saj vsi mislijo, da nimamo za burek,
in če pojavi pajk se ali ščurek,
moramo le fajn zavpit
in hitijo nas brž rešit prit.
Ker lahko za šoping zapravimo plačo,
saj zmer' nam častijo pijačo
in princ nas vedno rešit pride -
pa happy end nam ne uide.

Ah, veliko je stvari na svet',
zakaj svoj praznik mormo imet.
Zdaj pa hit nazdravit in nekaj spit,
ker je tabolš izbira ženska bit! ;)