Veseli december, drugi poskus

Mrzel zimski dan je, mrak se polagoma spušča na svet naokrog in zavija pokrajino v temačno razpoloženje. Veter brije naokrog vogalov hiš, mimo katerih hodim. naposled le zavijem na tako dobro znano pot, ki pelje proti hiši z razsvetljenimi okni. Ob pogledu na toplo rumeno svetlobo, ki me v tem mračnem zimskem večeru tako domače pozdravlja izza oken, pospešim korak. In vem; doma sem. Pa ne le zaradi štirih sten, med katerimi preživljam velik del svojega življenja. tam zadaj so vsi, ki jih imam najraje. Moja družina. ... in ati bo iz kleti prinesel v škatlo pospravljeno smrečico, ki tam čaka od lanskega leta, mami bo na dan privlekla okraske; živobarvne balončke, tudi tiste čisto prve, ki sta jih z atijem kupila, ko naju s sestro še ni bilo, in ki so že stari malce zbledeli pa se nikakor ne moremo ločiti od njih; pa tiste prisrčne lesene možiclje, ki se vozijo na sankah in smučajo in nosijo smrečice ... S sestro bova vedno znova popravljali neenakomerno ovite lučke in ko bova naposled le zadovoljni z najinim delom - nato bomo ugasnili luči, se usedli na kavč in opazovali drobcene rumene lučke, ki bodo utripale na smrečici. Vsi skupaj ... -