Veseli december, drugi poskus

Mrzel zimski dan je, mrak se polagoma spušča na svet naokrog in zavija pokrajino v temačno razpoloženje. Veter brije naokrog vogalov hiš, mimo katerih hodim. naposled le zavijem na tako dobro znano pot, ki pelje proti hiši z razsvetljenimi okni. Ob pogledu na toplo rumeno svetlobo, ki me v tem mračnem zimskem večeru tako domače pozdravlja izza oken, pospešim korak. In vem; doma sem. Pa ne le zaradi štirih sten, med katerimi preživljam velik del svojega življenja. tam zadaj so vsi, ki jih imam najraje. Moja družina. ... in ati bo iz kleti prinesel v škatlo pospravljeno smrečico, ki tam čaka od lanskega leta, mami bo na dan privlekla okraske; živobarvne balončke, tudi tiste čisto prve, ki sta jih z atijem kupila, ko naju s sestro še ni bilo, in ki so že stari malce zbledeli pa se nikakor ne moremo ločiti od njih; pa tiste prisrčne lesene možiclje, ki se vozijo na sankah in smučajo in nosijo smrečice ... S sestro bova vedno znova popravljali neenakomerno ovite lučke in ko bova naposled le zadovoljni z najinim delom - nato bomo ugasnili luči, se usedli na kavč in opazovali drobcene rumene lučke, ki bodo utripale na smrečici. Vsi skupaj ... -

Ednina

Je lahko danes
ta svet samo moj,
brez tisočih mest,
ki vame vpijejo tvoje ime?

Božiček s harmoniko

Vedno je sedel na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila.

Vedno je imel poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

Včasih je igral na harmoniko pesmi svoje mladosti in se oziral, če bo kdo izmed mimoidočih vrgel kovanec v njegov zmahan klobuk.

Včasih je le sedel tam in opazoval mimoidoče.

In upal, da mu bo kdo izmed njih vseeno vrgel kovanec.

Včasih je prodajal šopke rož – za osmi marec in za podobne praznike.

Kdo se je ustavil pri njemu in ga kupil za drobiž,

večina je zavila v bližnjo cvetličarno in se iz nje vračala z ogromnimi šopki v pentljah in darilnemu papirju (za kaj več, kot le drobiž).

Včasih je v njegov klobuk padel nov kovanec

in takrat se je vedno zahvalil njegovemu prejšnjemu lastniku in mu zaželel lep dan.

In včasih se je izkazal za prav prijetnega sogovornika,

le da je to le malokdo odkril.

Vsi so vedeli, da vedno sedi na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila

in da ima poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

In da ne dela nič družbeno koristnega in si vseeno drzne prositi za denar zgledne državljane.

Niso ga videli, kako je stresel denar s klobuka v žep in odšel v najbližjo trgovino kupit kinder jajčke za vnuke.

Niso ga videli, kako je na božični večer zvečer zvonil na vratih novega bloka in mu ni nihče odprl.

Niso videli, kako je pustil kinder jajčka na predpražniku in poklapan odšel igrat harmoniko in lepšat božični večer sebi in ljudem na ulici.

Niso videli, kako sta vnučka ob prihodu domov navdušeno našla darilo na predpražniku (in kako sta zatem hvalila božička in malo pozneje udrihala čez dedka, ker jima nikoli nič ne kupi tako kot vsi ostali dedki ampak le pije in prosi za denar).

Tega niso nikoli vedeli.

Slišali so le njegovo igranje na harmoniko,

ki jih je malo spravljajo v dobro voljo in jim šlo malo na živce,

in videli njegova stara in umazana oblačila,

neurejeno brado,

prazno steklenico vina,

prazen klobuk,

ki je čakal na prijaznost mimoidočih

in prazno srce,

ki je čakalo,

če bo kje v veseli množici uzrlo mala obrazka iz novega bloka,

ki ju je tako pogrešalo.

Veseli december

Vse te vesele face,
ki se smejijo
in hodijo na kuhančka
in gledajo lučke
in se režijo glupim foram
in kupujejo pražene mandlje
in se držijo za roke
in vlačijo s seboj celo familijo
na družinski sprehod po veselem decembru -
vse bi preštrihala s črno tempero
ali pa stlačila v kakšno
ogromno črno vrečo za smeti
z njihovimi kuhančki
in lučkami
in mandlji
in forami
in držanjem za roke
in malimi smrkavci vred.
Ves ta kič,
ki hoče skrit vso bednost
in naredit za en mesec
vse srečne in vesele.
Pa ja,
vse skupaj je itak še vedno
čist enako bedno,
samo zavito z rdečo mašno
in se z glasnim ho-ho-ho
reži v glavo vsem veselim facam .