Brez.

Danes se sama sprehajam
po rimskem zidu.
Sama sledim belim spominom
rok, odtisnjenih na kamnih.
Poiščem tisti mali oprimek
in se ga oklepam, sama,
dokler ne odpovejo moji ne-plezalski prsti.
Brez tebe.
Danes sama ležim na travi in opazujem
prste, ki se sprehajajo mimo.
Prepuščam se božanju vetra
in ob prvih debelih kapljah s sivine
sama bežim domov in se zavalim
v škripajoče zavetje moje postelje.
Brez tebe.
Danes se sama v tišini
spogledujem s tvojim nasmehom
in v mislih prepletam besede
za najin neslišni pogovor. Sama.

Uživam poletno razpoloženje,
ki danes diši drugače.
Kot je tako drugače biti
Brez.

Motiv Črtomirja v slovenski književnosti; dodatek

Po zapolnjevanju preostalih praznih prostorčkov v moji glavi (ki jih je vedno manj in manj) s tisočimi podatki o avtorjih, njihovih delih in temah iz tematološkega učbenika, sem pomislila - hej, Črtomir? Tukaj pa lahko tudi sama kaj prispevam! Za razliko od Župančiča (Črtomir kot slovenski antijunak), Smoleta (resna parodija in nezvesto nadaljevanje in interpretacija), Gradišnika (navidezni esej o prejšnjih interpretacijah Krsta) in Rupla (z vpletanjem Črtomirovega rokopisa briše mejo med fikcijo in realnostjo) in z malo manjšo razliko od Faturjeve (sodobni Črtomir) sem sama Prešernovega epskega borca za pogansko vero preoblekla v zunanjost dostavljalca pic približno dvesto let pozneje v prihodnosti in mu prepustila, naj tokrat za razliko on očara Bogomilo, da ne bo, revček, zopet on tisti, ki bo na koncu potegnil kratko. Mogoče dobi vsaj malce napitnine ali pa mogoče celo kaj več, ampak petdesetbesedni esej ni ravno dovolj obsežna oblika za vsa namigovanja in ugibanja o zapletu in razpletu tega srečanja:

Neusmiljeno obesi se na domofon
pred vrati Mile, brhkega dekleta,
postavni Črt z dostave pic na dom.
Vzame dih mu lepotica belo odeta.
Ta manekena vzre, ki ji moli karton;
kak od zamaknjenja je vsa prevzeta,
kak gleda v tla, kak trese se beseda!
"Krščen matiček, prav res božansko zgleda!"


Ponosna avtorica, ki je vesela, da so jo izpustili s tematološkega učbenika za bodoče komparativiste, saj ne potrebuje (še dodatnih) sedemdesetih ljudi na leto, kolikor bi jih preklinjalo čez njo, ko bi si v glavo trpalo še dodatnih deset vrstic izpitne literature.

Einsamkeit (Rainer Maria Rilke)

Die Einsamkeit ist wie ein Regen.
Sie steigt vom Meer den Abenden entgegen;
von Ebenen, die fern sind und entlegen,
geht sie zum Himmel, der sie immer hat.
Und erst vom Himmel fällt sie auf die Stadt.

Regnet hernieder in den Zwitterstunden,
wenn sich nach Morgen wenden alle Gassen
und wenn die Leiber, welche nichts gefunden,
enttäuscht und traurig von einander lassen;
und wenn die Menschen, die einander hassen,
in einem Bett zusammen schlafen müssen:

dann geht die Einsamkeit mit den Flüssen...