Zimska pravljica

Narahlo vrtinčaste bele snežinke
potihoma plešejo snežni balet.
Iz daljne sivine neba šepetaje
v mehko spokojnost ovijajo svet.
Skrivnostno svetleči ledeni kristalčki
mežikajo s hladne beline v mraz,
skrivaje in malce celo sramežljivo
razkrivajo zime prelestni obraz.
Neslišno mrak spušča na to se belino
v njem izgubljajo sank se in čevljev sledi,
v njih skriti odmevi otroškega smeha,
ki v tople domove se skriti hiti.

Shopaholic

Tako obožujem izložbe vabeče,
ki ulice mesta s strani vseh krasijo -
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Večerne obleke tam temno rdeče,
popolne so za novoletno gostijo -
tako obožujem izložbe vabeče!

Zavoham parfume res noro dišeče,
baje da vse moške takoj obnorijo,
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Nihče dolge ure me stran ne odvleče,
ko čevlji brezupno me spet uročijo -
tako obožujem izložbe vabeče!

Nosila bi rada napolnjene vreče,
da mišic vsaj mal' moje roke dobijo,
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Zdaj ebay edini je šoping iz ječe,
za kazen, če prsti preveč te srbijo.
Tako obožujem izložbe vabeče,
denarnica pa ne privošči mi sreče!

(vilanela)

... ali poskus efektivnega ponedeljkovega jutra v prestolnici :)

Malcezardelinnavihanonasmihajočsezatreskanfejsbukskorajpantumzate ;)

Tamala pravi, da še skoz' sem vate,
saj čisto majčkeno zardim,
vsakič, ko pomislim nate,
a le odkimavam in se smejim.

Čisto majčkeno zardim,
ko me kdo po fantu vpraša.
A le odkimavam in se smejim,
fejsbuk za "single" me razglaša.

Ko me kdo po fantu vpraša,
prikradeš se mi ti v glavo.
Fejsbuk za "single" te razglaša,
ti - boš našel tisto pravo?

Prikradeš se mi ti v glavo,
ogreješ me, ko mi je mraz,
ti - boš našel tisto pravo,
ali imam lahko te jaz?

Ogreješ me, ko mi je mraz,
vsakič, ko pomislim nate,
ali imam lahko te jaz?
Tamala prav ima, res še skoz' sem vate. ;)

((skoraj)pantum)

Moj svet II

Oh, tu mi je lepo.
Saj kot stolpič zaklet,
ne more vanj vsakdo,
popoln moj je svet.

(envoi prejšnje neuspele male balade.)

Moj svet I

Vsa okna bom zaprla,
vklenila se v temo,
svetloba mi bo črna,
okrog mene nič samo.
Življenja tu ne bo!
Samotna, črna klet,
tišina mi nebo,
popoln moj bo svet!

(prva kitica male balade, naprej pa ni šlo.)

My new reality

it's just another lonely melancholic night
me, waiting for some sleep in my blue bed
waiting for first shines of morning light
wanting to be happy instead of being sad
i listen to the raindrops' song outside the house
wishing i was there beneath that midnight sky
somewhere far away from all these giant crowds
where i could - alone - spend a moment of my life
could that be my new reality?

it's just another pleasant moment like in dreams
us, watching silly movies lying on the couch
being like that couple on the TV-screen
pelting with popcorn, loudly yelling "ouch"
we listen to the raindrops' song outside the room
then run out pretending we are Carry and Charles
hugging in our pyjamas, smelling your perfume
kissing in the street, continuing in the car
could that be my new reality?

Funeral Blues (W. H. Auden)

Stop all the clocks, cut off the telephone,
Prevent the dog from barking with a juicy bone,
Silence the pianos and with muffled drum
Bring out the coffin, let the mourners come.

Let aeroplanes circle moaning overhead
Scribbling on the sky the message He is Dead.
Put crepe bows round the white necks of the public doves,
Let the traffic policemen wear black cotton gloves.

He was my North, my South, my East and West,
My working week and my Sunday rest,
My noon, my midnight, my talk, my song;
I thought that love would last forever: I was wrong.

The stars are not wanted now; put out every one,
Pack up the moon and dismantle the sun,
Pour away the ocean and sweep up the woods;
For nothing now can ever come to any good.

Ne bodi kot drugi (Feri Lainšček)

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Veš?

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Saj sem vendar velika že punca,
v tem širnem se svetu znam sama igrat.

Ne rabim te, veš,
se ves čas prepričujem,
ko gazim po listih, odpadlih z dreves,
sama vpijem vse sončeve žarke,
sama uživam barvit listja ples.

Ko tu bi bil, veš,
na most bi pod zvezdno nebo te peljala,
ob luni čar mesta bi ti pokazala,
šepet nočnih ulic bi tiho ti izdala,
vse sončne bi žarke s teboj si delila,
barvito bi listje vštric s tabo gazila.

Ah, ni mi mar, veš,
trudim se bitje srca preglasit,
za toplo mamljivi vonj tvoje bližine.
Le grenki spomini so v družbi praznini,
ki ostane, ko vse, kar je lepega, mine.

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Kdo si in kje si, veš, kdo sem jaz?
Veš, včasih se lepše je v dvoje igrat.

Tihožitje I (Ciril Zlobec)

Šla sva obiskat tišino.

Samo malo sva se oddaljila
vsak od sebe
in zabredla z roko v roki
med visoke trave
ugaslega poletja.

"Kako je Kras zdaj velik,"
si veselo zaplesala
in zarisala okoli naju
razmetano obzorje nizkih gričev.
"In ti, kako si majhen
v tej tišini," si se zasmejala
z glasom lastovke nad nama.

Na trgu (Dragotin Kette)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samó
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angele
mojé
hitite zaman hrepeneče ...

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.

I.

Nemih korakov neslišne stopinje se srečajo s tlakom
in šepetaje mu zgodbo o sebi zaupa vsaka;
kje je bila, kaj je tam doživela, kje njene so sanje.
Ne pripominja, molče vsem prisluhne, tlak vse si zapomni;
vonj po spominih in zgodbah preveva zdaj ulice mesta.

(daktilski heksameter)

Iz muhe delam slona.

Iz muhe delam slona.

Muh miljon.
Izberem eno. Miže.
Zakaj prav to - nihče ne ve.
In jo napihnem kot balon.
Nato jo namakam v sivino današnjega dne,
dokler za barvitost travnikov več sploh ne vé.
Nato ji odstranimi krila,
da si ne bi slučajno upati pustila
in poletela nad oblake in do zvezd.
Nato vlečem jo za nos z za lase privlečeno resnico -
in rilec ji krasi betico.
Nato dodam še opletajoči rép,
da drugih muh ni na spregled.
Nato še okla, ostra, bela,
če kdaj se upreti bi želela.
In štiri noge in debelo salo,
da neusmiljeno vse poteptajo
v dušečem dnu puščave pod seboj.

Zdaj - imam slona.
Živi v moji glavi.
Vse dneve trobi in toži in tepta
in drugega ne zna,
kot trobiti naokrog:
"oh, kako sem jaz ubog".

Designed to fight aids in Africa.

In kupila sem rdeče vezalke.
Veš zakaj?
Pogled nazaj.
Spomin na maj.
Pomladni raj.
Nasmehov kraj.
Tak, na skrivaj.
Pa zdaj?
Zakaj?

Lace up, save lives.

Želim radirko.?

Včasih si želim, da bi imela radirko
in bi te lahko izbrisala z mojega lista življenja.

Način, kako zapisuješ nekatere besede.
Kako se smeješ.
Kako govoriš.
Kako hodiš.
Kako me prevzameš.
Kako prideš do mene.
Kako me pokličeš.
Kako si predrzen in poln samega sebe in boljši in si dovoliš vse.
Kako si prijazen in vljuden in obziren in popoln, za vse in do vseh.
Le jaz, edina, z jezo ta obraz si slikam pred očmi,
ko dolge osamljene noči
se v strop strmeč sekiram,
pogrevam in premlevam
tvojih besed odmev, tvojih dejanj potek, tvojih misli zven.
In sovražim vsak drobcen delček tebe,
ki mi ne da miru in me navdaja s strahom,
da je mimo.

Vendar,
čeprav si včasih
- oh, kako zelo -
želim, da bi imela radirko,
in bi te lahko izbrisala z mojega lista življenja,
bi bil ta brez tebe prazen.
In pust.

Drobec

Včasih je tiho plazeč se občutek,
ki se prikrade in navda ves svet
prej vedrih obrazov poln, sonca, veselja
s pridihom, da tega ne moreš imet.
Ne gane te sonce; - zakaj ti nasmehi?
vse je že zdavnaj izgubilo pomen,
vse je le maska, ki hoče zakriti
morečega bistva temačni odzven.
Nikogar ni tukaj, nikogar v tej gneči
nepristnih namehov neznanih ljudi,
bolj vneto trdijo, da zate skrbijo,
bolj vneto se stran jim od tebe mudi.
Zakaj se mi skrivaš?, povej po resnici -
je bil odmev to le daljnih dni,
tisti vonj sreče, svežine, življenja,
ki v drobcenih upih sedanjost mori?

V noči drobcene svetle so zvezde
rezko prebadale temno nebo;
pod njim je ležala, pred svetom vsem skrita,
ko dežne so kaplje močile zemljó.

(in po pol leta sem ugotovila, da je to skoraj popoln amfibraški aleksandrinec. zanimivo :) )

Tisto noč, ko sva šla. -

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

(V. Kreslin; Tudi čez tisoč let)

-->

»Enkrat pozim je sral z eno bejbo ... nimam pojma, kej tipi vidjo na njej, ka je res debela. Pa grda.«

- okej, sej za NJEGA si tut rekla, de je grd -

»Nekej sta mela, sam – pol ji je reku, de ne morta neč imet, ker se boji, de bi se s kero drugo zapletu.«

- vau -

»Kr nekej.«

- ni ne. - is it about me? kok lep. fer -

»Sam je pa grd ane. Fuj.«

- nehaj. nimaš pojma. – sem vedela, da bi morala takrat tam bit. pol … pol bi bla mogoče jaz tista. prava. da bi kej imela. – kaj pa …? –

***

Pogled preko rame. Po stopnicah gor, dol, tja, sem.

- kje je? -

***

Vse smo urejene. Vsi. Tilen, jaz. Čakanje, da nas pokličejo. Vsi smo malce nervozni, a skupaj.

- prihaja! tok je drugačen. čist zrihtan, pa nova frizura. čist drug. -

»Pohvale, pohvale.«

- ooo. paše. paše k tvojmu novmu stilu. vau. -

***

Sedi za mizo, rokuje se z gosti, natoči vino. Nazdravi. Small talk.

- tako … odrasel. samozavesten. všečen. tako - popoln. -

Odlično odigra vlogo večera. Pleše. Z mamo, staro mamo, sestro. Ljubljenec in osvajalec, razdaja in sprejema. Tako ponosna sem nanj.

***

Spet v civilu, pri avtu. Polna polička - puškin, vodka, gin, malibu, red bull, cola, fanta, tonic, kozarčki.

- ja. carpe diem. ta noč je moja. -

***

Pleše. Z eno, z drugo. Uživa. Na odru, v množici.

- daj, opazi me! -

***

Pleševa.

-on! -

»Prepust se.«

Zaprem oči. Ne rabim luči, prostora, drugih. Le občutek njega. Tu, ob meni. Preplet prstov. Nežen, gladek. On tik ob meni. Tesno. Položim glavo na njegovo ramo.

- ta vonj. -

Topel občutek njegovih las na mojem vratu, na rami.

- tako bi lahko ostala večno. -

Nežno polzenje njegovih rok po moji koži. Gladko. Mehko.

»Greva na zrak?«

Odide prosti vratom.

- grem - ali greva? -

Ozre se, njegove oči se srečajo z mojimi. Povabilo.

- greva. -

Med potjo se ustavim pri šanku.

- voda. drugega je bilo dovolj. -

***

Stopim skozi vrata in objame me prijetno hladen zrak pomladne noči. Tam je. Ves čudovit in topel, z nasmehov in svojimi rjavimi očmi.

»A bo?«

- če bo? - edino od sreče lahko umrem, to je vse. -

Pogovor. Sproščen. Tako - najin.

- zakaj se v - normalnih - razmerah nikol tako ne pogovarjava? -

***

Spet na plesišču. Tema. Prepuščam se nežnemu občutku njega, ki me vodi.

»Ne bom te spustu.«

- vem. -

Obrat, vrtiva se, skupaj, narazen. Složno zibanje v bokih, toplota njegovega telesa na mojem hrbtu, objem njegovih rok na mojih bokih, na mojem trebuhu. Nežen prijem za dlan, tiho se prepletejo najini prsti.

»Fine trebušne.«

Čutim njegov nasmeh, vsak delček mojega telesa uživa v njegovih dotikih, ob njegovem telesu, vpet v njegove nežne roke in njegovo toplo sapo na mojem tilniku. Uživam, plešem, prepustim se.

»Ful dobr.«

- ja. ja … -

Srečna sem. To je najin trenutek. Najina noč.

- ljubim ta trenutek in njega. zdaj in neskončno. -

***

Ura je 7.00. Konec. Pravi, da bo šel z nami, ker mu je ob poti.

- in potem - tik preden odide po svoji poti - mu dam poljub. v temi, na lica. tako popolna noč! -

Stopimo ven.

- dan!? -

»Ej, ful dobr plešeš.«

- jest? dobr plešem? vau. ti tudi. zlo zlo zlo dobr. čudovit si. -

»Ti tut. Ful.«

***

Domov gre po bližnjici, ker ga ful na wc.

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

(V. Kreslin; Tudi čez tisoč let)

Maturantski sonet nesreče ;)

Med zrenjem v goro vseh beril, zapiskov,
ki smo spisali jih čez štiri leta,
deluje ta prav pravljično zakleta -
"Te bo že konc!?" najrajši bi zavriskal.

Poetični vsakdan mi popestrijo
občasne dobre duše s sladoledom
(le kaj s poletnim mojim fit bo izgledom!?)
in cirkus z nogometno evforijo.

Do štirndvajstga tole še zdržimo,
potem pa brez zavor v smer: Poletje,
kar ima po šoli vonj, doma pustimo,

sam dobra volja nujno bo imetje;
za mizo v Ambasadi se dobimo
in skujemo načrt za preživetje ;)