Superjunaška

Kakšen dan
si zmagovito

z jutranjo budilko
nadenem ogrinjalo
in s svojimi močmi
rešujem svet.

Kakšen dan
se premagana
zavijem
v jutranjo sivino
in čisto tiho čakam,
da svet reši mene.

Prebujenje

Očitno je vse

kar rabim

en tak do konca razštelan oktober

da se odmevi v moji glavi

končno začno prekopicevati

v besede

verze

rime

in ob sončnem zahodu

sredi ničesar

divje tipkam

vse

nepopolne

zaprašene

rahlo uvele

včasih zarjavele

šepajoče

ampak tako zelo moje.

Zdirjane misli

Korak za korakom

premagovati

daljno brezčasnost

sveta pod seboj

gmoto spustiti

v moji glavi

da razleti se in zmeni s seboj

da se zdirja

nekam tja med razglede

vrhove

širjave

skozi krošnje dreves

dokler je ne utrudi

to noro divjanje

ne umiri se

kaotični ples.

In se razgmoti.

Z vsakim utripom

novim korakom

globokim vdihom.

V mraku večera

zdirjane misli

lahkotno zvrtinčijo se skozi zrak

in se pospravijo

z roko v roki

umirjeno

vsaka v svoj kotiček

spat.

In jaz sem ponovno lahko

samo jaz.

Tukaj

in zdaj.

Z jasnejšim pogledom

naprej in nazaj.

In mali utrinki

miselnih zvezd

krasijo nebo

in mojo zavest.

Prvi dotiki

Najrajši imam,

ko se tvoje misli

dotaknejo mojih

v brezčasju trenutka.

Takrat hrepeneče

lovim ta šepet,

sled dotika,

ta stik,

umirjam svoj dih

in se previdno

dotaknem nazaj.

Potiho

potipam,

da jih ne prestrašim

in ne zbežijo

daleč spet stran

v tvoj varen objem.

Najrajši imam,

kako v teh dotikih

za trenutek sva

ne le si

in sem.

 

Drobni tisk

Včasih se izgubljam

med svojimi izrazi,

ki se kotalijo na telefon

in drobnim tiskom,

ki ohromelo

kriči backvokale

v izklopljen mikrofon.