Tukaj

Malo sem te pogrešala, 

izdahnem v noč. 

Tukaj sem, 

me nežno

objameš z besedami,

da začutim

tvoj odtis

na goli koži.

Ostaniva.

Jutro

lahko počaka.

Bregovi Konga

Govoriš mi
o reki Kongo.
Kako je tok
tako močan,
da ribe
ne morejo prečkati
z ene strani
na drugo.

Govoriš mi
o ribah,
glasbi,
zgodbah,
življenju,
naravi,
ki jo imaš
tako zelo rad.

Kongo
v globinah
šumi.

Govorim ti
o dnevu,
mislih,
zgodbah,
željah,
ljudeh,
ki jih imam
tako zelo rada.

Kongo
med nama
buči.

Kako plavati
proti toku?
Močno?
Hrumeče?
Nepopustljivo?

Tako sem sama,
zašepetam.
Verjamem,
odvrneš.
In ostaneš
na svoji strani.

Septembrska melanholija

Jeseni,
ko se svet odene

v prehiter večerni hlad,
jaz pa v puloverje,
dežnike
in delovni zagon
nove sezone,
pod koraki slutim
pisano jesensko listje,
na ulicah topel
vonj po kostanju
in v zraku nostalgijo
po neskončnih poletnih večerih
in vsem,
kar bi lahko bilo.