Izgubiva se
teciva!
nekam tja v temo –
ne premišljuj!
samo pridi za mano
tiho, pre-tiho
se pre-tiho-tapiva
skozi sence nočnih obrisov mesta
v neskončnost!
in nazaj
nekoč do jutra
brez ure
brez misli
brez slave vesti –
samo midva. tiho –
se spomniš hladnega kamna
tiste vroče noči
brez-časne
neskončne v pomladi –
po-ne-srečen dotik
sredi tihote
daj, ponovi!
ustaviva se –
na vsakem zavoju,
ob vsaki klopi,
na vsakem koraku,
stop za dotik! za vdih
za božajoče poglede
v temi
za dotike z očmi
in nato naprej
do nove želje
močne
pri-ročne v tvoji bližini
do preskakovanja isker
med dvojino misli
ki jih od-plazi
v plaz norega poplesavanja
ko jih o(d)-plazijo tvoje roke!
varne
vznemirljive
nove
polne energije
in želje
po neznanem
po neskončnih postankih
po neskončni noči
po
– brezčasnosti!
