Ples v dežju

… in potem ugotoviš, da so tudi deževna jutra lahko lepa. Tista, ko se čisto prezgodaj zbudiš v sivino prebujajočega se dne in se vrtinec tvojih misli zapodi iz toplih sanjavih globin pretekle noči v vsak kotiček tvojega bitja. Ko si tako zelo želiš še za trenutek potopiti se nazaj v tisto brezskrbnost toplega objema odeje in pozabiti na ves kaos resničnosti, pa ne gre. Potiho se skobacaš iz postelje in se poskušaš postaviti na tisto pravo, desno nogo, da samo sebe prepričaš, da lahko upravljaš z lepoto današnjega dne, in se nato mukoma odpraviš proti naslednjemu koraku. In naslednjemu. In se poskušaš izmuzniti tistim težkim sivim oblakom, ki ti vztrajno sledijo na vsakem premiku, ko se trudiš prihajajoče minute spremeniti v nekaj pomenljivega. V nekaj, kar ne bo le še eden izmed dni, ko čas teče čisto prepočasi in se opazovanje vsake dežne kaplje in vsake misli, ki ti roji po glavi, zdi kot celo obdobje neskončnosti. Kako se lahko en dan počustiš kot najsrečnejši človek na svetu, čez droben trenutek noči pa se prebudiš v neskončno zmešnjavo misli, ko ne veš, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne in si želiš samo, da bi nekje opazil mali smerokaz, samo eno malo majceno znamenje, da dejansko veš, kaj delaš, in da hodiš v pravo smer. Ampak bolj ko zreš skozi okno in poskušaš opaziti smisel življenja na tem sivem nebu in premočenih tleh, polnih koncentrično izrisajočih se krogov vsake male dežne kapljice, bolj se zavedaš vse prostranosti in širjav tega sveta. In tega, da je vedno tako velik in poln nepredvidenega in da so poskusi dešifrirati to veliko skrivnost popolnoma nesmiselni. Vsak trenutek je le kamenček na poti, ki te pelje do neke končne destinacije. Kaplja v morje. Sapica na prostrani širjavi oceana, ki vzvalovi vodno gladino in nariše nov vzorec naplavin na obali. Globoko vdihneš, si obuješ prvi čevelj in nato še drugega in se podaš izza štirih sten v neznano širjavo sveta. Narediš prvi korak in nato še naslednjega in naslednjega, dokler ne stojiš na sredi velike luže v družbi dežnih kapelj, ki neumorno padajo z današnje sivine. Za trenutek se ustaviš in začutiš tiho žgečkanje in svež okus kapljic, ki ti nagajivo polzijo vzdolž tvojega obraza in sem ter tja s topim zvokcem pristanejo na tvojem jeziku. Nasmehneš se, ko se spomniš, koliko časa je že minilo od takrat, ko si kot mala skmrljica v pikastih škornjih brezskrbno skakala po lužah in razigrano lovila dežne kapljice na konico svojega jezika. Počasi se odpraviš naprej z malo lahkotnejšim korakom kljub novo nastalim jezerom v svojih čevljih in premišljuješ, kdaj se je svet iz velikega čudovitega igrišča spremenil v ta kaotičen kraj, ki ga poskušaš na vsak način stlačiti v logičen kalup in po sistemu dodobra premišljenih enačb določiti, katera je tista stoprocentno prava stvar, ki jo moraš narediti na naslednjem koraku. Mogoče nikoli ne veš. Mogoče je vse, kar lahko narediš, samo to, da pogumno stopiš majcen korak naprej in opazuješ, kam te bo pripeljala pot in kaj te čaka za naslednjim vogalom. Morda prav tisto, kar si želiš. In morda nekaj čisto novega, nekaj, česar si v tem sivem jutru še ne znaš predstavljati, vendar potrpežljivo čaka, da te pot zanese mimo in ugotoviš, kakšne čudovite stvari se skrivajo na najbolj nepričakovanih krajih. In čeprav nikoli ne veš, kam bi te pripeljal obrat v nasprotno smer in kaj se skriva na drugi strani razpotja, bo vsak korak, ki ga narediš, korak v pravo smer. V tvojo smer. In kar naenkrat se zaveš, da se tista mala nadvušena smrkljica v pikastih škornjih nekje globoko v tebi prebuja iz dolgega spanja in spet skače po lužah. Tokrat malo bolj previdno in premišljeno, a vseeno; z nasmehom na ustih zapleše med dežnjimi kapljami današnjega sivega jutra in se odpravi pogledat, kam jo bo pripreljal naslednji korak.

Shower determination

Takrat

ko potopim svoje pravkar prebujene misli

v tih podvodni svet

prve jutranje prhe

in sem samo jaz

in razigrano polzenje vode

ki me nežno objame

in mi na obraz nariše

prvi jutranji nasmeh.

Ker me za kopalniško zaveso

čakajo novi sončni žarki

današnji odtenki modrine

in sveže poplesovanje šepetajočega vetra

v pričakovanju

da jih ujamem

in udomačim

v nov

najboljši dan.

"We'll always have Paris."

Ko tvoja dlan

nežno ujame moje prste

in se modrina tvojih oči

nagajivo pobliska

iznad pobalinskega nasmeha

sredi poletnih nizozemskih travnikov

globoko vdihnem

dvojino tokratnega večera

in sem preprosto srečna

da sem

in da si

in da je 

svet

lahko tako čudovit.

In kdo ve

kje bom

in kje boš

in če še kdaj bo(va)

ampak vem

da bom med obiski

svojega spomina

še mnogokrat zašepetala

“Play it again”

in se ob prasketajoči glasbi

poskakovanje srca

takratnega večera

prepustila

daljnemu dotiku

ko nežno ujameš moje prste

in se modrina tvojih oči

nagajivo pobliska

iznad pobalinskega nasmeha

sredi poletnih nizozemskih travnikov.