nedelja, oktober 4

208

Včasih

ko utišam

vse črnoglede novice

današnjega dne

v toplem objemu odeje

s tihim dotikom svojih misli

nežno zdrsim

preko zemljevida

preko meja in oceanov

 

Tu in tam

zastanem

na malih koščkih sreče

nekega dne

in se v toplem objemu odeje

z obrazi in razgledi daleč stran

igrivo nasmiham

sredi zemljevida

sredi meja in oceanov

 

Takrat

tiho šepetam

skritim trenutkom

prihajajočih dni

z vsakim toplim objemom odeje

smo bližje in bližje tam -

skupaj, nekje

sredi zemljevida

sredi meja in oceanov

 

 

sreda, januar 22

Naravno stanje

Ker ona je rojena
za zvezdnate noči
sprehod po mlečni cesti
in vdih neskončnosti

da se v poletnih travah
lovi s kresničkami
objeta v vonj poletja
in vdih neskončnosti

za dotike sonca
ki barve prebudi
obleče svet v modrino
in vdih neskončnosti

pusti ji, da ostane
otrok dneva in noči
ne skrivaj jo med stene
ne nadevaj ji vezi

ker vsakič ko ta nori
svet v primež jo dobi
nje je malo manj
in manj neskončnosti
eskončnosti
skončnosti
končnosti
ončnosti
nčnosti
čnosti
nosti
osti
sti
ti?
i
.

sobota, avgust 17

Little pieces

I'm two different socks
on a rainy day
I'm all smiles and cuddles
when cat crosses my way
I'm the taste of coffee
under morning shower
I'm adrenaline rush
by abandoned tower
I'm a made-up curseword
that smells like summer days
I am fresh sunflowers
with smile across my face
I wonder whose's the next piece
if it continues so -
being parts of all the people
I don't want to let go.

torek, februar 6

Močna

Pravijo,
da sem močna,
ker zmorem toliko stvari,
sama.

Vdih, izhid.
Jutranji nasmeh,
kup pozitivnih misli,
deset sklec,
liter kave
in fokus.
Ni težko biti junak,
ko v debelem oklepu
jutranjega zagona
narediš
prvi korak
in nato drugega
in tretjega
in dan za dnem 
osvajaš svet.

Pravijo,
da sem močna,
ker zmorem toliko stvari.

Le jaz vidim,
kaj ostane,
ko pade večerni zastor
predpolnočne prhe
in se izpod vseh plasti
današnjega dne
gola izvijem v edini topel objem
daleč naokrog.
Sama.

nedelja, januar 7

Zaljubljena v življenje

Veš, tiste dni
ko se prvi sončni žarki
napovedujoče se pomladi
sramežljivo poigravajo
s svežo modrino opranega neba
in je cel svet kar naenkrat ves
sveže zelen
in poln nasmehov
in novih začetkov
in zagona -
Takrat se z vsakim korakom
na novo zaljubim v vse te barve
in sonce
in vase
in ves svet
ker je vse točno tako
kot mora biti
na tiste dni
ko se prvi sončni žarki
sramežljivo poigravajo
s svežo modrino opranega neba.

sobota, julij 29

Ples v dežju

… in potem ugotoviš, da so tudi deževna jutra lahko lepa. Tista, ko se čisto prezgodaj zbudiš v sivino prebujajočega se dne in se vrtinec tvojih misli zapodi iz toplih sanjavih globin pretekle noči v vsak kotiček tvojega bitja. Ko si tako zelo želiš še za trenutek potopiti se nazaj v tisto brezskrbnost toplega objema odeje in pozabiti na ves kaos resničnosti, pa ne gre. Potiho se skobacaš iz postelje in se poskušaš postaviti na tisto pravo, desno nogo, da samo sebe prepričaš, da lahko upravljaš z lepoto današnjega dne, in se nato mukoma odpraviš proti naslednjemu koraku. In naslednjemu. In se poskušaš izmuzniti tistim težkim sivim oblakom, ki ti vztrajno sledijo na vsakem premiku, ko se trudiš prihajajoče minute spremeniti v nekaj pomenljivega. V nekaj, kar ne bo le še eden izmed dni, ko čas teče čisto prepočasi in se opazovanje vsake dežne kaplje in vsake misli, ki ti roji po glavi, zdi kot celo obdobje neskončnosti. Kako se lahko en dan počustiš kot najsrečnejši človek na svetu, čez droben trenutek noči pa se prebudiš v neskončno zmešnjavo misli, ko ne veš, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne in si želiš samo, da bi nekje opazil mali smerokaz, samo eno malo majceno znamenje, da dejansko veš, kaj delaš, in da hodiš v pravo smer. Ampak bolj ko zreš skozi okno in poskušaš opaziti smisel življenja na tem sivem nebu in premočenih tleh, polnih koncentrično izrisajočih se krogov vsake male dežne kapljice, bolj se zavedaš vse prostranosti in širjav tega sveta. In tega, da je vedno tako velik in poln nepredvidenega in da so poskusi dešifrirati to veliko skrivnost popolnoma nesmiselni. Vsak trenutek je le kamenček na poti, ki te pelje do neke končne destinacije. Kaplja v morje. Sapica na prostrani širjavi oceana, ki vzvalovi vodno gladino in nariše nov vzorec naplavin na obali. Globoko vdihneš, si obuješ prvi čevelj in nato še drugega in se podaš izza štirih sten v neznano širjavo sveta. Narediš prvi korak in nato še naslednjega in naslednjega, dokler ne stojiš na sredi velike luže v družbi dežnih kapelj, ki neumorno padajo z današnje sivine. Za trenutek se ustaviš in začutiš tiho žgečkanje in svež okus kapljic, ki ti nagajivo polzijo vzdolž tvojega obraza in sem ter tja s topim zvokcem pristanejo na tvojem jeziku. Nasmehneš se, ko se spomniš, koliko časa je že minilo od takrat, ko si kot mala skmrljica v pikastih škornjih brezskrbno skakala po lužah in razigrano lovila dežne kapljice na konico svojega jezika. Počasi se odpraviš naprej z malo lahkotnejšim korakom kljub novo nastalim jezerom v svojih čevljih in premišljuješ, kdaj se je svet iz velikega čudovitega igrišča spremenil v ta kaotičen kraj, ki ga poskušaš na vsak način stlačiti v logičen kalup in po sistemu dodobra premišljenih enačb določiti, katera je tista stoprocentno prava stvar, ki jo moraš narediti na naslednjem koraku. Mogoče nikoli ne veš. Mogoče je vse, kar lahko narediš, samo to, da pogumno stopiš majcen korak naprej in opazuješ, kam te bo pripeljala pot in kaj te čaka za naslednjim vogalom. Morda prav tisto, kar si želiš. In morda nekaj čisto novega, nekaj, česar si v tem sivem jutru še ne znaš predstavljati, vendar potrpežljivo čaka, da te pot zanese mimo in ugotoviš, kakšne čudovite stvari se skrivajo na najbolj nepričakovanih krajih. In čeprav nikoli ne veš, kam bi te pripeljal obrat v nasprotno smer in kaj se skriva na drugi strani razpotja, bo vsak korak, ki ga narediš, korak v pravo smer. V tvojo smer. In kar naenkrat se zaveš, da se tista mala nadvušena smrkljica v pikastih škornjih nekje globoko v tebi prebuja iz dolgega spanja in spet skače po lužah. Tokrat malo bolj previdno in premišljeno, a vseeno; z nasmehom na ustih zapleše med dežnjimi kapljami današnjega sivega jutra in se odpravi pogledat, kam jo bo pripreljal naslednji korak.

ponedeljek, julij 24

Shower determination

Takrat
ko potopim svoje pravkar prebujene misli
v tih podvodni svet
prve jutranje prhe
in sem samo jaz
in razigrano polzenje vode
ki me nežno objame
in mi na obraz nariše
prvi jutranji nasmeh.
Ker me za kopalniško zaveso
čakajo novi sončni žarki
današnji odtenki modrine
in sveže poplesovanje šepetajočega vetra
v pričakovanju
da jih ujamem
in udomačim
v nov
najboljši dan.

sreda, julij 5

"We'll always have Paris."

Ko tvoja dlan
nežno ujame moje prste
in se modrina tvojih oči
nagajivo pobliska
iznad pobalinskega nasmeha
sredi poletnih nizozemskih travnikov
globoko vdihnem
dvojino tokratnega večera
in sem preprosto srečna
da sem
in da si
in da je 
svet
lahko tako čudovit.

In kdo ve
kje bom
in kje boš
in če še kdaj bo(va)
ampak vem
da bom med obiski
svojega spomina
še mnogokrat zašepetala
“Play it again”
in se ob prasketajoči glasbi
poskakovanje srca
takratnega večera
prepustila
daljnemu dotiku
ko nežno ujameš moje prste
in se modrina tvojih oči
nagajivo pobliska
iznad pobalinskega nasmeha
sredi poletnih nizozemskih travnikov.

nedelja, junij 18

Senca

Hočem pisati,
dokler si še na dosegu
mojih misli.

Hočem ubesediti
vsako iskro tvojega pogleda,
vsak nagajiv nasmešek
in dotik tvojih ustnic,
vsak “dobro jutro” izpod tvojih prstov
in zven glasu ob tem,
ko se privijem k tebi pod odejo
in me dotik tvoje dlani
povabi v nov dan.

Hočem verjeti,
da si zares,
da se ne boš razblinil
v tiho senco daljnega spomina,
če te povabim izza oken
svojega sveta.

Hočem verjeti,
da si zares.

sreda, marec 15

Izlet v neznano

Rabim samo
1195 km modrine neba
ostanke prejšnje zgodbe
zreducirane na 20 kg prtljage
nekaj globokih vdihov poguma
in ko po dolgem času vpijoče tišine
zopet zaslišim
zven svojega smeha
pred železniško postajo neznanega mesta
vem
da je tokratni sončni zahod
nov začetek
nečesa čudovitega.

sreda, september 21

Tekma

Ne bom se pustila premagati.

Preveč zgrešenih zicerjev,
drsečih oprimkov,
oddaljenih ploščic na robu bazena
in (pre)visokih vrhov je za menoj.

Naredila bom še en šprint,
še en gib,
še en zamah,
še en korak.
In če bo treba
še naslednjega
in naslednjega
in naslednjega,
vse dokler ne bom na vrhu
in bo ves svet spet moj.

torek, avgust 30

100% trezna

Še nikoli se nisem selila 100% trezna.

Mogoče so okusi sladko-kislih spominov,
ki dehtijo z vsakega kosa mojega prenosnega življenja
še vedno premočni,
da bi jih lahko mirno izpostavljala svojim ostrim čutom za nostalgijo.
Tokrat prvič ne bova tik pred zadnjim pogledom na zaprašene police
ukradla stanovanju še zadnjega trenutka časa samo zase
in se zakopala med hladne škripajoče ploščice parketa,
ki vedno znova profesionalno obdržijo najino skrivnost.

Ljubljana se bliža koncu,
novih prostorov je vse manj.
Poiskati bom morala nekaj novega,
nekaj, kjer bom lahko znova pisala novo zgodbo
in označevala dele mesta na poseben način.
Se mi bo kdo pridružil na mojem osvajalskem pohodu
ali bom sama puščala zadnje odtise bosih stopal,
ko bom poplesavajoč po sobi lovila še zadnje trenutke preteklih dni?

Toliko še ostaja neosvojenega,
toliko prostora za nove zgodbe.
Morda se nekoč spet srečam z nekom,
ki me bo gledal tako,
kot si me ob vsaki selitvi gledal ti.

sobota, avgust 20

svobôda -e ž (ó)

Ko stojim na vrhu sveta v objemu šepetanja vetra 
in se moja duša kot sveža sapica 
vrtinči nad razgibanim obzorjem sveta pod menoj,
ko vsak udarec srca požene po meni vzklik radosti,
da sem lahko del te čudovite neskončnosti,
ki ima meje šele tam,
kjer jih zarišem sama.