Najrajši imam,
ko se tvoje misli
dotaknejo mojih
v brezčasju trenutka.
Takrat hrepeneče
lovim ta šepet,
sled dotika,
ta stik,
umirjam svoj dih
in se previdno
dotaknem nazaj.
Potiho
potipam,
da jih ne prestrašim
in ne zbežijo
daleč spet stran
v tvoj varen objem.
Najrajši imam,
kako v teh dotikih
za trenutek sva
ne le si
in sem.
Cesttke Nina, tvoj nezenin globok verz se me je resnicno dotaknil, kot da bi pisala o mojih obcutkih.
OdgovoriIzbrišiOh, hvala! Kako mi tvoj komentar poboža dušo. Kako nas ti naši občutki nekako združujejo - nekje globoko, globoko v sebi smo si tako podobni ... Hvala! <3
OdgovoriIzbriši