MCMXXI/XI

Sovražim
da hkrati
si
in te
ni.

Nikogaršnja zemlja

Ne vem,

kje je meja v Piranskem zalivu.

Morski tokovi se poigravajo z mano

in me premetavajo

po nikogaršnji zemlji.

Sem onemogla, nerazsodna, negibna?

Za koliko krčevitih zamahov

mi je še ostalo moči?

S kaotičnimi udarci se trudim

obdržati na gladini

in zajeti globok vdih zraka

na pravi strani.

Ne vem,

kje je meja med ljubim te in imam te rad.

Zadnjič

Z vsakim atomom zraka

in prahu v tej prazni sobi

vdihnem tebe

in vse tiste male stvari

koščke zadnjih jutranjih muslijev

drobtine roba zadnje pice

kamenčke z zadnjega sprehoda

zadnjo sled tvojih mehkih ustnic

nitko puloverja z zadnjega objema

zven zadnjega iskrenega smeha

in misel na to, da nikoli nisem vedela

da je bilo zadnjič

in da nikoli več

ne bo.

Obliviate

Bežim.

Pred tistim, kar je

in pred tistim, česar več ni.

Bežim iz svojih misli.

V temo.

V tišino.

Stran od tebe,

stran od sebe,

stran od sveta.

Zakaj ne poznamo uroka pozabe?