Mož beseda

Ne reci kar tjavdan
ne dajaj razlogov
da čakam večer
ne zbujaj nasmehov
in malih pričakovanj
in potem pozabi.

Obljubi s tišino
in polepšaj dan.

Tam nekje

Odmev toplih misli in vedrega pričakovanja.

Zvonjenje telefona

v prazni sobi.

Iskrive oči

in nasmejane besede

daleč stran.

Iskrive oči

in nasmejane besede.

Odmev toplih misli in vedrega pričakovanja.

Zvonjenje telefona

v prazni sobi

daleč stran.

Domofon

Vem, kako ti je.

O, ne, ne veš. Pojma nimaš.

Imeli smo soseda, čigar ime je bilo na domofonu zapisano na gumbu tik pod našim. Bila je zima in s sestrico sva, takrat sedem in tri leta stari deklici, pritekli domov.

Lica, rdeča od mraza. Nejina kapa turkizne barve z rožnatim cvetkom na sprednji strani. Njen prstek, ki pritisne na gumb na domofonu. Na gumb tik pod našim. Sunkovit obrat in velike, modre oči, v katerih se nabirajo solze, zrejo vame. Njeni premraženi prstki se oklenejo moje roke. Mene, starejše sestre. Brnenje v glavi, v kateri je prostora le za eno misel, potopljeno v strah. Kaj bo zdaj. Cmok v grlu in občutek groze, nemočne vkopanosti na mestu, čeprav si želim biti daleč stran, steči za vogal, za avto, po ulici, kamorkoli. Da se to ne bi zgodilo. Zakaj? Nikoli več ne bom pritiskala na domofon. Ati! Mami! Klici odzvanjajo v glavi. Desna vrata v pritličju se odprejo in prikaže se na vrhu stopnic. Rjavi brki, zamaščeni lasje. Posekal vam bom glave, vas postrelil, pobil starše. Razkoračena stoja, divji pogled, besno odpirajoča se usta. Vpitje, ki prodre skozi steklena vhodna vrata. Zmotila se je, napačen gumb, vpijem v glavi. Okamnelo stojiva na temno sivih betonskih tlakovcih pred vhodom. Izgine nazaj v stanovanje. Tresk vrat. Mogoče je šel po nož. Po pištolo. Kaj bo zdaj? Solze nama polzijo po licih. Koraki na stopnicah. Kdo? Izza ograje se prikaže atijeva postava, mogoče je slišal vpitje. Samo napačen gumb je bil, izdavim. Dvigne sestrico v naročje in jo odnese po stopnicah, mimo desnega stanovanja v pritličju, in zopet po stopnicah navzgor. Izgine za ograjo. Ne upam si za njima, ne sama. Kaj če je šel po nož? Če se vrne ravno ta trenutek, ko bom šla mimo? Če stoji za vrati in čaka? Odidem po stopnicah, vendar navzdol, v klet. Čisto tiho zaprem rjava kovinska vrata, da me ne sliši in pride za menoj. Stečem v kolesarnico. Zaprem vrata in počepnem za njimi. Okus po solzah, ki mi polzijo po licih, vendar ne upam jokati, ne na glas. Kaj če me sliši? Me poišče, pride za menoj, z nožem v rokah, da mi bo odsekal glavo, kot vedno govori? Zadržujem dih in prisluškujem morebitnim korakom. Čepim celo večnost. Ko bi le prišel ati, tudi pome, on je velik. Njega ni strah. Koraki na stopnicah, vrata v klet se odprejo. Nekdo hodi po kleti. Kaj če je on? Kovinski tresk vrat, ki se zaprejo. Prihaja vedno bližje. Kovinsko siva kljuka na vratih se premakne, lesena vrata pred menoj se počasi odprejo. In vstopi. Ati.

Lahko mi rečete, da sem bila mevža, jokica, brez vsakršne trohice poguma, nesposobna realnega razmišljanja, da sem si delala utvare, imela preganjavico ali le veliko preveč domišljije (kar bi bilo od vsega naštetega najbrž še najbližje resnici). Ampak ta sosed enostavno ni bil človek. Vsaj normalen ne, pa tudi drugače je bilo, kar zadeva njega, bore malo človeškega, razen njegove divje podobe. Še zdaj dobim cmok v grlu, če ga srečam na cesti, čeprav je že dolgo tega, kar ne živi več v našem bloku, niti ne verjamem, da se spomni dveh prestrašenih deklic, ki sta ga nekega zimskega dne zmotili z zvonjenjem na njegov domofon.

Ne veš, ne moreš vedeti, kako in zakaj, če nisi nikdar imel soseda, ki ti je vsaj enkrat tedensko grozil s tem, da bo »pršu vn pa vam usem posekou glave če naute zginl.«

Ne veš, kaj je ljubosumje, kaj zavist, kaj bes, kaj obup, kaj panika, kaj ponos, dokler jih sam ne občutiš. Ne veš, kaj čuti mama, ko prvič pestuje svojega prvorojenca. Ne veš, kaj doživlja vojak sredi vojne vihre in ne razumeš, zakaj se je prostovoljno odločil tvegati svoje življenje. Ne razumeš terorista, ki je usedel v letalo in se zaletel v dvojčka. Ne razumeš Hitlerja, ki je zaradi svojih prepričanj pobil na milijone ljudi in morda niti ne grozot vojne. Morda ne razumeš abstraktne slike nekega umetnika, ki se tebi zdi le ničvredna packarija, medtem ko ima zanj neprecenljivo vrednost. Morda ne razumeš »mokrócvetéčih rož'c poezije« in se ti zdi Kosovelov Kons 5 brez zveze, kot tudi Plešasta pevka in Šalamun. Morda ne razumeš ljudi, ki se prostovoljno podajo na Kmetijo ali v Big Brother-ja in njihovega primitivnega obnašanja, s katerim se izkazujejo pred celo Slovenijo. Morda ne razumeš mame, ki v trgovini noče kupiti lizike otroku, ki neutolažljivo joče. Morda ne razumeš še tisočih drugih stvari, razlogov za odločitve ljudi, pa najsi bodo te še tako šokantne, pomembne in imele takšne posledice kakor trenutno aktualne teroristične akcije muslimanskih organizacij (pa ne, da bi jih zagovarjala) ali pa je to le trmasto stališče staršev, ob katerem zavijaš z očmi. Morda jih niti nikoli ne boš, morda pa se nekega dne znajdeš v okoliščinah, ki v bodo v tebi vzbudile podobna občutja in odločitve. In lahko se zgodi, da boš takrat na to pogledal z drugega zornega kota in razumel odločitve teh ljudi ter kanček tega, kar se plete v njihovi glavi.

Morda.

Morda pa ne.

Konec koncev, kot pravi stara ljudska modrost, pa le imajo vsake oči svojega malarja …

Ob-živčenje

In ker od vseh ljudi prav ti najbolje obvladaš veščino, da me spraviš ob živce. Obvladaš, ampak ne veš. Itak nobeden ne ve. Ker je drugače vse lepo in popolno in lepo in oh in sploh. In tudi je, poleg tega. In čeprav grem stavit, da sploh ni mišljeno v tem smislu in da sploh nimaš pojma, da to delaš – ja, vseeno, ti to prav dobro uspeva. Na tamalo se lahko zderem, jo pošljem kamorkoli hočem, ker vem, da je – pač, tamala, in mi ne bo zamerila, tako kot naslednjič jaz ne bom zamerila njej. Sestrska vzajemnost or something. Ker to delava že 17 let in se še zmeraj prav super razumeva. Kaj pa, če naderem tebe? In te pošljem tja nekam in ti zaloputnem vrata pred nosom in se še naslednji dan in pol mulam in se ti ne oglašam na telefon in ne dam od sebe nič in se delam, da ne obstajaš – kaj bo potem? Ti me prenašaš točno 312 dni, kar je natanko 0,0495316716939197 tiste sedemnajstletne večnosti (6299 dni), ki mi garantira za to, da bo moja sestra najboljša sestra na svetu ne glede na to, kaj sem ji rekla prejšnji teden. Mogoče bi se tudi ti izkazal za takega in bi te čez 17 let hvalila, kako si najboljši fant/mož/karkoli-že na svetu, ki itak ve, da nikoli ne mislim popolnoma resno, kadar se v jezi zderem nanj zaradi butaste malenkosti (ki se meni takrat sploh ne zdi ne butasta in niti ne malenkost) in čez uro ali dve ali dan, ko se spet spravim k sebi, se pokesam za vse svoje grehe, se opravičim, če se mi za tak velik korak uspe pogoditi z mojo častjo in pričnem komunicirati z njim normalno in tako, kot si glede na to, kakršen je, tudi  zasluži – no, ki se takrat ne zmula nazaj in ne spakira vsega in me pusti same sredi širnega sveta, temveč  skomigne z rameni (ima pač muhasto in včasih preveč eksplodirajočo punco) ter življenje teče naprej. Ampak – kaj če se ne bi izkazal za takega? Kaj če bi vzel vse preveč zares in preveč osebno? Tega nočem, ker si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjih vsaj 312 dneh (in gotovo še mnogo večih) in si nadvse želim, da tako ostane še čim dlje. Tja do večnih 6299 in naprej.

Zato ne bom slabe volje, ker me ne pokličeš ali ker se včasih za trenutek zazdi, kot da bi ti bilo vseeno in se do naslednjega trenutka s tabo, ko mi daš občutek, da sem kraljica sveta v tvojih rokah, počutim kot kr ena in nepomembna oseba. Pol je moje domišljije, mogoče še več. Kaj si misliš o tem ti, ne vem. Mogoče kdaj bom. Vendar iz preteklih 312 dni verjamem, da moja domišljija zopet tke teorije zarote in išče znamenja v brezveznih malenkostih.

Čeprav niso tako zelo malenkosti, ampak …

… daj, pokliči me, vseeno. Lepo je sem in tja slišati tvoj glas, če se že ne morem stisniti k tebi in se počutiti kot najsrečnejši človek na svetu.