Tramvaj poželenja

Sedela je na postelji z računalnikom na kolenih in kozarčkom Martinija z juiceom v roki ter imela svoj perfekten večer. Sama. Pravzaprav sama z Marlonom Brandom, ki se je sprehajal po zaslonu gor in dol ter kazal svoje čudovite roke in lase in nasmeh in oči in vse ostalo, kar je perfektnega na njem. Torej vse. Naredila je požirek in uživala v grenko sladki mešanici, ki so jo gotovo izumili prav za takšne trenutke. 

»Haven't you ever ridden on that streetcar? – It brought me here …« Počutila se je kot šepetalka v gledališču, saj je cel film videla že tolikokrat, da bi igralcem brez težav lahko priskočila na pomoč, če bi pozabili besedilo. Njeno prišepetovanje je prekinil pisk, ki je oznanjal novo sporočilo na Skypeu. Če je ura tu polnoč, je v Moskvi okrog treh ponoči, je že kar avtomatično preračunala časovni zamik do ruske prestolnice, kjer je bila na študijski izmenjavi njena moška polovica. Torej najbrž ni on, je pomislila. Škoda. Ob gledanju Marlona Branda bi bil kakšen prav tako popoln predstavnik moškega spola za družbo še kako zaželjen. Še film bi ugasnila zanj, je pomislila. Edino to bi bilo še boljše. Imeti moškega iz mesa in krvi ob sebi, potem je pa itak vseeno, če se v temi delaš, da izgleda kot Stanley. Ni problema.

Z malce manj navdušenja je kliknila na utripajočo ikono, da se je na zaslon prikazalo sporočilo osebe Dejan Hočevar. Vaau, Dejan? No, tudi zanj se skoraj že splača dati film na pavzo. »Pa ne, kdo pa že spi ob taki pozni uri ;)« Njemu bi odpisala, pa tudi, če bi bila že napol koma. Bil je reševalec iz vode na bazenu, kamor je hodila plavat, nekaj let starejši od nje in najbrž najhudejši tip, s katerim je kadarkoli bluzila. Seveda preden sta začela z Valom. Med njima je bilo neka čudna kemija, zaradi katere ji je šel grozno na živce in ga je želela ob sebi hkrati. Vala je ljubila in si ni predstavljala biti brez njega, to pa je bilo nekaj čisto drugega. Nekaj vznemirljivega. Prav to, kar je ta trenutek potrebovala, če že ne bo deležna moške komponente, ki bi jo grela v postelji. »Eh, sej veš, forever alone. Gledam film in furam sarf, ker mi noben neče postle pogret.« »Ja boga ti, sej bi ti pršu pomagat, pa kaj, ko sm si svojo lih tku lep pogrel, da ni šans, da grem iz nje. Ful je topla. Res. Ful.« »Ja hvala, ej. Zdej se pa ful bolš počutm :D« »Če boš še kdaj rabila pomoč – ti sam reč ;) Ker film pa gledaš?« »Tramvaj poželenja. Zihr poznaš.« »Nimam pojma, kaj je to zaen film, ampak naslov …« »Je pa kr kul, a? ;)« »Mmm, ful. Kdo ve, kej ti delaš sama v postli zraven tazga filma, a ;)« »Alo ej, tu je  k l a s i k a ! « »Ja no lej, naslov bi bil lahk tut za kejšno drugo zvrst …« »Jao, moški, a vam gre res am ena stvar po glavi?« »Ne vem, a nam?« »Ja ne vem, tu bi mi mogu zdej ti povedat.« »Hm … ja lej, ob takmu naslovu pa res dobim vizijo kejšne fajne ženske družbe.« »:)« »Kej zdej ta smajli pomen?« »Nič tazga :)« »Nič tazga, bla bla. Lej, jest sm ti povedal, zdej pa še ti!« »Ja pa če ni nič tazga, no.« »Smotana si.« »Ne pa ne.« »Si.« »Nisn.« »Pol pa povej!« »Pa nič no!« »Kr dej, priznaj, de bi ti ob takmu naslovu tud mela kašnga čednega mladeniča zraven sebe, a? ;)« »Tu pa vedno in povsod, tut brez naslova ;)« »Aha, sm vedu! … sama in na tramvaju poželenja …« »Ma pejt spat! :D« »Drviš z njim …« »Jest grem naprej film gledat, ker s teboj se itak ne da normalno pogovarjat.« »Uf, kok drvi …« »Ajtčau!«

Tako kot zmeraj, je pomislila, tip smotan, in s še vedno razbijajočim srcem, kakršno je postalo ob vsakem takšnem pogovoru, malo zaradi živcev in malo zaradi nečesa drugega, priklopila film ter se ponovno prepustila drami Tramvaja poželenja. Stanley je hodil po stanovanju, kričal in udaril Blanche in bil obenem še vedno tako nenormalno privlačen. Nato je nekdo potrkal na vrata njene sobe. 

Dvignila je pogled od računalnika in vstopil je Dejan s svojimi nabildanimi rokami, oblečen v majico brez rokavov ter z divje privlačnim pogledom, kakršnega je ravno prejšnji trenutek videla na ekranu. »Tramvaj poželenja, a?« Stopil je do nje in računalnik prestavil na mizo. V ozadju sta se slišala Stanleyevo kričanje in dramski glas Blanche, ko je stopil do postelje, ji odmaknil frufru z oči in jo pogledal s Stanleyjevim pogledom. Naslednji trenutek je čutila njegove tople, mehke ustnice na svojih in njegov jezik, kako je gladko drsel po njenemu, se sprehodil po njenih zobeh in nato pričel strastni ples z njenim. Za trenutek sta se razmaknila, zopet je ujela odblesk njegovega pogleda, nato pa sta jezika zopet zaplesala drug z drugim, močno, divje, neusmiljeno. In še bolj neusmiljeno jo je nato prijel za boke, jo potegnil niže na posteljo, da je ležala na njej, in ji z močnim prijemom zvil roke nad glavo, nato pa se z živalsko strastjo zapodil proti njenem vratu in prsim, jih grizel, poljubljal, gnetel, z zobmi trgal ovratnik in se potopil v njeno meso, vedno niže in niže, in ona se je prepustila tej vožnji, vožnji na tramvaju poželenja, ki jo je omamljala, strašila in privlačila hkrati. Kakšen obraz, divji, poželjiv, moški! In nato ta moškost, trda topla moškost, ki jo je začutila med nogami …

Iznenada je zaropotalo je in zaloputnilo, nekaj ji je padlo na glavo in še nekaj na ustnico, da ji je vanjo zarezala bolečina in se je v trenutku prebudila. Okno nad posteljo je bilo na stežaj odprto, skozenj je plapolala od dežja mokra zavesa, ona pa je ležala med uokvirjenimi slikami nje in Vala, ki jih je imela postavljene na okenski polici. Celotna zbirka je bila razmetana po sobi in po postelji, na tleh poleg postelje je ležal razbit okvir fotografije, ki sta jo posnela na počitnicah v Egiptu, na ustnico jo je zadela fotografija nasmejanega Vala z gromozanskim sladoledom v roki … V grozi so ji začele po licih teči solze, panično je pričela brskala po razmetani mizi, grebla je med nametanimi fotografijami in končno s tresočimi rokami uspela najti telefon ter skozi od solz zamegljene oči poklicati Valovo telefonsko številko. Ko je zagledala njegovo fotografijo, ki se je pojavila na ekranu, ko ga je klicala, je planila v še hujši jok. »O fak, o fak, Maja, ti si prfuknena! Pizda ej! Pa kej delaš! Fak, ne no …«

Na drugi strani linije se je oglasil zaspan glas njenega fanta. »Oh, Val, oprosti,« je zahlipala v telefon.

Petkova melanholija

Da je človek zares socialno bitje
se zaveš šele,
ko gredo v petek vsi domov
in ostaneš le ti
v meglenem objemu
Ljubljane.
Ali pa samo ne znaš biti sam.

Včasih

Včasih
ko pozabim
biti jezna nate
je prav luštno
pomisliti na to
da te kmalu spet
vidim.

Najin čaj

Veš, takrat, ko sva šla na čaj in se je čas za trenutek ustavil v tisti toplorumeni svetlobi. Kako dolgo že nisva počela česa takega, samo sedela in se pogovarjala. O tebi, o meni, o naju. Nad skodelicama so se po zraku, dišečem po pici, vrtinčili najina glasova, nasmehi, dotiki, objemi misli in v zbledel rožnat papir zavite svetle spodbudne besede, ki so skrivoma požirale grenek priokus po neznanem, ki prihaja. Ne vem, kaj bo prineslo s sabo. Nihče ne ve. In ne, sploh nočem razmišljati o tem, kako bo čez 1 mesec, pol leta, eno leto, pet let. Nočem. Hočem tebe, kolikor si lahko z mano in moj ta trenutek.
Prihodnost bo že povedala svoje.

Dedicated to everyone who wonders if I'm writing about them. I am.

Kajti ne bom pisala nepovezanih in brezpomenskih zlogov ali skupkov besed ter se delala nerazumljivo samo zato, da bom izgledala neodvisna in kul in nemimetična in oh in sploh neobremenjena s stvarmi, ki so se mi zgodile v zadnjih enaindvajsetih letih z malenkostnim dodatkom. Ne, vzela bom koščke svojega bolj ali manj čudovitega življenja – ja, prav tistega, po katerem si se sprehajal tudi ti –, ga dopolnila s koščki svojih želja, sanj, sanjarij, idej, delčkov zgodbe nekoga drugega, pomešala in – abrakadabra – nastal bo zvarek besed, v katerem se boš našel in boš stoprocentno ziher, da pišem o tebi. Kdo ve, mogoče sem si sposodila košček trenutka, ki si ga delil z mano. Košček tebe. Mogoče ne. Ker je v vsakem delčku tega, kar počistim iz svoje glave in spravim na takšen ali drugačen »papir« nekaj, kar je nekoč bilo. Mogoče samo drevo, ki je stalo ob cesti. Mogoče pogovor. Dogodek. Misel. Nekaj. Mogoče nekdo.

Že Descartes je namreč ugotovil, da so takšni liki zgrajeni sicer iz stvarnih delov, toda po načelu, ki je svoboden izmislek.

Preveč lep dan

Sonce bo sijalo

in folksvagnov kemper

poskakoval po cesti

z odbliski hipi modre

pod svetlorumenim soncem

med vonjem po borovcih

z vetrom v laseh

in muziko s kasete.

Tvoj slani vonj, glasni dih,

pesek povsod med prsti

skupaj med sedeži

v hipi modri savni

zalepljena na usnje

skrita pred pogledi

vonj po sinje modri,

po tebi in po morju.

In tako lep dan bo bil

preveč lep za smrt –

It was one of those perfect english autumunal days which occur more frequently in memory than in life. (P. D. James)

Se spomniš tistega večera, ko sva sedela na betonskem robu ob Ljubljanici, ti z eno nogo premočeno, jaz pa z obema suhima, trdno na tleh, kot sem tedaj mislila? Tistega večera, ko se je v tih, temen ljubljanski zrak pod mostom prikradel vonj po dolgih, brezskrbnih poletnih dnevih in nočeh, ležanju v travi, gledanju zvezd, malih izletih s preizkušnjami vožnje v izrednih okoliščinah in tistih drobnih dogodkih, ki so takrat vsaj enemu izmed naju pomenili cel svet? Tistega večera, ko si mi končno pomagal razrešiti skrivnost, ki je sprva neutrudno kričala po moji glavi, nato pa se je počasi skrila v temen kotiček misli in mi le še kdaj pa kdaj šepetala o tistih dnevih?

Tistega večera, ki se je najprej zgodil v mojih mislih, ko sem bila še doma, v sobi, in stala pred odprto omaro, ne vedoč, kaj naj oblečem. Nekaj posebnega, ker bo mogoče tudi tja, pod tisti most ob Ljubljanici, prišel nekdo poseben. Ko sem pospravila vsa nagrmadena oblačila, pobasala nahrbtnike v omaro, postlala posteljo, poskrila prazne plastenke v smeti in poravnala knjige na policah, če bi sem, v moje malo kraljestvo,  mogoče prišel nekdo poseben. Ko sem izbirala pravi parfum, takšnega, ki me spominja na davne dneve z nekom prav posebnim, in si pred malim ogledalcem s tega početja ne prav veščimi rokami mazala trepalnice – tako, da bo vidno, pa vendar ne preveč.

Stopala sem po ljubljanskih ulicah, zatopljena v misli, kjer se je že odvijal današnji večer po popolnem, preveč popolnem, samo mojem scenariju, v katerem sem jaz skrbela, da so bili tam le tisti, ki sem jih tokrat želela v glavnih vlogah. Pa ne samo tokrat, tolikokrat, vedno, ko se je mali glasek v moji glavi oglasih in mi prišepnil delček časa, ki je ostal zamrznjen in nedokončan nekje v poletju tistega posebnega leta. Kolikokrat sem že pripravila podobne scenarije, zavrtela filmski kolut naprej in nazaj, posnela nanj vse moje skrite želje in hrepenenja, odgovore in vprašanja, pa seveda tvoje podobe, ki so stale v ozadju in budno spremljale vsak trenutek filma. Kajti ti, ti si tisti, zaradi katerega sem delala vse to. Delala in še delam, prav zdaj. Ker nočeš iz mojih misli, iz mojega filmskega in spominskega arhiva, nočeš, pa tudi jaz te ne pustim. Ne, nočem pozabiti. Hočem se postarati in gledati prasketajočo, črno-belo sliko tistega večera, ko so bile zvezde in neskončnost neba in hrib in ti.

Ti, ki si sedaj ponovno potegnil posnetek iz zaprašene in založene škatle, prenovil barve in ojačal zvoke. Ti, zaradi katerega svojih suhih nog nisem, še zdaleč ne, imela trdno na tleh, kot sem tedaj mislila, ker sem sedaj starejša in bolj odrasla in zrela in bom na temu primeren način opravila s tem. Seveda, uspevalo mi je natanko eno dvajsetino trenutka, nato pa si me zopet odlepil od tal in me potegnil v zmes spominov, skrivnosti, izpovedi, besed in tebe, ki si vedno bolj živo sedel poleg mene in bil točno takšen kot takrat.

Skrbno sem posnela ta večer, vsak pogled, besedo, vsak ton tvojega glasu, odblesk tvojih oči v svetlobi, nasmešek, kretnjo, vsak trenutek neprijetne tišine, ko sva se zavedela razdalje v tej bližini, vsako misel, izrečen spomin, vse, kar je bilo tvojega v tej pozni ljubljanski temi. Skrbno sem označila kolut in ga porinila v tisti skriti kot, ki se ga trudim prepustiti pajčevinam in prahu, tja, kjer v mišji luknji prebiva šepetajoči glasek in kjer so v zabojih, vedno znova zabitih z debelimi žeblji, skriti preostali posnetki s tabo.

Lepo te je bilo spet videti, res. Ker trdovratno ostajaš v tistem skritem kotičku, iz katerega kljub vsemu pobrišem prah in pometem pajčevine, in ker hočem vsaj košček kakšnega koluta za zmeraj obdržati tam in se spominjati tebe in tistih dni, ko je svet dišal na poseben način.

Balzamiranje

Z balzamom

si zabalzamiram

ustnice

da ohranim občutek

tebe

čim bliže

in za vekomaj -

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 - 17:16

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 – 15:41

Soba, ki združuje funkcijo kuhinje in dnevne sobe. Na eni strani se nahajajo kuhinjski pult in omarice. V koritu in na štedilniku stoji umazana posoda, na kateri so zasušeni ostanki jedi. Vse je razmetano, umazano.

Na drugi strani sobe stoji fotelj, nasproti njega pa nizka omarica, na kateri je televizor. Poleg fotelja stoji lesena jedilna miza z dvema stoloma. Na enemu je visok kup oblačil. Pohištvo je staro.

Na mizi stoji polna vrečka iz Müllerja, poleg nje pa Aleš, 38 let, strojni inženir, oblečen v kavbojke in belo moško spodnjo majico. Iz vrečke vzame veliko škatlo, v kateri je barbika. Prime jo v roke in si jo ogleduje. Nato jo postavi na mizo in odide do bližnjega predala. Odpre ga in prične brskati po njem. Iz njega potegne večkrat prepognjeno darilno vrečko s črtastim vzorcem v dolgočasnih odtenkih. Poskusi poravnati robove, na katerih je bila prepognjena.

Odnese jo k škatli z barbiko in škatlo poskusi zbasati noter, vendar je vrečka premajhna in se strga. Jezno jo zmečka in vrže na drug konec mize. Škatlo z barbiko dá nazaj v Müllerjevo vrečko.

Stopi k stolu in prične brskati po kupu oblačil. Ustavi se pri karirasti srajci in jo napol izvleče iz kupa. Pogleda jo, nato pa jo zbaše nazaj in nadaljuje z brskanjem po kupu. Iz njega izvleče polo majico temno modre barve. Dvigne jo predse in jo pogleda. Majica je malo zmečkana. Povoha jo. Nato jo prime za ramenski šiv in jo močno strese. Prime jo za dva konca in jo napne, da malo zravna gube. Nato jo obleče. 

Pogleda se v ogledalo, si poravna ovratnik in zapne gumbe. Z roko si pogladi in malce uredi lase.

Odide na hodnik in se z njega vrne s parom športnih čevljev v rokah. Izpod kupa umazane posode izbrska viledo in obriše nekaj blatnih madežev s čevljev. Nato se usede na fotelj in jih obuje.

Z mize vzame vrečko z barbiko in odide skozi vrata. Sliši se škrtanje ključa v ključavnici, ko zaklene.

---

Velenje, 25. 3. 2012, 17:12 – 17:16

Škrtanje ključa v ključavnici. Skozi vhodna vrata vstopi Aleš. V eni roki drži s pentljico zavezan zvitek papirja in palčko, na kateri je še malo rožnate sladkorne pene. Sezuje si čevlje in odide v kuhinjo. Z usti odtrga kos sladkorne pene in ji ga zbaše v usta.

Zvitek odloži na mizo. Iz ene izmed omaric nad pultom vzame čist kozarec. Postavi ga na mizo in vanj odloži sladkorno peno. Obriše si roke ob hlače. Nato v roke vzame zvitek. Odveže pentljico in ga razgrne. Pogleda notranjost, nato pa izpusti list papirja, ki se zvije nazaj.

Vstane in odide do predalov. Odpre enega in prične brskati po njemu. Iz njega izvleče selotejp. Odide k mizi in na hrbtno stran risbice nalepi obročke iz selotejpa. Nato risbico prilepi na steno.

Usede se na fotelj, v roke vzame sladkorno peno in jo počasi jé. Zagledan je v otroško risbico, na kateri sta velik možak in majhna punčka.

We're watching you.

Ljubimec iz omare

Sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila.

»Naporen dan, kaj?«

Nejevoljno je odprla oči in s pogledom iskala nebodigatreba, ki jo je predramil iz samo njenega sveta v trenutku, ko se je šele pričela potapljati vanj.

»Robert, živjo,« se je mimo ograje, ki je ločevala njen balkon od sosednjega, prikazala roka – očitno z namenom, da se spozna z njo – ki ji je sledil delček glave prebivalca sosednje sobe. Maja je zavzdihnila in vstala, sprijaznjena z usodo, ki ji je poslala soseda, očitno željnega navezovanja stikov.

»Maja,« je segla v ponujeno roko in se stegnila mimo ograje, da bi vsaj videla, kdo je ta neznanec.

»Maja z miselnimi vzorci, a ne?«

 Obstala je sklonjena čez ograjo in zvita mimo pregrade med balkonoma ter se zazrla v prebivalca tamkajšnje sobe.

»Saj se me spomniš s seminarja,« se ji je ta nasmehnil.

Seveda, kako si ne bi zapomnila enega izmed treh moških, ki so cel dan sedeli v predavalnici med poplavo učiteljic razrednega pouka, sploh, če je bil oblečen v srajco in ne v razpotegnjen pulover kot ostala dva, in sploh, če je zaradi začetnega srebrnkastega sijaja v laseh in čudovitega nasmeha spominjal malo na Georga Clooneyja in malo na Sebastiana Cavazzo ter sploh, če je na predstavitvi povedal, da je poleg službe honorarno tudi pevec in kitarist, ki obožuje Predina!?

»Mhm,« je še vedno popolnoma presenečena zamomljala med tem, ko so ji glavo polnile misli o tem, kakšno srečo ima, da je dobila balkon poleg zagotovo najbolj popolnega pripadnika učiteljske rase na svetu. »Tisti Predin-Robert, ane?«

»Drage dame spet sem z vami …«

»Ljubimec iz omare!« je izstrelila.

»Vidim, da imam tudi na sosednjem balkonu poznavalko Predina. Si mi že všeč. Prideš k meni na eno pijačo, mini bar je kar dobro založen, če sem prav videl?« je nadaljeval Predin-Robert, tokrat zopet v Robertovi vlogi. »Po mojem bo zagotovo bolj udobno, kot če visiva vsak čez ograjo svojega balkona.«

»Hm… zmenjeno. Se vidiva,« se je trudila odgovoriti s čim bolj nevtralnim glasom, ki ne bi razkril neverjetnega vznemirjenja, ki jo je preplavilo ob povabilu na pijačo. Stopila je v sobo in globoko zadihala. Daj, no, Maja, samo pijača.

Pohitela je k omari in se obupano zazrla vanjo. Le kdo se spomni na učiteljski seminar vzeti kakšen kos oblačila, ki bi bil primeren za večerno pijačo s Clooneyjevim dvojnikom!? Nase je navlekla edine kavbojke, ki jih je imela s seboj, ob tem pa sploh ni hotela pomisliti na dolgočasne, ogromne bele spodnjice v stilu Bridget Jones, ki so se skrivale pod njimi. Razen če …

… oblekla si je plašč in odhitela skozi vrata hotela.

Čez deset minut je ponovno stala pred omaro v svoji sobi in preklinjala svojo pozabljivost, ko se je trudila brez škarij odstraniti trdovraten listek iz trgovine s pravkar kupljenih spodnjih hlačk, ki so bile tokrat precej bolj primerne za pijačo s Clooneyjevim dvojnikom. Po končni zmagi v bitki z listkom jih je oblekla in se pogledala v ogledalo. Od konca faksa, torej že kar lepo število let, ni nosila takšnih malih črnih tangic s čipkasto obrobo, v kakršnih se je opazovala sedaj. Počutila se je precej bolj privlačno in že čez nekaj minut, po obveznem neopaznem-pa-vendar-opaznem ličenju, je stala pred vrati sosednje sobe in se zahvaljevala za do devetih zvečer odprte trgovine, ki so ji ta večer rešile življenje. No, skoraj. In potrkala.

»O, soseda,« se je skozi odpirajoča se vrata prikazal Robertov popolni nasmeh. »Pridi noter.«

Vstopila je v sobo, slično svoji, le da je to polnil vonj po moškem parfumu.

Očitno nisem edina, ki se je uredila za pijačo, se je nasmehnila sama pri sebi in se usedla na ponujeni konec postelje.

»Saj bi ti ponudil stol, ampak v teh hotelih so očitno precej skopi z njimi,« se je pošalil na račun ne ravno kraljevsko opremljenih sob.

»Torej – pivo, Jäger, vodka … tega ti ne dam …« je na hitro preletel poličko z brezalkoholnimi pijačami, »arašidi, Bounty, Snickers, Mars in – to je to razkošje.«

»Potem bi pa eno vodko, prosim,« mu je odgovorila in ga opazovala, kako je točil pijačo v hotelski kozarec, ki jo je s svojo ne-alkoholno namembnostjo spominjal na študentske dni. Tudi tokrat je bil oblečen v belo srajco, ki jo je na rokavih malce zavihal navzgor, in temne kavbojke. S pogledom se je sprehajala po njegovem telesu, ko je obrnjen s hrbtom proti njej odpiral pijačo se zase, in ni si mogla pomagati, da ne bi pomislila, kakšen bi bil videti brez njih. Ali brez srajce. Ali kar oboje …

»Izvoli,« ji je ponudil kozarec in jo prebudil iz njenih misli.

»O, hvala,« se je zdrznila in začutila tisto nepovabljeno toplo rdečico na licih, ker jo je zasačil med takimi mislimi.

»No, no, le kaj si premišljevala, da je treba tako zardet,« jo je nagajivo pogledal in se usedel poleg nje. Umaknila je pogled z njegovih smejočih se temnih oči in naredila požirek.

»A, nič takšnega,« je zamahnila z roko.

»Daj no, daj,« jo je objel z roko okoli ramen in se ji zazrl v oči, da se je počutila, kakor da bi jo po celem telesu stresel močan val elektrike, ki je kričala od želje po še večji bližini, »vsi imamo kdaj kakšne misli, zaradi katerih se splača zardet.«

»Aja?«

»Nič ne ovinkarim. Nič ne zanemarim. Skrite želje mirno uresničim …«

Globok pogled v njegove oči. Trenutek, dolg trenutek. Magnetna privlačnost, ki si ga želi bližje ob sebi …

 »Zadel si mojo najljubšo, čarovnik.«

»Če ti zapojem celo, mi boš povedala, kakšne misli so se ti podile po glavi?«

Zmajala je z glavo. »Ti pa res nikoli ne odnehaš, kaj?«

»Ne, če imam pred sabo takšno lepotico.«

Zopet je čutila rdečico, ki se ji je razlezla po licih.

»Že drugič! To bom imel pa res veliko za slišat,« se je zasmejal.

»Vdam se!« je v smehu odvrnila in se z dvignjenimi rokami vrgla nazaj na posteljo.

Odložil je kozarec in se ji približal. Z roko je pobožal njena še vedno malce zardela lica in se s svojimi ustnicami približal njenim. »No, da slišim,« je zašepetal.

Ponovno se je izgubila v njegovih očeh, v šepetu njegovega glasu, ki je se je prav počasi sprehajal do njenih ušes ter v želji, da bi začutila njegovo vabljivo telo na svojem. Razum se je umaknil morju vznemirjena, v katerega se je vse bolj in bolj potapljala in počasi je dvignila svojo glavo ter poljubila njegove vabljive ustnice. »Aha, to je bilo to,« je njegov obraz preplavil smehljaj, ko se je počasi ulegel nanjo, da je na sebi začutila vzburjajočo izboklino v njegovih kavbojkah in jo strastno poljubil. Z rokami se je nežno sprehodil po njenem telesu in za sabo puščal sledi poželenja. »Sem vedel,« ji je zašepetal na uho in njegova topla sapa ji je pognala mravljince po telesu. Noč je dišala po bližini in dotikih, ki so božali njeno telo in ustvarjali poezijo med belimi rjuhami hotelske sobe.

Čez nekaj let je Maja zopet sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila. Skozi priprta balkonska vrata sosednje sobe so prihajali zvoki hotelske postelje ne ravno najboljše kvalitete, pomešani z občasnimi bolj ali manj pridušenimi vzdihi in vzkliki, ki so jo v spominu popeljali nazaj in ji v trenutku, ko je sama sedela na hladnih balkonskih ploščicah, v misli priklicali Robertov popoln nasmeh, sivkaste pramene v njegovih laseh, njegovo belo srajco s fantalinsko zavihanimi rokavi, kavbojke, ki vabljivo skrivajo radosti noči … Tiho si je zamrmrala končne verze Predinove pesmi, ki so v ozadju komaj slišno spremljali takratno noč. … jutri vam bo žal, da niste kradle moških iz copat usode.

Če bi imela helikopter

Ko živahne barve dneva
zamenjajo samotni toni noči,
le zvesti objemi medvedkov
mehko napolnjujejo tišino,
vabljive vonjave želja in spominov
pričarajo bežen občutek bližine,
ki se po krhkih trenutkih razblini
v temno tišino, kosmate objeme
in željo, da to noč razdalja izgine
in se zavijeva v rjuhe bližine.

blazno mi je všeč (Vinko Möderndorfer)

blazno mi je všeč
ko se prebujaš
ko gledaš izpod odeje
kot miška

blazno sem tvoj
ko se me dotakneš
z nosom in jaz
zašarim

z rokami pod tvojim
trebuhom
blazno kot van gogh

vonjam tvoje mokro
mednožje
kot on blazno svoje

sončnice

Moteči dejavnik

Utihni.

Izgini nekam stran – zatakni se pod sosednjo posteljo, zakleni se v kopalnico, izgubi se v vesolju – samo izgini.

V moji glavi kriči.

Kričim.

Cela.

Nemo, ker rada ohranjam dobre odnose, čeprav bi te najrajši frcnila skozi okno nekam daleč stran v temo.

Sploh ne govori, ker nimaš kaj povedat.

Ne govori samo zato, ker misliš, da moraš.

Da se spodobi.

Ni treba.

Ni ti treba govorit.

Ni ti me treba gledat.

Ni ti treba bit tu in bit sploh.

Utihni.

V moji glavi kriči.

Nešteto nespodobnih besed se bije med sabo, katera je nespodobnejša in primernejša za trenutek.

Sploh ne rabiš govorit.

Razlagat.

Karkoli.

Če zajebeš, zajebeš.

Če te pošljem v tri krasne, pojdi tja in ne hodi nazaj vsaj naslednje tri dni.

Resno.

Ker te nočem videt.

Slišat.

Pomislit nate ali videt tvoje posteljnine ali glavnika ali slišat imena tvojega kraja ali česarkoli.

Ne pametuj.

Nisi moja mami.

Ona lahko, ti nimaš pojma.

Blef.

En sam blef.

Vse je kr nekej.

Daj, naredi mi uslugo.

Izgini.

Zradiraj se.

Izdejani.

Teleportiraj.

Polepšaj svet in očisti zrak, da se bo spet dalo zadihat in ne bo vse smrdelo po tistih brezveznih besedah in mislih in vsem ostalem.

Zakaj?

Zakaj uničiti tiste tri kvadratne metre moje domnevne zasebnosti in lastnine, ki jih imam?

Upam, da je zdaj vsaj tvoj dan lepši in duša lažja in se počutiš boljše.

Tečnoba.

Teptajoča tečnoba.

Utesnjujoča.

In brezvezno barbarsko brbljanje.

Pravljica

Le s tabo se sprehajam po neznanih deželah, polnih ogromnih zmajev, nagnusnih hroščev, mogočnih urokov, zahrbtnih čarovnij, čarovniških vajencev, divjih ogrov, božičkov na jetijih, deklic z medvedi in kosmatih pajkov, ki so v tvoji družbi vse prej kot nagnusni,

ko se v belem konju pripelješ k meni in me s poljubom prebudiš v pravljično resničnost,

v kateri se vsak trenutek počutim kot kraljična, ki s tabo pričaka svoj srečni konec.

Ena doza sreče

Potrebujem

le tiste iskrice v očeh

nagajiv nasmeh

zven tvojega smeha

in glasu

v moji glavi

pa je dovolj

za eno dozo sreče.

Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila (Uroš Zupan)

Moram pisati, zdaj, ko sem še tu. Vidim nemo pozdravljanja

prostorov, ki izgubljajo življenje. Zdi se kot počasno umiranje.

Kot da bi bila hiša podobna človeku, ki se poslavlja od življenja.

Njegovi organi počasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo

neuporabni. Včasih jih obujam nazaj k življenju. Jim vračam

prvotni sijaj – oživljam umirajoče prostore, ko pomivam posodo,

ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah.

Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, počne kaj

takšnega? V kuhinji je ura, ki kaže pet čez dve. Ti si jo

naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tem času. Ni

prehitra, ni prepozna za kakršnokoli spremembo. Vse je obstalo

v njen in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko

pa ti povem zase, kaj zame počiva v tem točno določenem času –

tvoje telo, ko si oblečena v črno kratko krilo stopila na prste,

in uro, v svetlobi začenjajočega se poletnega popoldneva, v

vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega

življenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje,

najino brezčasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli

in živi sobi, v kateri puščam, da me naseli laž, ki še obljublja

neko sladkost trajanja, ki se ob popoldnevih, za trenutke, mehko

izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoči dremavici. Moral bom

zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval

resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala nežnost tvojega

glasu. Drevo zunaj je v eni noč odvrglo vse liste. Jaz ne bom

mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so

se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih

in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo

moje oči. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje

je molčati in plavati v tišini, ko se približuješ popolni harmoniji.

Besede so takrat odveč. Zdaj grem ven. Mogoče mi bo govorica

novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala

neznana, mogoče bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji

v tem času vztrajno sledim. Ljubljana, Turin, vse je isto,

če si sam. Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj

zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.

Mož beseda

Ne reci kar tjavdan
ne dajaj razlogov
da čakam večer
ne zbujaj nasmehov
in malih pričakovanj
in potem pozabi.

Obljubi s tišino
in polepšaj dan.

Tam nekje

Odmev toplih misli in vedrega pričakovanja.

Zvonjenje telefona

v prazni sobi.

Iskrive oči

in nasmejane besede

daleč stran.

Iskrive oči

in nasmejane besede.

Odmev toplih misli in vedrega pričakovanja.

Zvonjenje telefona

v prazni sobi

daleč stran.

Domofon

Vem, kako ti je.

O, ne, ne veš. Pojma nimaš.

Imeli smo soseda, čigar ime je bilo na domofonu zapisano na gumbu tik pod našim. Bila je zima in s sestrico sva, takrat sedem in tri leta stari deklici, pritekli domov.

Lica, rdeča od mraza. Nejina kapa turkizne barve z rožnatim cvetkom na sprednji strani. Njen prstek, ki pritisne na gumb na domofonu. Na gumb tik pod našim. Sunkovit obrat in velike, modre oči, v katerih se nabirajo solze, zrejo vame. Njeni premraženi prstki se oklenejo moje roke. Mene, starejše sestre. Brnenje v glavi, v kateri je prostora le za eno misel, potopljeno v strah. Kaj bo zdaj. Cmok v grlu in občutek groze, nemočne vkopanosti na mestu, čeprav si želim biti daleč stran, steči za vogal, za avto, po ulici, kamorkoli. Da se to ne bi zgodilo. Zakaj? Nikoli več ne bom pritiskala na domofon. Ati! Mami! Klici odzvanjajo v glavi. Desna vrata v pritličju se odprejo in prikaže se na vrhu stopnic. Rjavi brki, zamaščeni lasje. Posekal vam bom glave, vas postrelil, pobil starše. Razkoračena stoja, divji pogled, besno odpirajoča se usta. Vpitje, ki prodre skozi steklena vhodna vrata. Zmotila se je, napačen gumb, vpijem v glavi. Okamnelo stojiva na temno sivih betonskih tlakovcih pred vhodom. Izgine nazaj v stanovanje. Tresk vrat. Mogoče je šel po nož. Po pištolo. Kaj bo zdaj? Solze nama polzijo po licih. Koraki na stopnicah. Kdo? Izza ograje se prikaže atijeva postava, mogoče je slišal vpitje. Samo napačen gumb je bil, izdavim. Dvigne sestrico v naročje in jo odnese po stopnicah, mimo desnega stanovanja v pritličju, in zopet po stopnicah navzgor. Izgine za ograjo. Ne upam si za njima, ne sama. Kaj če je šel po nož? Če se vrne ravno ta trenutek, ko bom šla mimo? Če stoji za vrati in čaka? Odidem po stopnicah, vendar navzdol, v klet. Čisto tiho zaprem rjava kovinska vrata, da me ne sliši in pride za menoj. Stečem v kolesarnico. Zaprem vrata in počepnem za njimi. Okus po solzah, ki mi polzijo po licih, vendar ne upam jokati, ne na glas. Kaj če me sliši? Me poišče, pride za menoj, z nožem v rokah, da mi bo odsekal glavo, kot vedno govori? Zadržujem dih in prisluškujem morebitnim korakom. Čepim celo večnost. Ko bi le prišel ati, tudi pome, on je velik. Njega ni strah. Koraki na stopnicah, vrata v klet se odprejo. Nekdo hodi po kleti. Kaj če je on? Kovinski tresk vrat, ki se zaprejo. Prihaja vedno bližje. Kovinsko siva kljuka na vratih se premakne, lesena vrata pred menoj se počasi odprejo. In vstopi. Ati.

Lahko mi rečete, da sem bila mevža, jokica, brez vsakršne trohice poguma, nesposobna realnega razmišljanja, da sem si delala utvare, imela preganjavico ali le veliko preveč domišljije (kar bi bilo od vsega naštetega najbrž še najbližje resnici). Ampak ta sosed enostavno ni bil človek. Vsaj normalen ne, pa tudi drugače je bilo, kar zadeva njega, bore malo človeškega, razen njegove divje podobe. Še zdaj dobim cmok v grlu, če ga srečam na cesti, čeprav je že dolgo tega, kar ne živi več v našem bloku, niti ne verjamem, da se spomni dveh prestrašenih deklic, ki sta ga nekega zimskega dne zmotili z zvonjenjem na njegov domofon.

Ne veš, ne moreš vedeti, kako in zakaj, če nisi nikdar imel soseda, ki ti je vsaj enkrat tedensko grozil s tem, da bo »pršu vn pa vam usem posekou glave če naute zginl.«

Ne veš, kaj je ljubosumje, kaj zavist, kaj bes, kaj obup, kaj panika, kaj ponos, dokler jih sam ne občutiš. Ne veš, kaj čuti mama, ko prvič pestuje svojega prvorojenca. Ne veš, kaj doživlja vojak sredi vojne vihre in ne razumeš, zakaj se je prostovoljno odločil tvegati svoje življenje. Ne razumeš terorista, ki je usedel v letalo in se zaletel v dvojčka. Ne razumeš Hitlerja, ki je zaradi svojih prepričanj pobil na milijone ljudi in morda niti ne grozot vojne. Morda ne razumeš abstraktne slike nekega umetnika, ki se tebi zdi le ničvredna packarija, medtem ko ima zanj neprecenljivo vrednost. Morda ne razumeš »mokrócvetéčih rož'c poezije« in se ti zdi Kosovelov Kons 5 brez zveze, kot tudi Plešasta pevka in Šalamun. Morda ne razumeš ljudi, ki se prostovoljno podajo na Kmetijo ali v Big Brother-ja in njihovega primitivnega obnašanja, s katerim se izkazujejo pred celo Slovenijo. Morda ne razumeš mame, ki v trgovini noče kupiti lizike otroku, ki neutolažljivo joče. Morda ne razumeš še tisočih drugih stvari, razlogov za odločitve ljudi, pa najsi bodo te še tako šokantne, pomembne in imele takšne posledice kakor trenutno aktualne teroristične akcije muslimanskih organizacij (pa ne, da bi jih zagovarjala) ali pa je to le trmasto stališče staršev, ob katerem zavijaš z očmi. Morda jih niti nikoli ne boš, morda pa se nekega dne znajdeš v okoliščinah, ki v bodo v tebi vzbudile podobna občutja in odločitve. In lahko se zgodi, da boš takrat na to pogledal z drugega zornega kota in razumel odločitve teh ljudi ter kanček tega, kar se plete v njihovi glavi.

Morda.

Morda pa ne.

Konec koncev, kot pravi stara ljudska modrost, pa le imajo vsake oči svojega malarja …

Ob-živčenje

In ker od vseh ljudi prav ti najbolje obvladaš veščino, da me spraviš ob živce. Obvladaš, ampak ne veš. Itak nobeden ne ve. Ker je drugače vse lepo in popolno in lepo in oh in sploh. In tudi je, poleg tega. In čeprav grem stavit, da sploh ni mišljeno v tem smislu in da sploh nimaš pojma, da to delaš – ja, vseeno, ti to prav dobro uspeva. Na tamalo se lahko zderem, jo pošljem kamorkoli hočem, ker vem, da je – pač, tamala, in mi ne bo zamerila, tako kot naslednjič jaz ne bom zamerila njej. Sestrska vzajemnost or something. Ker to delava že 17 let in se še zmeraj prav super razumeva. Kaj pa, če naderem tebe? In te pošljem tja nekam in ti zaloputnem vrata pred nosom in se še naslednji dan in pol mulam in se ti ne oglašam na telefon in ne dam od sebe nič in se delam, da ne obstajaš – kaj bo potem? Ti me prenašaš točno 312 dni, kar je natanko 0,0495316716939197 tiste sedemnajstletne večnosti (6299 dni), ki mi garantira za to, da bo moja sestra najboljša sestra na svetu ne glede na to, kaj sem ji rekla prejšnji teden. Mogoče bi se tudi ti izkazal za takega in bi te čez 17 let hvalila, kako si najboljši fant/mož/karkoli-že na svetu, ki itak ve, da nikoli ne mislim popolnoma resno, kadar se v jezi zderem nanj zaradi butaste malenkosti (ki se meni takrat sploh ne zdi ne butasta in niti ne malenkost) in čez uro ali dve ali dan, ko se spet spravim k sebi, se pokesam za vse svoje grehe, se opravičim, če se mi za tak velik korak uspe pogoditi z mojo častjo in pričnem komunicirati z njim normalno in tako, kot si glede na to, kakršen je, tudi  zasluži – no, ki se takrat ne zmula nazaj in ne spakira vsega in me pusti same sredi širnega sveta, temveč  skomigne z rameni (ima pač muhasto in včasih preveč eksplodirajočo punco) ter življenje teče naprej. Ampak – kaj če se ne bi izkazal za takega? Kaj če bi vzel vse preveč zares in preveč osebno? Tega nočem, ker si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjih vsaj 312 dneh (in gotovo še mnogo večih) in si nadvse želim, da tako ostane še čim dlje. Tja do večnih 6299 in naprej.

Zato ne bom slabe volje, ker me ne pokličeš ali ker se včasih za trenutek zazdi, kot da bi ti bilo vseeno in se do naslednjega trenutka s tabo, ko mi daš občutek, da sem kraljica sveta v tvojih rokah, počutim kot kr ena in nepomembna oseba. Pol je moje domišljije, mogoče še več. Kaj si misliš o tem ti, ne vem. Mogoče kdaj bom. Vendar iz preteklih 312 dni verjamem, da moja domišljija zopet tke teorije zarote in išče znamenja v brezveznih malenkostih.

Čeprav niso tako zelo malenkosti, ampak …

… daj, pokliči me, vseeno. Lepo je sem in tja slišati tvoj glas, če se že ne morem stisniti k tebi in se počutiti kot najsrečnejši človek na svetu.