Moram pisati, zdaj, ko sem še tu. Vidim nemo pozdravljanja
prostorov, ki izgubljajo življenje. Zdi se kot počasno umiranje.
Kot da bi bila hiša podobna človeku, ki se poslavlja od življenja.
Njegovi organi počasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo
neuporabni. Včasih jih obujam nazaj k življenju. Jim vračam
prvotni sijaj – oživljam umirajoče prostore, ko pomivam posodo,
ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah.
Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, počne kaj
takšnega? V kuhinji je ura, ki kaže pet čez dve. Ti si jo
naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tem času. Ni
prehitra, ni prepozna za kakršnokoli spremembo. Vse je obstalo
v njen in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko
pa ti povem zase, kaj zame počiva v tem točno določenem času –
tvoje telo, ko si oblečena v črno kratko krilo stopila na prste,
in uro, v svetlobi začenjajočega se poletnega popoldneva, v
vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega
življenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje,
najino brezčasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli
in živi sobi, v kateri puščam, da me naseli laž, ki še obljublja
neko sladkost trajanja, ki se ob popoldnevih, za trenutke, mehko
izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoči dremavici. Moral bom
zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval
resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala nežnost tvojega
glasu. Drevo zunaj je v eni noč odvrglo vse liste. Jaz ne bom
mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so
se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih
in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo
moje oči. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje
je molčati in plavati v tišini, ko se približuješ popolni harmoniji.
Besede so takrat odveč. Zdaj grem ven. Mogoče mi bo govorica
novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala
neznana, mogoče bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji
v tem času vztrajno sledim. Ljubljana, Turin, vse je isto,
če si sam. Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj
zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar