Moteči dejavnik

Utihni.

Izgini nekam stran – zatakni se pod sosednjo posteljo, zakleni se v kopalnico, izgubi se v vesolju – samo izgini.

V moji glavi kriči.

Kričim.

Cela.

Nemo, ker rada ohranjam dobre odnose, čeprav bi te najrajši frcnila skozi okno nekam daleč stran v temo.

Sploh ne govori, ker nimaš kaj povedat.

Ne govori samo zato, ker misliš, da moraš.

Da se spodobi.

Ni treba.

Ni ti treba govorit.

Ni ti me treba gledat.

Ni ti treba bit tu in bit sploh.

Utihni.

V moji glavi kriči.

Nešteto nespodobnih besed se bije med sabo, katera je nespodobnejša in primernejša za trenutek.

Sploh ne rabiš govorit.

Razlagat.

Karkoli.

Če zajebeš, zajebeš.

Če te pošljem v tri krasne, pojdi tja in ne hodi nazaj vsaj naslednje tri dni.

Resno.

Ker te nočem videt.

Slišat.

Pomislit nate ali videt tvoje posteljnine ali glavnika ali slišat imena tvojega kraja ali česarkoli.

Ne pametuj.

Nisi moja mami.

Ona lahko, ti nimaš pojma.

Blef.

En sam blef.

Vse je kr nekej.

Daj, naredi mi uslugo.

Izgini.

Zradiraj se.

Izdejani.

Teleportiraj.

Polepšaj svet in očisti zrak, da se bo spet dalo zadihat in ne bo vse smrdelo po tistih brezveznih besedah in mislih in vsem ostalem.

Zakaj?

Zakaj uničiti tiste tri kvadratne metre moje domnevne zasebnosti in lastnine, ki jih imam?

Upam, da je zdaj vsaj tvoj dan lepši in duša lažja in se počutiš boljše.

Tečnoba.

Teptajoča tečnoba.

Utesnjujoča.

In brezvezno barbarsko brbljanje.