Ples v dežju

… in potem ugotoviš, da so tudi deževna jutra lahko lepa. Tista, ko se čisto prezgodaj zbudiš v sivino prebujajočega se dne in se vrtinec tvojih misli zapodi iz toplih sanjavih globin pretekle noči v vsak kotiček tvojega bitja. Ko si tako zelo želiš še za trenutek potopiti se nazaj v tisto brezskrbnost toplega objema odeje in pozabiti na ves kaos resničnosti, pa ne gre. Potiho se skobacaš iz postelje in se poskušaš postaviti na tisto pravo, desno nogo, da samo sebe prepričaš, da lahko upravljaš z lepoto današnjega dne, in se nato mukoma odpraviš proti naslednjemu koraku. In naslednjemu. In se poskušaš izmuzniti tistim težkim sivim oblakom, ki ti vztrajno sledijo na vsakem premiku, ko se trudiš prihajajoče minute spremeniti v nekaj pomenljivega. V nekaj, kar ne bo le še eden izmed dni, ko čas teče čisto prepočasi in se opazovanje vsake dežne kaplje in vsake misli, ki ti roji po glavi, zdi kot celo obdobje neskončnosti. Kako se lahko en dan počustiš kot najsrečnejši človek na svetu, čez droben trenutek noči pa se prebudiš v neskončno zmešnjavo misli, ko ne veš, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne in si želiš samo, da bi nekje opazil mali smerokaz, samo eno malo majceno znamenje, da dejansko veš, kaj delaš, in da hodiš v pravo smer. Ampak bolj ko zreš skozi okno in poskušaš opaziti smisel življenja na tem sivem nebu in premočenih tleh, polnih koncentrično izrisajočih se krogov vsake male dežne kapljice, bolj se zavedaš vse prostranosti in širjav tega sveta. In tega, da je vedno tako velik in poln nepredvidenega in da so poskusi dešifrirati to veliko skrivnost popolnoma nesmiselni. Vsak trenutek je le kamenček na poti, ki te pelje do neke končne destinacije. Kaplja v morje. Sapica na prostrani širjavi oceana, ki vzvalovi vodno gladino in nariše nov vzorec naplavin na obali. Globoko vdihneš, si obuješ prvi čevelj in nato še drugega in se podaš izza štirih sten v neznano širjavo sveta. Narediš prvi korak in nato še naslednjega in naslednjega, dokler ne stojiš na sredi velike luže v družbi dežnih kapelj, ki neumorno padajo z današnje sivine. Za trenutek se ustaviš in začutiš tiho žgečkanje in svež okus kapljic, ki ti nagajivo polzijo vzdolž tvojega obraza in sem ter tja s topim zvokcem pristanejo na tvojem jeziku. Nasmehneš se, ko se spomniš, koliko časa je že minilo od takrat, ko si kot mala skmrljica v pikastih škornjih brezskrbno skakala po lužah in razigrano lovila dežne kapljice na konico svojega jezika. Počasi se odpraviš naprej z malo lahkotnejšim korakom kljub novo nastalim jezerom v svojih čevljih in premišljuješ, kdaj se je svet iz velikega čudovitega igrišča spremenil v ta kaotičen kraj, ki ga poskušaš na vsak način stlačiti v logičen kalup in po sistemu dodobra premišljenih enačb določiti, katera je tista stoprocentno prava stvar, ki jo moraš narediti na naslednjem koraku. Mogoče nikoli ne veš. Mogoče je vse, kar lahko narediš, samo to, da pogumno stopiš majcen korak naprej in opazuješ, kam te bo pripeljala pot in kaj te čaka za naslednjim vogalom. Morda prav tisto, kar si želiš. In morda nekaj čisto novega, nekaj, česar si v tem sivem jutru še ne znaš predstavljati, vendar potrpežljivo čaka, da te pot zanese mimo in ugotoviš, kakšne čudovite stvari se skrivajo na najbolj nepričakovanih krajih. In čeprav nikoli ne veš, kam bi te pripeljal obrat v nasprotno smer in kaj se skriva na drugi strani razpotja, bo vsak korak, ki ga narediš, korak v pravo smer. V tvojo smer. In kar naenkrat se zaveš, da se tista mala nadvušena smrkljica v pikastih škornjih nekje globoko v tebi prebuja iz dolgega spanja in spet skače po lužah. Tokrat malo bolj previdno in premišljeno, a vseeno; z nasmehom na ustih zapleše med dežnjimi kapljami današnjega sivega jutra in se odpravi pogledat, kam jo bo pripreljal naslednji korak.

Privoščite si skodelico kave!

Kofein (tudi trimetilksantin, tein, matein, guaranin in metiloteobromin), stimulans centralnega živčnega sistema, je svetovno najbolj razširjena in uživana psihoaktivna substanca. Za razliko od mnogih drugih je njegova uporaba legalna in neregulirana. Pijače, ki vsebujejo kofein, so izjemno priljubljene: v Severni Ameriki 90 % odraslih dnevno konzumira kofein.(vir: Wikipedia)

Dr. Valentino Ventura je sedel na masivnem usnjenem naslanjaču in skozi stekleno steno 101. nadstropja slepo strmel v pristaniški vrvež. V dlaneh je nemirno vrtel majhno kovinsko ploščico, na kateri so se svetili potni odtisi njegovih tankih, dolgih prstov. Daleč pod njim so se z ogromnih ladijskih kontejnerjev v zrak dvigovali Piccoli, kovinsko svetleča se plovila gladke ovalne oblike, in med letenjem odbijali žarke popoldanskega sonca s sinje modrega neba. Zopet je bil čas enega tistih vročinskih valov, ko so se cele dneve potikali le po preko mesta prepredenih klimatiziranih sobah in hodnikih, saj je bilo preživeti na prostem praktično nemogoče. Mesto je ob takšnih pojavih zaprlo svoje meje za ves promet od zunaj in je s preostalim svetom poslovalo le s pomočjo mehansko upravljanih Piccolov.

Po sobi se je razlegel doneč ženski glas: »Il Re vas bo sprejel. Prosim, vstopite.« Dr. Ventura je kot bi trenil vstal z naslanjača, z rutiniranim gibom pritrdil ploščico na zgornji del zapestja, na hitro obrisal svoje potne roke v elegantne, široko padajoče hlače in si poravnal kravato v prilagajoči se kavno-rjavi barvi. Globoko je zajel zrak, se vzravnal in stopil proti masivnim, zvočno izoliranim vratom.

Kot bi začutila njegove korake, so se vrata razmaknila in pred njim se je odprla ogromna soba,  sredi katere je v lebdečem naslanjaču sedel zajeten moški in med opazovanjem dogajanja v pristanišču v prostor spuščal temno-sive kolobarje dima cigare. Slavni Augusto Muggia, »Il Re«, kralj kave, ki ga je doslej poznal le iz številnih govoric, ki so krožile naokrog med zaposlenimi, je sedaj v vsej svoji veličini sedel le nekaj metrov stran od njega. Med ljudmi je bil poznan rek, da Il Re ustvari linijo kavnega praška za vsak okus in priložnost, še preden se ta sploh pojavi, in njegovi izdelki so se množično prodajali na vseh koncih sveta.

Valentino je počasi zakorakal proti sredini sobe in se ustavil pred masivno hrastovo mizo. Pod njegovimi nogami so bila steklena tla, skozi katera je lahko popolnoma jasno videl dogajanje v spodnjem nadstropju; celoten prostor so prekrivala kavna zrna, med katerimi so letali Piccolini, manjše različice ovalnih plovil, jih skenirali z rdečimi laserskimi žarki, selektivno srkali vase in jih raznašali v različne smeri.

Mož v naslonjaču ni pokazal nobenega znaka, da je opazil njegov prihod. Valentino je v zadregi sklenil prste in se tik pred prvim pokom členkov zavedel svojega početja. Ponovno se je vzravnal in se razgledal po minimalistično opremljeni sobi, ki jo je na eni strani krasilo veliko okno, segajoče čez celo steno.

 »Dr. Ventura,« je zaslišal globok, raskav glas. »Prosim, sedite.«

Valentino je rahlo pokimal vzahvalo in se počasi spustil na sedež na nasprotni strani mize.

»Sedemindvajset ton,« je nadaljeval Il Re, še vedno s pogledom, usmerjenim na dogajanje v pristanišču. »Ni slabo, kajne?«

Valentino se je živčno nasmehnil in pokimal proti sogovorniku. »Res ni, gospod.«

Lebdeči naslonjač se je končno zavrtel proti njemu in vanj se je nenadoma zazrl par prodornih modrih oči, uokvirjenih med svetleče črne, skrbno nazaj počesane lase in natančno pristrižene kratke brčice, ki so se v ravni liniji nadaljevale v zalizce in malo širšo bradico. Z zalitimi prsti je vzel debelo cigaro izmed ozkih ustnic in čez mizo proti njemu poslal nov oblak dima, prepojen z mešanico aromatičnega vonja po tobaku, kavi in usnju. »Kako vam je všeč v naši prestolnici, dr. Ventura?«

Valentino se je trudil, da ga ne bi premagal kašelj zaradi gostega dima, ki se je privrtinčil do njega. »Precej drugače je, kot sem se spominjal …«

Il Rejevi kotički ustnic so se upognili v rahel nasmešek. »Svojim štipendistom želimo ponuditi najboljše pogoje. Vi ste postali doktor, mi,« je poudaril, »pa smo ta čas zgradili … to.« Zopet se je zavrtel proti steklu in z roko slovesno pokazal proti razgledu na pristanišče pod seboj.

»Gospod,« je Muggievo vzhičenost negotovo prekinil Valentino, »jaz, khm, …«

Naslanjač se je z enim samim premikom gladko obrnil v njegovo smer, z neverjetno hitrostjo priplul do roba mize in se lahkotno spustil na tla. »Slišal sem za vašo družinsko tragedijo, dr. Ventura.« Znova je globoko potegnil cigaro in poslal nov oblak dima preko mize. »Moje sožalje.«

Valentino je globoko zavzdihnil in iz kota svojih misli poskušal izriniti spomin na svojo nemoč ob maminih neutolažljivih solzah, ko se je sklanjala nad očetovim bledim truplom. »Mislim, da sem nekaj odkril,« je dejal in podrsal po kovinski ploščici na zapestju, da je njena površina vzvalovila v barvah digitalnega zaslona. Po nekaj pritiskih se je povečana podoba zaslona pojavila na svetlečem se premazu debele hrastove mize. Il Re se je udobno presedel v naslanjaču, prislonil prste proste roke na brado in mu z nagibom glave predal besedo.

»Gospod, v zadnjih desetletjih se je izjemno povečalo število srčnih zastojev.« Valentino je z malce preveč sunkovito kretnjo podrsal po mizi in povečal podobo grafa. »Tu,« je pokazal na prelom, po katerem se je krivulja pričela bolj strmo vzpenjati, »je leto 2015. 54 % odraslih Američanov dnevno zaužije povprečno 8,4 dl kave.« S prstom je sledil rahlo nazobčani naraščajoči liniji. »Tu,« je pokazal na vrh krivulje na skrajni desni strani grafa, »smo danes. 86 % odraslega svetovnega prebivalstva dnevno zaužije povprečno 2,5 l kavnih napitkov. Premo sorazmerno …«

Il Re ga je utišal z dvigom roke. Valentino se je nagnil iznad mize in strmeč v sogovornika čakal na odziv. Imel je popoln načrt. »Ah, dr. Ventura,« je zmajal z glavo Il Re in s kretnjo roke izbrisal podobo z zaslona, da je bila miza pred njima ponovno videti kot popolnoma običajna hrastova površina. »Vašega očeta ne morete več rešiti.«

Valentino je globoko zajel zrak. »Izdelal sem prototip kavnega praška z manjšo vsebnostjo kofeina, podobnega, kot so ga pili naši dedki in babice … napitek, ki zmanjšuje možnost srčnega zastoja,« je s teatralno kretnjo roke po zraku poudaril zven besed. »Poznam ljudi. Za njih je to skoraj isto, kot če bi jim rekli, da podaljšujemo življenja.«

Il Rejeve ustnice so se zvile v bežen smehljaj. »Zvesti ste svoji zaprisegi, kajne, doktor?«

»Seveda, gospod,« je z visoko dvignjeno glavo prikimal Valentino in kot vedno ga je ob spominu na izrečene vrstice prevzel zanos, ko se je ponovno zavedel veličastnega poslanstva svojega poklica.

»Koliko ljudi je trenutno na svetu, dr. Ventura?«

Valentino je za trenutek pomislil. »11 milijard, gospod. In vsi si želijo …«

Il Re je ponovno dvignil roko. »11 milijard, da. Trpamo jih v več stonadstropne bloke in hranimo s praški, vodo že desetletja uvažamo z Marsa. Stopnja kriminala je najvišja v zgodovini.«

Valentino je tiho strmel v sogovornika.

»Nekje je meja, dr. Ventura.« Pomignil je z roko proti spodnjemu nadstropju in skozi steklena tla sta se prikazala dva Piccolina, vsak s svojo elegantno, visoko skodelico iz gladkega belega porcelana, iz katere se je širil močan vonj najnovejše linje kavnih napitkov.

»Kako …« je počasi začel vprašanje dr. Ventura in nemirno vzravnal svojo držo v naslanjaču.

»Privoščite si raje skodelico kave,« se mu je izpod predirno modrih oči nasmehnil Il Re.

Valentino se je zazrl v dišečo, temno tekočino, po kateri so se vrtinčile svetlo rjave lise in se vedno bolj očitno razporejale v podobe petih celin na vrteči se zemeljski obli. »Ne,« je izdavil in se nejeverno zastrmel v obilnega moškega nasproti sebe. Od težkih vonjal, ki so prevzemale sobo, je čutil vedno močnejšo omotico. »Ne morete.«

»Hvala za vašo pomoč, dr. Ventura,« se je zaslišal raskav glas in iz oblaka sivega dima in vonjav po tobaku, kavi in usnju se je naslonjač s kraljem kave lahkotno dvignil v zrak. Njegova podoba je pričela vse hitreje in hitreje krožiti naokrog po prostoru, dokler se niso zamegljene poteze zajetnega telesa spojile v brezoblično gmoto, iz katere so se izluščili obrisi očetovega obraza. Z modrimi očmi je strmel naravnost v Valentina.

»Ne! Ne!« Valentino je krčevito vstal iz stola, se za trenutek ustavil in s pogledom zmedeno sledil od hitrosti zamazanem naslanjaču, nato pa se opotekajoče pognal v smer grozljive prikazni. Iznakažena podoba se je zvrtinčila nazaj v obličje z geometrijsko urejeno bradico in brki, po prostoru pa se je razlegel gromek krohot.

Odjeknil je glasen pok in dr. Valentino Ventura je kot spodrezan padel na steklena tla.

***

V predsedniški palači je zazvonil telefon. »Ali kdo izmed naših štipendistov noče sprejeti Hipokratove prisege? … Dobro, pošljite mi njega.«

Fanta s sončnico

V resnici se niti malo ne spomnim tistega prvega rojstnega dneva, na katerega sem se z velikim dojenčkasto škrbastim nasmeškom in obvezno spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejala v fotoaparat. Kdo pa se ne bi – ob dveh postavnih mladeničih, oblečenih hlače na rob, srajco, kravato in suknjič, čeprav se oprava nekako ne poda k eni skuštrani in drugi hipijevsko skodrani frizuri dveh srednješolcev, ki sta točno leto nazaj na svoja ramena prevzela odgovorno vlogo velikih-super-kul-stricev mali deklici. Niti se ne spomnim tistih dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju prinesla za proslavitev prve obletnice moje malenkosti, in zaradi katerih bodo te najbrž za zmeraj ostale moje najljubše rastline v vsem širnem vesolju. Mogoče malo zato, ker je tudi v meni vsaj malo sončnice , zaradi katere navdušeno lovim prve pomladne sončne žarke v megleni Ljubljani. In mogoče tudi zato, ker se ob sončnicah vedno spomnim na ta rojstnodnevni obisk, ki ga sicer poznam samo s fotografije, vendar se mi zdi, kot da bi bilo to moje najljubše rojstnodnevno darilo doslej. Najbrž ne toliko zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh mulcev, ki mi delata družbo, in ki sta znala z odštekanimi idejami in zvijačami, ki jih najbrž poznajo samo strici, vedno narediti dan še bolj poseben.

K temu je veliko pripomogel tudi tisti star bel jugo, ki sta ga vozila – in to samo z eno roko, ki sta jo držala na volanu na tak način, da sta lahko v vsakem trenutku dvignila dlan v pozdrav mimoidočemu, pa ob tem še vseeno speljala ovinek. Ta jugo je bil avto mojih najbolj frajerskih voženj, saj sem se v njem kljub mamičinem prepričevanju lahko vozila na sprednjem sedežu in se počutila res kul in res veliko. Še boljše je bilo to, da je sedenje na sprednjem sedežu tega fantastičnega prevoznega sredstva v večini primerov vodilo proti bazenu. In kaj si sploh še lahko želiš lepšega, kot da se pripelje stric, te spoka v avto in te vzame s seboj na kopanje? Zato pa so strici! V takšnih primerih mi je uspelo celo pojesti paradižnikovo juho, čeprav je bila na seznamu mojih najbolj osovraženih jedi. Mislim, kdo bi jedel speštan in za povrhu še topel paradižnik, halo!? Ampak če ne ješ paradižnikove juhe zagotovo nisi kul – in če to opazi tvoj res kulski stric, to ni najboljša popotnica za njegovo dobro predstavo o tebi. In zato je ropotajoč avtomobilski zvok njegovega prihoda pod naš balkon sprožil vrhunec mojega kulinaričnega odnosa do paradižnikove juhe, ki se je končal s praznim krožnikom. Iz preventive sem seveda prej tisto malo lužico še malo razmazala po robovih krožnika navzgor, da bi bilo videti, da sem pojedla res veliko, ker sem pač velika in kul in vse, kar paše zraven. Ker ob takšnem stricu, ki potuje po Angliji in te uči reči »de best« ob tem, ko pokažem iztegnjen palec, drugačen res ne moreš biti. In ne samo to – na izlet je šel s šotorom in res ogromnim nahrbtnikom, v katerega je lahko zložil vse živo. Sicer nisem imela pojma, kako je lahko on nesel tisti gromozanski nahrbtnik in ne nahrbtnik njega, ampak on je itak velik in res močan. Ker je že študent, kar pomeni, da živi v Ljubljani v nekem bloku, ki je spredaj ful porisani in mi je bil res všeč. Enkrat smo šli k njemu na obisk, in v sobi je bil skupaj z neko punco, ki je bila res prijazna. In če si v sobi skupaj s punco, pomeni, da si že res velik in si že lahko zaljubljen in se držiš za roke in tako naprej. Škoda je bilo samo to, da je bil potem takrat res veliko v Ljubljani in res malo doma. In včasih, ko sem prišla v soboto ali nedeljo k njemu na obisk, je mama rekla, da še spi, čeprav je bil že čas za kosilo. Meni tega mami ni nikoli pustila, ampak on je lahko dolgo spal, ker je bil že študent, in ko si toliko star, ti je to dovoljeno. Jaz tudi nisem smela lepiti nalepk na omare, čeprav sem si res želela. Ker je imel stric v sobi omare in posteljo res lepe oranžne barve in na njih je imel polno nalepk. In to ne otroških, ampak takih res kul. Tudi od kluba študentov in tako naprej, na eni je pisalo »KŽŠ je bil tle«. Zraven njegove sobe je imel svojo tudi drugi stric, on je bil malo mlajši in še ni bil cele tedne v študentu. Enkrat si je zlomil nogo in je dobil gips skoraj do kolena. In če imaš gips, je res težko lesti po pogradu gor in dol, on je imel v sobi namreč takšen velik temnozelen pograd in je spal na vrhu. Zato sva mu s punco, ki je bila veliko pri njemu, metali svinčnike na vrh pograda, ker sam ni mogel priti dol. Res nama ni šlo najboljše, ker sva v večini poskusov dobili pošiljko nazaj, ampak je bilo zabavno. Še boljše pa je bilo, ko sta me vzela s sabo v toplice. Cele dneve smo se kopali v bazenu in jedli res dober sladoled in igrali minigolf, ker si je stric pri nekem študentu izposodil palice in žogice.

Potem je starejši stric kar naenkrat nehal biti študent. Rekel je, da je diplomiral, in spekel celega pujsa z res hrustljavimi ušesi. In potem smo kar vsi po vrsti po čisto prehitrem postopku postali res veliki in strašansko odrasli. Belega jugota so prodali in strica sta kupila vsak svoj avto, eden cliota, ki je bil take barve kot vanilijev puding, drugi pa srebrno laguno z gumbi za odpiranje oken. Nismo več hodili na bazen in nista več spala do kosila. Začela sta hoditi v službo in punci sta bili vedno več časa pri njiju. In potem sta kar naenkrat dobila vsak svoje stanovanje in vsak svoje otroke, ki jih zdaj vozita na bazen in jih mečeta na finte, da pojejo paradižnikovo juho.

In čeprav vem, da pravkar praznujemo moj dvajseti rojstni dan in sem zdaj jaz tista, ki je velika-super-kul-študentka, ki lahko ob vikendih spi do kosila, se v objemu sedaj že res odraslih stricev v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi s tu in tam opaznim ne več tako mladostno obarvanim pramenom las v ne več tako skuštrani ali hipijevski frizuri počutim točno tako kot na starih fotografijah. Spet se z velikim nasmeškom in obvezno spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejim v fotoaparat in obenem poskušam požreti vse solze navdušenja, ki silijo iz mene. Za vedno se bom spomnila teh dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju strica prinesla za proslavitev dvajsete obletnice moje malenkosti, in sta najbrž v istem trenutku postali moje najljubše rojstnodnevno darilo doslej. Najbrž ne toliko zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh zdaj že odraslih mulcev, ki mi delata družbo, in ki še vedno znata z odštekanimi idejami in zvijačami, ki jih najbrž poznajo samo strici, narediti dan še bolj poseben.

Živa

Fak. Še vedno nič. Ura je bila pol petih zjutraj in ona je sedela na wc-ju ter sovražno buljila v svoje snežno bele spodnje hlačke, kot da bi jim lahko z dovolj divjim pogledom in dovolj močno željo spremenila barvo. V tisto popackano rdeče-rjavo svinjarijo, ki gre vsak mesec na živce parim milijardam žensk po svetu. In jim gre najbrž še veliko bolj na živce, če je ni. Fak. Zamižala je, si še enkrat na veliko zaželela umazan prizor pred seboj, in odprla oči. Belo. Čisto in popolnoma belo, kot pravkar oprano z najnovejšim Vanishem z novo formulo za odstranjevanje madežev. To ne more biti res, že pet dni nič. Ne duha ne sluha. Že pet dni jo živcira, pa čeprav je vse naredila prav in tako, kot je treba. Dobro, skoraj vse, ampak … Ni šans, ne more biti ravno ona tista srečnica, možnosti je toliko, kot da bi zadela na Lotu. Ampak vseeno sedi tu, sredi noči, čeprav se ji faks začne šele ob desetih, in upa na svojo srečo. Nesrečo. Kakorkoli že, ne more biti ravno ona. Ne, ni šans. Ne more.

Navlekla je spodnje perilo nazaj nase in se vrnila v sobo. Potiho se je pretipala do predala, da ne bi zbudila cimre, ter začela brskati za podolgovato rečjo, zavito v vrečko iz Dm-a, ki bi morala biti za vsak slučaj spravljena tam nekje zadaj v predalu. Končno jo je našla in jo izvlekla iz predala mimo vseh stekleničk parfuma, šmink, lakov in krem, ki so se ravno tokrat nalašč prevračale in izdajale njene nočne načrte. »Kaj pa ti zganjaš sredi noči?« se je zaslišal zaspan glas njene cimre. Evo, še tega se je manjkalo. Naslednje jutro bo zagotovo deležna predavanja popolne medicinke o nočnih pohodih in nespečnosti in o tem, česa ji primanjkuje v telesu ter kaj bi morala delati drugače. Še dobro, da ne more videt v njeno glavo, naredila bi cel simpozij o neodgovorni mladini. Prekleti medicinci, njim se pa kao ne more nič takega naredit. »Nič, sam lulat me.« Stisnila je izdajalsko šumečo vrečko k boku stran od cimrine postelje, porinila predal, da se je zaprl, in odšla iz sobe.

Zopet je sedela na straniščni školjki, varno zaklenjena pred morebitnimi nočnimi obiskovalci, ki bi jih ravno v tem trenutku prijelo na wc, v družbi še vedno nespremenjeno bele beline, ki je bodla v oči, ter podolgovate škatlice, ki ni bila prav nič bolj prijetna ali pomirjujoča družba. S tresočimi rokami jo je odprla in iz nje izbrskala majhen, v svetlečo belo plastiko zavit paketek in navodila za uporabo. Človeški hormonski gonadotropin (hCG) je glikoproteinski hormon, ki ga izloča placenta kmalu po oploditvi …  Pa dobro, zakaj pa ima fiziologijo na faksu, saj ni dala deset evrov za to sranje zato, da jo bo učilo o človeških hormonih. Naj napišejo, kaj naj naredi s to prekleto rečjo in kako dolgo mora čakati na rezultat, pa konec! Vzela je v roke paketek, ki je tako zavit deloval popolnoma nedolžno in nikakor ne kot stvar, ki bo z eno samo majhno črtico v naslednjih nekaj minutah zapečatila preostanek njenega življenja, ga odprla in se sovražno zazrla v palčko, ki je brez kakršnegakoli sočustvovanja ležala na foliji ter čakala, da jo lahko razsvetli z odgovorom. Itak sploh ni šans, narisala se bo tista ena črtica, ki bo potrdila, da je z njo vse okej in da je še vedno samo v ednini, to je to. In potem bo šla lahko nazaj spat. Mirno in brez nadaljnjega živciranja. Tako bo, ja. Zato da se pomiri, nič drugega. Saj je na tabletki pisalo, da lahko zmede tardeče dneve, samo preveč se je napsihirala.

Porinila je tisto podolgovato reč pod sebe v straniščno školjko in se hotela prisiliti, da bi jo tiščalo lulat. Neuspešno. Pa kako, zmeraj, ko je živčna, hodi non-stop na wc, zdaj pa nič, niti kapljice? Zaklela je in odložila še vedno suho palčko nazaj na folijo. Najboljše, da se napije do mrtvega, enkrat bo že moralo vse skupaj ven.

Čez nekaj minut je zopet sedela na svojem prejšnjem položaju in se počutila kot tisti Jure-Kvak-Kvak, ki je popil toliko vode, da se je spremenil v žabo. Mogoče to niti ne bi bila najslabša možnost. Žabam se zagotovo ni potrebno živcirati, medtem ko sedijo na straniščni školjki in čakajo na rezultate testa nosečnosti. One izvržejo tisto malo morje paglavcev in nato čakajo, da pride princ, ki jih bo poljubil, ter se spremenijo v princeso. In potem živijo srečno do konca svojih dni. Simpl kot pasulj.

Končno je začutila tisti dolgo pričakovan občutek, da jo vsaj čisto malo tišči lulat. Skrajni čas, vse jo je že nenormalno bolelo od tega stoletnega sedenja na stranišču. Omahljivo je prijela v roke palčko in premišljevala, ali je vesela, da je končno prišel trenutek resnice, ali bi raje počakala še kakšno minuto, pet, deset, dan, teden ali pa kar célo neskončnost ter se delala, da itak nič od tega ne more biti res in da se ji vse skupaj samo sanja. Globoko je vdihnila in porinila palčko pod sebe in svoj rumen slap, ki naj bi s seboj nosil tiste preklete gonadotropine, ki se vriskajoče gredo kanjoning po njenih telesnih tekočinah in se prav zdaj zagotovo posmehljivo rogajo živčni razvalini na straniščni školjki. Če so seveda sploh tam. Ampak jih ni. Zagotovo jih ni. Zagotovo.

Postavila je mokro in smrdečo palčko nazaj na ovitek in nastavila timer na telefonu na pet minut. Pet minut in to bo to. Najbrž najdaljših pet minut v njenem življenju.

Ampak itak se brezveze živcira, ne more biti dveh črtic. Vse je uredila tako, kot je treba, in farmacevti zagotovo vedo, kaj delajo. »Mladina pa ne«, bi najbrž odvrnila tista stara lekarničarka, ki se je čez očala, spuščena čisto na konico nosu, z ostrim pogledom zazrla vanjo, ko je vstopila v lekarno, in najbrž že v prvem trenutku iz dna njene duše razbrala, po kaj je prišla. In nato neusmiljeno čakala, da je izdavila tistih nekaj besed, in sicer »da je prišla po jutranjo tabletko«. »A ste imela nezaščiten spolni odnos?« Ma ne, to jaz jem kar tako, namesto M&M, bi ji najraje zabrisala. Zakaj pa prideš po to prekleto stvar v lekarno!? »Mhja,« je zamomljala nazaj in se počutila kot pri spraševanju filozofije v gimnaziji, ko je prfoksa buljila vanjo z majhnimi sokoljimi očmi in se itak že preden je sploh izustila prvo besedo odločila, da pred njo stoji popoln primerek filozofsko popolnoma neizobražene mladine. »Veste, to ni nadomestilo za redno kontracepcijo,« je v pedagoškem slogu nadaljevala lekarničarka. »In tabletke ne smete vzeti več kot dvakrat letno.« Pa v redu, v redu, saj bo pazila, ni bilo nalašč, samo naj ji da tisto butasto malo tabletko za sedem evrov, ki je itak ne moreš uporabljati namesto kontracepcije, ker bi v treh tednih bankrotiral, da lahko gre ven iz te lekarne in izpred te tako grozno pametne ženske, ki prav tako kot tisti prekleto popolni medicinci zagotovo misli, da se njej nikoli ne bi moglo zgoditi kaj takšnega (itak je že v menopavzi, lahko njej) in bi, če bi vedela njen domač naslov, stoprocentno poslala domov pismo njeni mami o tem, kako neodgovorna je njena hčerka.

Itak pa je bila najbrž že tista tabletka odveč. Ampak raje preventiva kakor kurativa, ali kako že gre tisti zoprni medicinski citat njene pametne cimre. Zjutraj, ko se je gola zbudila pod temno modro posteljnino v po moškem parfumu dišeči zakonski postelji – in to ne v katerikoli, temveč prav zraven tistega hudega kajakaša, ki ji meša glavo že od prvega dneva, ko je stopila na faks – je v prvem navalu panike skočila iz postelje in pri tem skoraj padla na tla, kolikor je bila dolga in široka, ker se ji je zvrtelo od vseh difovskih zvarkov, ki jih je vase zlila prejšnjo noč. Kup malo po moškem parfumu in malo po alkoholu dišečesmrdečih mišic se je zaspano obrnil v postelji in se začudeno zagledal vanjo. Očitno tudi njemu ni bilo niti malo jasno, kako je v svojo posteljo dobil družbo. Žensko. In to golo. »Sori, jaz – nimam pojma, kaj je blo včeraj zvečer, res, sori,« se mu je hitela opravičevat, medtem ko je pod odejo brskala za svojim minimalistično čipkastim spodnjim perilom. Fak, še tako je bila oblečena, zdaj bo zihr mislil, da je bil njen namen, to, iti z njim v posteljo. Tangice so bile za njeno samozavest. Pa dobro, za tiste tri procente možnosti, ki so obstajali, da bi srečala kakšnega res kul tipa. Ampak … ne, to res ni bil njen načrt. Lastnik njenega prenočišča se je podrgnil po prvih zametkih strnišča na svoji bradi in zmedeno zabrundal z zmačkanim glasom. »Jaz … jaz se tudi ful nič ne spomnim. Tema.« Pravkar je našla svoje hlače v kupu prahu pod njegovo posteljo in pobirala sive kosme z njih. »A pa kaj veš … a sva …« Skomignil je z rameni. »Nimam pojma, ampak po moje … če sva bla naga in v isti postelji …« »O šit.« Zakopala je obraz v svoje še vedno prahu polne hlače. »A nimaš nobenih tabletk al pa česa?« »Ne, nič. Čisto nič.« »Jeba.« Ni vedela, kaj naj naredi. Ne more začeti jokat ali pa se dret tu pred njim, čeprav bi to še najrajši naredila. Fak, kako je možno, da ni čisto nič razmišljala … »Ampak … sej veš, tipi, ko smo pijani, itak ne moremo …« Zazrla se je vanj. »Pa dobro, lahko tebi, ki ti je dovolj, da ni blo najbrž nič.« »Ej, ej, umiri se.« Skobacal se je izpod odeje in se usedel poleg nje. Zazrla se je v njegovo goloto in globoko zavzdihnila. »Sori, « je hitro zgrabil boksarice in zakril del svojega telesa, ki je kričeče opozarjal na najverjetnejše dogodke pretekle noči. »Šla bom v lekarno po tisto tabletko. Baje pomaga.« Prikimal je. »Ja, moja bivša jo je enkrat vzela, pa je blo potem čist kul …« Na hitro si je zapela par gumbov na srajci in s pogledom iskala torbico. »Evo, tule je,« jo je povlekel z druge strani postelje. »Veš, če hočeš, lahko dam pol zraven. Itak sva oba zasrala.« »Ne, dobro je. Bom že zrihtala. Hvala.« Po najmanj stoletnem zavezovanju Allstark je končno zatisnila še drugo vezalko in se obrnila proti njemu. »Nič … Mej se.« Stopil je do nje in ji pokazal pot do vrat. »Ej … upam, da bo vse v redu. Povej mi, okej? Saj se vidiva kaj na faksu.« Zmogla je bežen nasmešek in odhitela skozi vrata. Fak. Nikoli ni mislila, da se ji bo kdaj zgodilo kaj takšnega. To se dogaja drugim, popularnim in za dol past hudim študentkam z velikimi dekolteji in desetcentimetrskimi petami, ne pa njej, tihi brucki v srajci iz H&M-a in ponošenih Allstarkah, ki nima dekolteja, ker itak nima ničesar spraviti vanj, in si skoraj zvije gleženj že samo ob pogledu na čevlje z več kot dvocentimetrsko peto. To ne more biti res.

Odštevalnik časa je začel nediskretno, popolnoma nasprotno, kot bi to od njega pričakovali ob takšni nalogi, še bolj na glas ter predirljivo kot po navadi oznanjati konec usodnih petih minut in je pri svojem piskajočem poslanstvu zagotovo uspel zbuditi vsaj pol študenta. Super. Udarila je po tipki za izklop alarma, globoko vdihnila in se obrnila proti čarobni palčki, ki ji bo vsak trenutek razodela njeno usodo. Tam je bil krogec s črtico. Znak, da je test veljaven. In pod njim, tam je bilo srce, omadeževano s prav takšno od hudiča poslano črtico. Fak. To je to. Prečrtano srce. Brez ovinkarjenja, popolnoma direktno in neusmiljeno. Pogled na kopalnico so ji zameglile solze, ki so že drugič v tej noči močile usodo napovedujočo palčko. V roke je zgrabila telefon, ura je bila pol sedmih zjutraj, sestra je zagotovo že na poti na faks. Ona je medicinka, ona bo vedela, kaj se lahko naredi s tem … »Heeej,« se je oglasil veder glas na drugi strani telefonske povezave, »sem te ravno hotela poklicat, ker – veš, kaj sem nama zrihtala včeraj zvečer? Avgusta surfava na Portugalskem!« Odsotno je obsedela na straniščni školjki s telefonom v roki in nekje v daljavi slišala sestrino navdušeno opisovanje poletnega izleta. Surfanje? Eurotrip? Kampiranje ob hrvaški obali? Faks? Toliko načrtov, zdaj pa ji je pred očmi migljala samo slika ogromnega trebuha, ki te za prihodnjih dvajset let priklene na domač kavč in ti neusmiljeno požre vsak za eurotrip ali surfanje prihranjen cent.

»A boš kmalu, jaz moram na faks,« je po vratih kopalnice pobutala popolna medicinska cimra.

Brezvoljno je obsedela na wc-ju, obdana s telefonom, skozi katerega se je še vedno slišal oddaljen sestrin glas, ki se je sedaj že pričel spreminjati v malce zaskrbljeni »Si še tu, si v redu?«, razprtimi navodili, odprto škatlico, zmečkano vrečko iz Dm-a, raztrgano plastično folijo in palčko, ki ji je uničila upanje na rdeče-rjavo svinjarijo na spodnjih hlačkah in na srečen konec začetka njenega študentskega življenja.

Ni šans, ne more biti ravno ona tista srečnica. Možnosti je toliko, kot da bi zadela na Lotu.

Tramvaj poželenja

Sedela je na postelji z računalnikom na kolenih in kozarčkom Martinija z juiceom v roki ter imela svoj perfekten večer. Sama. Pravzaprav sama z Marlonom Brandom, ki se je sprehajal po zaslonu gor in dol ter kazal svoje čudovite roke in lase in nasmeh in oči in vse ostalo, kar je perfektnega na njem. Torej vse. Naredila je požirek in uživala v grenko sladki mešanici, ki so jo gotovo izumili prav za takšne trenutke. 

»Haven't you ever ridden on that streetcar? – It brought me here …« Počutila se je kot šepetalka v gledališču, saj je cel film videla že tolikokrat, da bi igralcem brez težav lahko priskočila na pomoč, če bi pozabili besedilo. Njeno prišepetovanje je prekinil pisk, ki je oznanjal novo sporočilo na Skypeu. Če je ura tu polnoč, je v Moskvi okrog treh ponoči, je že kar avtomatično preračunala časovni zamik do ruske prestolnice, kjer je bila na študijski izmenjavi njena moška polovica. Torej najbrž ni on, je pomislila. Škoda. Ob gledanju Marlona Branda bi bil kakšen prav tako popoln predstavnik moškega spola za družbo še kako zaželjen. Še film bi ugasnila zanj, je pomislila. Edino to bi bilo še boljše. Imeti moškega iz mesa in krvi ob sebi, potem je pa itak vseeno, če se v temi delaš, da izgleda kot Stanley. Ni problema.

Z malce manj navdušenja je kliknila na utripajočo ikono, da se je na zaslon prikazalo sporočilo osebe Dejan Hočevar. Vaau, Dejan? No, tudi zanj se skoraj že splača dati film na pavzo. »Pa ne, kdo pa že spi ob taki pozni uri ;)« Njemu bi odpisala, pa tudi, če bi bila že napol koma. Bil je reševalec iz vode na bazenu, kamor je hodila plavat, nekaj let starejši od nje in najbrž najhudejši tip, s katerim je kadarkoli bluzila. Seveda preden sta začela z Valom. Med njima je bilo neka čudna kemija, zaradi katere ji je šel grozno na živce in ga je želela ob sebi hkrati. Vala je ljubila in si ni predstavljala biti brez njega, to pa je bilo nekaj čisto drugega. Nekaj vznemirljivega. Prav to, kar je ta trenutek potrebovala, če že ne bo deležna moške komponente, ki bi jo grela v postelji. »Eh, sej veš, forever alone. Gledam film in furam sarf, ker mi noben neče postle pogret.« »Ja boga ti, sej bi ti pršu pomagat, pa kaj, ko sm si svojo lih tku lep pogrel, da ni šans, da grem iz nje. Ful je topla. Res. Ful.« »Ja hvala, ej. Zdej se pa ful bolš počutm :D« »Če boš še kdaj rabila pomoč – ti sam reč ;) Ker film pa gledaš?« »Tramvaj poželenja. Zihr poznaš.« »Nimam pojma, kaj je to zaen film, ampak naslov …« »Je pa kr kul, a? ;)« »Mmm, ful. Kdo ve, kej ti delaš sama v postli zraven tazga filma, a ;)« »Alo ej, tu je  k l a s i k a ! « »Ja no lej, naslov bi bil lahk tut za kejšno drugo zvrst …« »Jao, moški, a vam gre res am ena stvar po glavi?« »Ne vem, a nam?« »Ja ne vem, tu bi mi mogu zdej ti povedat.« »Hm … ja lej, ob takmu naslovu pa res dobim vizijo kejšne fajne ženske družbe.« »:)« »Kej zdej ta smajli pomen?« »Nič tazga :)« »Nič tazga, bla bla. Lej, jest sm ti povedal, zdej pa še ti!« »Ja pa če ni nič tazga, no.« »Smotana si.« »Ne pa ne.« »Si.« »Nisn.« »Pol pa povej!« »Pa nič no!« »Kr dej, priznaj, de bi ti ob takmu naslovu tud mela kašnga čednega mladeniča zraven sebe, a? ;)« »Tu pa vedno in povsod, tut brez naslova ;)« »Aha, sm vedu! … sama in na tramvaju poželenja …« »Ma pejt spat! :D« »Drviš z njim …« »Jest grem naprej film gledat, ker s teboj se itak ne da normalno pogovarjat.« »Uf, kok drvi …« »Ajtčau!«

Tako kot zmeraj, je pomislila, tip smotan, in s še vedno razbijajočim srcem, kakršno je postalo ob vsakem takšnem pogovoru, malo zaradi živcev in malo zaradi nečesa drugega, priklopila film ter se ponovno prepustila drami Tramvaja poželenja. Stanley je hodil po stanovanju, kričal in udaril Blanche in bil obenem še vedno tako nenormalno privlačen. Nato je nekdo potrkal na vrata njene sobe. 

Dvignila je pogled od računalnika in vstopil je Dejan s svojimi nabildanimi rokami, oblečen v majico brez rokavov ter z divje privlačnim pogledom, kakršnega je ravno prejšnji trenutek videla na ekranu. »Tramvaj poželenja, a?« Stopil je do nje in računalnik prestavil na mizo. V ozadju sta se slišala Stanleyevo kričanje in dramski glas Blanche, ko je stopil do postelje, ji odmaknil frufru z oči in jo pogledal s Stanleyjevim pogledom. Naslednji trenutek je čutila njegove tople, mehke ustnice na svojih in njegov jezik, kako je gladko drsel po njenemu, se sprehodil po njenih zobeh in nato pričel strastni ples z njenim. Za trenutek sta se razmaknila, zopet je ujela odblesk njegovega pogleda, nato pa sta jezika zopet zaplesala drug z drugim, močno, divje, neusmiljeno. In še bolj neusmiljeno jo je nato prijel za boke, jo potegnil niže na posteljo, da je ležala na njej, in ji z močnim prijemom zvil roke nad glavo, nato pa se z živalsko strastjo zapodil proti njenem vratu in prsim, jih grizel, poljubljal, gnetel, z zobmi trgal ovratnik in se potopil v njeno meso, vedno niže in niže, in ona se je prepustila tej vožnji, vožnji na tramvaju poželenja, ki jo je omamljala, strašila in privlačila hkrati. Kakšen obraz, divji, poželjiv, moški! In nato ta moškost, trda topla moškost, ki jo je začutila med nogami …

Iznenada je zaropotalo je in zaloputnilo, nekaj ji je padlo na glavo in še nekaj na ustnico, da ji je vanjo zarezala bolečina in se je v trenutku prebudila. Okno nad posteljo je bilo na stežaj odprto, skozenj je plapolala od dežja mokra zavesa, ona pa je ležala med uokvirjenimi slikami nje in Vala, ki jih je imela postavljene na okenski polici. Celotna zbirka je bila razmetana po sobi in po postelji, na tleh poleg postelje je ležal razbit okvir fotografije, ki sta jo posnela na počitnicah v Egiptu, na ustnico jo je zadela fotografija nasmejanega Vala z gromozanskim sladoledom v roki … V grozi so ji začele po licih teči solze, panično je pričela brskala po razmetani mizi, grebla je med nametanimi fotografijami in končno s tresočimi rokami uspela najti telefon ter skozi od solz zamegljene oči poklicati Valovo telefonsko številko. Ko je zagledala njegovo fotografijo, ki se je pojavila na ekranu, ko ga je klicala, je planila v še hujši jok. »O fak, o fak, Maja, ti si prfuknena! Pizda ej! Pa kej delaš! Fak, ne no …«

Na drugi strani linije se je oglasil zaspan glas njenega fanta. »Oh, Val, oprosti,« je zahlipala v telefon.

Najin čaj

Veš, takrat, ko sva šla na čaj in se je čas za trenutek ustavil v tisti toplorumeni svetlobi. Kako dolgo že nisva počela česa takega, samo sedela in se pogovarjala. O tebi, o meni, o naju. Nad skodelicama so se po zraku, dišečem po pici, vrtinčili najina glasova, nasmehi, dotiki, objemi misli in v zbledel rožnat papir zavite svetle spodbudne besede, ki so skrivoma požirale grenek priokus po neznanem, ki prihaja. Ne vem, kaj bo prineslo s sabo. Nihče ne ve. In ne, sploh nočem razmišljati o tem, kako bo čez 1 mesec, pol leta, eno leto, pet let. Nočem. Hočem tebe, kolikor si lahko z mano in moj ta trenutek.
Prihodnost bo že povedala svoje.

It was one of those perfect english autumunal days which occur more frequently in memory than in life. (P. D. James)

Se spomniš tistega večera, ko sva sedela na betonskem robu ob Ljubljanici, ti z eno nogo premočeno, jaz pa z obema suhima, trdno na tleh, kot sem tedaj mislila? Tistega večera, ko se je v tih, temen ljubljanski zrak pod mostom prikradel vonj po dolgih, brezskrbnih poletnih dnevih in nočeh, ležanju v travi, gledanju zvezd, malih izletih s preizkušnjami vožnje v izrednih okoliščinah in tistih drobnih dogodkih, ki so takrat vsaj enemu izmed naju pomenili cel svet? Tistega večera, ko si mi končno pomagal razrešiti skrivnost, ki je sprva neutrudno kričala po moji glavi, nato pa se je počasi skrila v temen kotiček misli in mi le še kdaj pa kdaj šepetala o tistih dnevih?

Tistega večera, ki se je najprej zgodil v mojih mislih, ko sem bila še doma, v sobi, in stala pred odprto omaro, ne vedoč, kaj naj oblečem. Nekaj posebnega, ker bo mogoče tudi tja, pod tisti most ob Ljubljanici, prišel nekdo poseben. Ko sem pospravila vsa nagrmadena oblačila, pobasala nahrbtnike v omaro, postlala posteljo, poskrila prazne plastenke v smeti in poravnala knjige na policah, če bi sem, v moje malo kraljestvo,  mogoče prišel nekdo poseben. Ko sem izbirala pravi parfum, takšnega, ki me spominja na davne dneve z nekom prav posebnim, in si pred malim ogledalcem s tega početja ne prav veščimi rokami mazala trepalnice – tako, da bo vidno, pa vendar ne preveč.

Stopala sem po ljubljanskih ulicah, zatopljena v misli, kjer se je že odvijal današnji večer po popolnem, preveč popolnem, samo mojem scenariju, v katerem sem jaz skrbela, da so bili tam le tisti, ki sem jih tokrat želela v glavnih vlogah. Pa ne samo tokrat, tolikokrat, vedno, ko se je mali glasek v moji glavi oglasih in mi prišepnil delček časa, ki je ostal zamrznjen in nedokončan nekje v poletju tistega posebnega leta. Kolikokrat sem že pripravila podobne scenarije, zavrtela filmski kolut naprej in nazaj, posnela nanj vse moje skrite želje in hrepenenja, odgovore in vprašanja, pa seveda tvoje podobe, ki so stale v ozadju in budno spremljale vsak trenutek filma. Kajti ti, ti si tisti, zaradi katerega sem delala vse to. Delala in še delam, prav zdaj. Ker nočeš iz mojih misli, iz mojega filmskega in spominskega arhiva, nočeš, pa tudi jaz te ne pustim. Ne, nočem pozabiti. Hočem se postarati in gledati prasketajočo, črno-belo sliko tistega večera, ko so bile zvezde in neskončnost neba in hrib in ti.

Ti, ki si sedaj ponovno potegnil posnetek iz zaprašene in založene škatle, prenovil barve in ojačal zvoke. Ti, zaradi katerega svojih suhih nog nisem, še zdaleč ne, imela trdno na tleh, kot sem tedaj mislila, ker sem sedaj starejša in bolj odrasla in zrela in bom na temu primeren način opravila s tem. Seveda, uspevalo mi je natanko eno dvajsetino trenutka, nato pa si me zopet odlepil od tal in me potegnil v zmes spominov, skrivnosti, izpovedi, besed in tebe, ki si vedno bolj živo sedel poleg mene in bil točno takšen kot takrat.

Skrbno sem posnela ta večer, vsak pogled, besedo, vsak ton tvojega glasu, odblesk tvojih oči v svetlobi, nasmešek, kretnjo, vsak trenutek neprijetne tišine, ko sva se zavedela razdalje v tej bližini, vsako misel, izrečen spomin, vse, kar je bilo tvojega v tej pozni ljubljanski temi. Skrbno sem označila kolut in ga porinila v tisti skriti kot, ki se ga trudim prepustiti pajčevinam in prahu, tja, kjer v mišji luknji prebiva šepetajoči glasek in kjer so v zabojih, vedno znova zabitih z debelimi žeblji, skriti preostali posnetki s tabo.

Lepo te je bilo spet videti, res. Ker trdovratno ostajaš v tistem skritem kotičku, iz katerega kljub vsemu pobrišem prah in pometem pajčevine, in ker hočem vsaj košček kakšnega koluta za zmeraj obdržati tam in se spominjati tebe in tistih dni, ko je svet dišal na poseben način.

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 - 17:16

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 – 15:41

Soba, ki združuje funkcijo kuhinje in dnevne sobe. Na eni strani se nahajajo kuhinjski pult in omarice. V koritu in na štedilniku stoji umazana posoda, na kateri so zasušeni ostanki jedi. Vse je razmetano, umazano.

Na drugi strani sobe stoji fotelj, nasproti njega pa nizka omarica, na kateri je televizor. Poleg fotelja stoji lesena jedilna miza z dvema stoloma. Na enemu je visok kup oblačil. Pohištvo je staro.

Na mizi stoji polna vrečka iz Müllerja, poleg nje pa Aleš, 38 let, strojni inženir, oblečen v kavbojke in belo moško spodnjo majico. Iz vrečke vzame veliko škatlo, v kateri je barbika. Prime jo v roke in si jo ogleduje. Nato jo postavi na mizo in odide do bližnjega predala. Odpre ga in prične brskati po njem. Iz njega potegne večkrat prepognjeno darilno vrečko s črtastim vzorcem v dolgočasnih odtenkih. Poskusi poravnati robove, na katerih je bila prepognjena.

Odnese jo k škatli z barbiko in škatlo poskusi zbasati noter, vendar je vrečka premajhna in se strga. Jezno jo zmečka in vrže na drug konec mize. Škatlo z barbiko dá nazaj v Müllerjevo vrečko.

Stopi k stolu in prične brskati po kupu oblačil. Ustavi se pri karirasti srajci in jo napol izvleče iz kupa. Pogleda jo, nato pa jo zbaše nazaj in nadaljuje z brskanjem po kupu. Iz njega izvleče polo majico temno modre barve. Dvigne jo predse in jo pogleda. Majica je malo zmečkana. Povoha jo. Nato jo prime za ramenski šiv in jo močno strese. Prime jo za dva konca in jo napne, da malo zravna gube. Nato jo obleče. 

Pogleda se v ogledalo, si poravna ovratnik in zapne gumbe. Z roko si pogladi in malce uredi lase.

Odide na hodnik in se z njega vrne s parom športnih čevljev v rokah. Izpod kupa umazane posode izbrska viledo in obriše nekaj blatnih madežev s čevljev. Nato se usede na fotelj in jih obuje.

Z mize vzame vrečko z barbiko in odide skozi vrata. Sliši se škrtanje ključa v ključavnici, ko zaklene.

---

Velenje, 25. 3. 2012, 17:12 – 17:16

Škrtanje ključa v ključavnici. Skozi vhodna vrata vstopi Aleš. V eni roki drži s pentljico zavezan zvitek papirja in palčko, na kateri je še malo rožnate sladkorne pene. Sezuje si čevlje in odide v kuhinjo. Z usti odtrga kos sladkorne pene in ji ga zbaše v usta.

Zvitek odloži na mizo. Iz ene izmed omaric nad pultom vzame čist kozarec. Postavi ga na mizo in vanj odloži sladkorno peno. Obriše si roke ob hlače. Nato v roke vzame zvitek. Odveže pentljico in ga razgrne. Pogleda notranjost, nato pa izpusti list papirja, ki se zvije nazaj.

Vstane in odide do predalov. Odpre enega in prične brskati po njemu. Iz njega izvleče selotejp. Odide k mizi in na hrbtno stran risbice nalepi obročke iz selotejpa. Nato risbico prilepi na steno.

Usede se na fotelj, v roke vzame sladkorno peno in jo počasi jé. Zagledan je v otroško risbico, na kateri sta velik možak in majhna punčka.

We're watching you.

Ljubimec iz omare

Sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila.

»Naporen dan, kaj?«

Nejevoljno je odprla oči in s pogledom iskala nebodigatreba, ki jo je predramil iz samo njenega sveta v trenutku, ko se je šele pričela potapljati vanj.

»Robert, živjo,« se je mimo ograje, ki je ločevala njen balkon od sosednjega, prikazala roka – očitno z namenom, da se spozna z njo – ki ji je sledil delček glave prebivalca sosednje sobe. Maja je zavzdihnila in vstala, sprijaznjena z usodo, ki ji je poslala soseda, očitno željnega navezovanja stikov.

»Maja,« je segla v ponujeno roko in se stegnila mimo ograje, da bi vsaj videla, kdo je ta neznanec.

»Maja z miselnimi vzorci, a ne?«

 Obstala je sklonjena čez ograjo in zvita mimo pregrade med balkonoma ter se zazrla v prebivalca tamkajšnje sobe.

»Saj se me spomniš s seminarja,« se ji je ta nasmehnil.

Seveda, kako si ne bi zapomnila enega izmed treh moških, ki so cel dan sedeli v predavalnici med poplavo učiteljic razrednega pouka, sploh, če je bil oblečen v srajco in ne v razpotegnjen pulover kot ostala dva, in sploh, če je zaradi začetnega srebrnkastega sijaja v laseh in čudovitega nasmeha spominjal malo na Georga Clooneyja in malo na Sebastiana Cavazzo ter sploh, če je na predstavitvi povedal, da je poleg službe honorarno tudi pevec in kitarist, ki obožuje Predina!?

»Mhm,« je še vedno popolnoma presenečena zamomljala med tem, ko so ji glavo polnile misli o tem, kakšno srečo ima, da je dobila balkon poleg zagotovo najbolj popolnega pripadnika učiteljske rase na svetu. »Tisti Predin-Robert, ane?«

»Drage dame spet sem z vami …«

»Ljubimec iz omare!« je izstrelila.

»Vidim, da imam tudi na sosednjem balkonu poznavalko Predina. Si mi že všeč. Prideš k meni na eno pijačo, mini bar je kar dobro založen, če sem prav videl?« je nadaljeval Predin-Robert, tokrat zopet v Robertovi vlogi. »Po mojem bo zagotovo bolj udobno, kot če visiva vsak čez ograjo svojega balkona.«

»Hm… zmenjeno. Se vidiva,« se je trudila odgovoriti s čim bolj nevtralnim glasom, ki ne bi razkril neverjetnega vznemirjenja, ki jo je preplavilo ob povabilu na pijačo. Stopila je v sobo in globoko zadihala. Daj, no, Maja, samo pijača.

Pohitela je k omari in se obupano zazrla vanjo. Le kdo se spomni na učiteljski seminar vzeti kakšen kos oblačila, ki bi bil primeren za večerno pijačo s Clooneyjevim dvojnikom!? Nase je navlekla edine kavbojke, ki jih je imela s seboj, ob tem pa sploh ni hotela pomisliti na dolgočasne, ogromne bele spodnjice v stilu Bridget Jones, ki so se skrivale pod njimi. Razen če …

… oblekla si je plašč in odhitela skozi vrata hotela.

Čez deset minut je ponovno stala pred omaro v svoji sobi in preklinjala svojo pozabljivost, ko se je trudila brez škarij odstraniti trdovraten listek iz trgovine s pravkar kupljenih spodnjih hlačk, ki so bile tokrat precej bolj primerne za pijačo s Clooneyjevim dvojnikom. Po končni zmagi v bitki z listkom jih je oblekla in se pogledala v ogledalo. Od konca faksa, torej že kar lepo število let, ni nosila takšnih malih črnih tangic s čipkasto obrobo, v kakršnih se je opazovala sedaj. Počutila se je precej bolj privlačno in že čez nekaj minut, po obveznem neopaznem-pa-vendar-opaznem ličenju, je stala pred vrati sosednje sobe in se zahvaljevala za do devetih zvečer odprte trgovine, ki so ji ta večer rešile življenje. No, skoraj. In potrkala.

»O, soseda,« se je skozi odpirajoča se vrata prikazal Robertov popolni nasmeh. »Pridi noter.«

Vstopila je v sobo, slično svoji, le da je to polnil vonj po moškem parfumu.

Očitno nisem edina, ki se je uredila za pijačo, se je nasmehnila sama pri sebi in se usedla na ponujeni konec postelje.

»Saj bi ti ponudil stol, ampak v teh hotelih so očitno precej skopi z njimi,« se je pošalil na račun ne ravno kraljevsko opremljenih sob.

»Torej – pivo, Jäger, vodka … tega ti ne dam …« je na hitro preletel poličko z brezalkoholnimi pijačami, »arašidi, Bounty, Snickers, Mars in – to je to razkošje.«

»Potem bi pa eno vodko, prosim,« mu je odgovorila in ga opazovala, kako je točil pijačo v hotelski kozarec, ki jo je s svojo ne-alkoholno namembnostjo spominjal na študentske dni. Tudi tokrat je bil oblečen v belo srajco, ki jo je na rokavih malce zavihal navzgor, in temne kavbojke. S pogledom se je sprehajala po njegovem telesu, ko je obrnjen s hrbtom proti njej odpiral pijačo se zase, in ni si mogla pomagati, da ne bi pomislila, kakšen bi bil videti brez njih. Ali brez srajce. Ali kar oboje …

»Izvoli,« ji je ponudil kozarec in jo prebudil iz njenih misli.

»O, hvala,« se je zdrznila in začutila tisto nepovabljeno toplo rdečico na licih, ker jo je zasačil med takimi mislimi.

»No, no, le kaj si premišljevala, da je treba tako zardet,« jo je nagajivo pogledal in se usedel poleg nje. Umaknila je pogled z njegovih smejočih se temnih oči in naredila požirek.

»A, nič takšnega,« je zamahnila z roko.

»Daj no, daj,« jo je objel z roko okoli ramen in se ji zazrl v oči, da se je počutila, kakor da bi jo po celem telesu stresel močan val elektrike, ki je kričala od želje po še večji bližini, »vsi imamo kdaj kakšne misli, zaradi katerih se splača zardet.«

»Aja?«

»Nič ne ovinkarim. Nič ne zanemarim. Skrite želje mirno uresničim …«

Globok pogled v njegove oči. Trenutek, dolg trenutek. Magnetna privlačnost, ki si ga želi bližje ob sebi …

 »Zadel si mojo najljubšo, čarovnik.«

»Če ti zapojem celo, mi boš povedala, kakšne misli so se ti podile po glavi?«

Zmajala je z glavo. »Ti pa res nikoli ne odnehaš, kaj?«

»Ne, če imam pred sabo takšno lepotico.«

Zopet je čutila rdečico, ki se ji je razlezla po licih.

»Že drugič! To bom imel pa res veliko za slišat,« se je zasmejal.

»Vdam se!« je v smehu odvrnila in se z dvignjenimi rokami vrgla nazaj na posteljo.

Odložil je kozarec in se ji približal. Z roko je pobožal njena še vedno malce zardela lica in se s svojimi ustnicami približal njenim. »No, da slišim,« je zašepetal.

Ponovno se je izgubila v njegovih očeh, v šepetu njegovega glasu, ki je se je prav počasi sprehajal do njenih ušes ter v želji, da bi začutila njegovo vabljivo telo na svojem. Razum se je umaknil morju vznemirjena, v katerega se je vse bolj in bolj potapljala in počasi je dvignila svojo glavo ter poljubila njegove vabljive ustnice. »Aha, to je bilo to,« je njegov obraz preplavil smehljaj, ko se je počasi ulegel nanjo, da je na sebi začutila vzburjajočo izboklino v njegovih kavbojkah in jo strastno poljubil. Z rokami se je nežno sprehodil po njenem telesu in za sabo puščal sledi poželenja. »Sem vedel,« ji je zašepetal na uho in njegova topla sapa ji je pognala mravljince po telesu. Noč je dišala po bližini in dotikih, ki so božali njeno telo in ustvarjali poezijo med belimi rjuhami hotelske sobe.

Čez nekaj let je Maja zopet sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila. Skozi priprta balkonska vrata sosednje sobe so prihajali zvoki hotelske postelje ne ravno najboljše kvalitete, pomešani z občasnimi bolj ali manj pridušenimi vzdihi in vzkliki, ki so jo v spominu popeljali nazaj in ji v trenutku, ko je sama sedela na hladnih balkonskih ploščicah, v misli priklicali Robertov popoln nasmeh, sivkaste pramene v njegovih laseh, njegovo belo srajco s fantalinsko zavihanimi rokavi, kavbojke, ki vabljivo skrivajo radosti noči … Tiho si je zamrmrala končne verze Predinove pesmi, ki so v ozadju komaj slišno spremljali takratno noč. … jutri vam bo žal, da niste kradle moških iz copat usode.

Domofon

Vem, kako ti je.

O, ne, ne veš. Pojma nimaš.

Imeli smo soseda, čigar ime je bilo na domofonu zapisano na gumbu tik pod našim. Bila je zima in s sestrico sva, takrat sedem in tri leta stari deklici, pritekli domov.

Lica, rdeča od mraza. Nejina kapa turkizne barve z rožnatim cvetkom na sprednji strani. Njen prstek, ki pritisne na gumb na domofonu. Na gumb tik pod našim. Sunkovit obrat in velike, modre oči, v katerih se nabirajo solze, zrejo vame. Njeni premraženi prstki se oklenejo moje roke. Mene, starejše sestre. Brnenje v glavi, v kateri je prostora le za eno misel, potopljeno v strah. Kaj bo zdaj. Cmok v grlu in občutek groze, nemočne vkopanosti na mestu, čeprav si želim biti daleč stran, steči za vogal, za avto, po ulici, kamorkoli. Da se to ne bi zgodilo. Zakaj? Nikoli več ne bom pritiskala na domofon. Ati! Mami! Klici odzvanjajo v glavi. Desna vrata v pritličju se odprejo in prikaže se na vrhu stopnic. Rjavi brki, zamaščeni lasje. Posekal vam bom glave, vas postrelil, pobil starše. Razkoračena stoja, divji pogled, besno odpirajoča se usta. Vpitje, ki prodre skozi steklena vhodna vrata. Zmotila se je, napačen gumb, vpijem v glavi. Okamnelo stojiva na temno sivih betonskih tlakovcih pred vhodom. Izgine nazaj v stanovanje. Tresk vrat. Mogoče je šel po nož. Po pištolo. Kaj bo zdaj? Solze nama polzijo po licih. Koraki na stopnicah. Kdo? Izza ograje se prikaže atijeva postava, mogoče je slišal vpitje. Samo napačen gumb je bil, izdavim. Dvigne sestrico v naročje in jo odnese po stopnicah, mimo desnega stanovanja v pritličju, in zopet po stopnicah navzgor. Izgine za ograjo. Ne upam si za njima, ne sama. Kaj če je šel po nož? Če se vrne ravno ta trenutek, ko bom šla mimo? Če stoji za vrati in čaka? Odidem po stopnicah, vendar navzdol, v klet. Čisto tiho zaprem rjava kovinska vrata, da me ne sliši in pride za menoj. Stečem v kolesarnico. Zaprem vrata in počepnem za njimi. Okus po solzah, ki mi polzijo po licih, vendar ne upam jokati, ne na glas. Kaj če me sliši? Me poišče, pride za menoj, z nožem v rokah, da mi bo odsekal glavo, kot vedno govori? Zadržujem dih in prisluškujem morebitnim korakom. Čepim celo večnost. Ko bi le prišel ati, tudi pome, on je velik. Njega ni strah. Koraki na stopnicah, vrata v klet se odprejo. Nekdo hodi po kleti. Kaj če je on? Kovinski tresk vrat, ki se zaprejo. Prihaja vedno bližje. Kovinsko siva kljuka na vratih se premakne, lesena vrata pred menoj se počasi odprejo. In vstopi. Ati.

Lahko mi rečete, da sem bila mevža, jokica, brez vsakršne trohice poguma, nesposobna realnega razmišljanja, da sem si delala utvare, imela preganjavico ali le veliko preveč domišljije (kar bi bilo od vsega naštetega najbrž še najbližje resnici). Ampak ta sosed enostavno ni bil človek. Vsaj normalen ne, pa tudi drugače je bilo, kar zadeva njega, bore malo človeškega, razen njegove divje podobe. Še zdaj dobim cmok v grlu, če ga srečam na cesti, čeprav je že dolgo tega, kar ne živi več v našem bloku, niti ne verjamem, da se spomni dveh prestrašenih deklic, ki sta ga nekega zimskega dne zmotili z zvonjenjem na njegov domofon.

Ne veš, ne moreš vedeti, kako in zakaj, če nisi nikdar imel soseda, ki ti je vsaj enkrat tedensko grozil s tem, da bo »pršu vn pa vam usem posekou glave če naute zginl.«

Ne veš, kaj je ljubosumje, kaj zavist, kaj bes, kaj obup, kaj panika, kaj ponos, dokler jih sam ne občutiš. Ne veš, kaj čuti mama, ko prvič pestuje svojega prvorojenca. Ne veš, kaj doživlja vojak sredi vojne vihre in ne razumeš, zakaj se je prostovoljno odločil tvegati svoje življenje. Ne razumeš terorista, ki je usedel v letalo in se zaletel v dvojčka. Ne razumeš Hitlerja, ki je zaradi svojih prepričanj pobil na milijone ljudi in morda niti ne grozot vojne. Morda ne razumeš abstraktne slike nekega umetnika, ki se tebi zdi le ničvredna packarija, medtem ko ima zanj neprecenljivo vrednost. Morda ne razumeš »mokrócvetéčih rož'c poezije« in se ti zdi Kosovelov Kons 5 brez zveze, kot tudi Plešasta pevka in Šalamun. Morda ne razumeš ljudi, ki se prostovoljno podajo na Kmetijo ali v Big Brother-ja in njihovega primitivnega obnašanja, s katerim se izkazujejo pred celo Slovenijo. Morda ne razumeš mame, ki v trgovini noče kupiti lizike otroku, ki neutolažljivo joče. Morda ne razumeš še tisočih drugih stvari, razlogov za odločitve ljudi, pa najsi bodo te še tako šokantne, pomembne in imele takšne posledice kakor trenutno aktualne teroristične akcije muslimanskih organizacij (pa ne, da bi jih zagovarjala) ali pa je to le trmasto stališče staršev, ob katerem zavijaš z očmi. Morda jih niti nikoli ne boš, morda pa se nekega dne znajdeš v okoliščinah, ki v bodo v tebi vzbudile podobna občutja in odločitve. In lahko se zgodi, da boš takrat na to pogledal z drugega zornega kota in razumel odločitve teh ljudi ter kanček tega, kar se plete v njihovi glavi.

Morda.

Morda pa ne.

Konec koncev, kot pravi stara ljudska modrost, pa le imajo vsake oči svojega malarja …

Ob-živčenje

In ker od vseh ljudi prav ti najbolje obvladaš veščino, da me spraviš ob živce. Obvladaš, ampak ne veš. Itak nobeden ne ve. Ker je drugače vse lepo in popolno in lepo in oh in sploh. In tudi je, poleg tega. In čeprav grem stavit, da sploh ni mišljeno v tem smislu in da sploh nimaš pojma, da to delaš – ja, vseeno, ti to prav dobro uspeva. Na tamalo se lahko zderem, jo pošljem kamorkoli hočem, ker vem, da je – pač, tamala, in mi ne bo zamerila, tako kot naslednjič jaz ne bom zamerila njej. Sestrska vzajemnost or something. Ker to delava že 17 let in se še zmeraj prav super razumeva. Kaj pa, če naderem tebe? In te pošljem tja nekam in ti zaloputnem vrata pred nosom in se še naslednji dan in pol mulam in se ti ne oglašam na telefon in ne dam od sebe nič in se delam, da ne obstajaš – kaj bo potem? Ti me prenašaš točno 312 dni, kar je natanko 0,0495316716939197 tiste sedemnajstletne večnosti (6299 dni), ki mi garantira za to, da bo moja sestra najboljša sestra na svetu ne glede na to, kaj sem ji rekla prejšnji teden. Mogoče bi se tudi ti izkazal za takega in bi te čez 17 let hvalila, kako si najboljši fant/mož/karkoli-že na svetu, ki itak ve, da nikoli ne mislim popolnoma resno, kadar se v jezi zderem nanj zaradi butaste malenkosti (ki se meni takrat sploh ne zdi ne butasta in niti ne malenkost) in čez uro ali dve ali dan, ko se spet spravim k sebi, se pokesam za vse svoje grehe, se opravičim, če se mi za tak velik korak uspe pogoditi z mojo častjo in pričnem komunicirati z njim normalno in tako, kot si glede na to, kakršen je, tudi  zasluži – no, ki se takrat ne zmula nazaj in ne spakira vsega in me pusti same sredi širnega sveta, temveč  skomigne z rameni (ima pač muhasto in včasih preveč eksplodirajočo punco) ter življenje teče naprej. Ampak – kaj če se ne bi izkazal za takega? Kaj če bi vzel vse preveč zares in preveč osebno? Tega nočem, ker si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjih vsaj 312 dneh (in gotovo še mnogo večih) in si nadvse želim, da tako ostane še čim dlje. Tja do večnih 6299 in naprej.

Zato ne bom slabe volje, ker me ne pokličeš ali ker se včasih za trenutek zazdi, kot da bi ti bilo vseeno in se do naslednjega trenutka s tabo, ko mi daš občutek, da sem kraljica sveta v tvojih rokah, počutim kot kr ena in nepomembna oseba. Pol je moje domišljije, mogoče še več. Kaj si misliš o tem ti, ne vem. Mogoče kdaj bom. Vendar iz preteklih 312 dni verjamem, da moja domišljija zopet tke teorije zarote in išče znamenja v brezveznih malenkostih.

Čeprav niso tako zelo malenkosti, ampak …

… daj, pokliči me, vseeno. Lepo je sem in tja slišati tvoj glas, če se že ne morem stisniti k tebi in se počutiti kot najsrečnejši človek na svetu.

Veseli december, drugi poskus

Mrzel zimski dan je, mrak se polagoma spušča na svet naokrog in zavija pokrajino v temačno razpoloženje. Veter brije naokrog vogalov hiš, mimo katerih hodim. naposled le zavijem na tako dobro znano pot, ki pelje proti hiši z razsvetljenimi okni. Ob pogledu na toplo rumeno svetlobo, ki me v tem mračnem zimskem večeru tako domače pozdravlja izza oken, pospešim korak. In vem; doma sem. Pa ne le zaradi štirih sten, med katerimi preživljam velik del svojega življenja. tam zadaj so vsi, ki jih imam najraje. Moja družina. ... in ati bo iz kleti prinesel v škatlo pospravljeno smrečico, ki tam čaka od lanskega leta, mami bo na dan privlekla okraske; živobarvne balončke, tudi tiste čisto prve, ki sta jih z atijem kupila, ko naju s sestro še ni bilo, in ki so že stari malce zbledeli pa se nikakor ne moremo ločiti od njih; pa tiste prisrčne lesene možiclje, ki se vozijo na sankah in smučajo in nosijo smrečice ... S sestro bova vedno znova popravljali neenakomerno ovite lučke in ko bova naposled le zadovoljni z najinim delom - nato bomo ugasnili luči, se usedli na kavč in opazovali drobcene rumene lučke, ki bodo utripale na smrečici. Vsi skupaj ... -

Božiček s harmoniko

Vedno je sedel na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila.

Vedno je imel poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

Včasih je igral na harmoniko pesmi svoje mladosti in se oziral, če bo kdo izmed mimoidočih vrgel kovanec v njegov zmahan klobuk.

Včasih je le sedel tam in opazoval mimoidoče.

In upal, da mu bo kdo izmed njih vseeno vrgel kovanec.

Včasih je prodajal šopke rož – za osmi marec in za podobne praznike.

Kdo se je ustavil pri njemu in ga kupil za drobiž,

večina je zavila v bližnjo cvetličarno in se iz nje vračala z ogromnimi šopki v pentljah in darilnemu papirju (za kaj več, kot le drobiž).

Včasih je v njegov klobuk padel nov kovanec

in takrat se je vedno zahvalil njegovemu prejšnjemu lastniku in mu zaželel lep dan.

In včasih se je izkazal za prav prijetnega sogovornika,

le da je to le malokdo odkril.

Vsi so vedeli, da vedno sedi na tleh pred trgovino, oblečen v stara in umazana oblačila

in da ima poleg sebe steklenico z vinom (ali še pogosteje brez).

In da ne dela nič družbeno koristnega in si vseeno drzne prositi za denar zgledne državljane.

Niso ga videli, kako je stresel denar s klobuka v žep in odšel v najbližjo trgovino kupit kinder jajčke za vnuke.

Niso ga videli, kako je na božični večer zvečer zvonil na vratih novega bloka in mu ni nihče odprl.

Niso videli, kako je pustil kinder jajčka na predpražniku in poklapan odšel igrat harmoniko in lepšat božični večer sebi in ljudem na ulici.

Niso videli, kako sta vnučka ob prihodu domov navdušeno našla darilo na predpražniku (in kako sta zatem hvalila božička in malo pozneje udrihala čez dedka, ker jima nikoli nič ne kupi tako kot vsi ostali dedki ampak le pije in prosi za denar).

Tega niso nikoli vedeli.

Slišali so le njegovo igranje na harmoniko,

ki jih je malo spravljajo v dobro voljo in jim šlo malo na živce,

in videli njegova stara in umazana oblačila,

neurejeno brado,

prazno steklenico vina,

prazen klobuk,

ki je čakal na prijaznost mimoidočih

in prazno srce,

ki je čakalo,

če bo kje v veseli množici uzrlo mala obrazka iz novega bloka,

ki ju je tako pogrešalo.

Love Actually (Pravzaprav ljubezen), vol.2

V bistvu je bil en res butast dan. Tak, pomladni, ko moraš itak še vedno nosit s seboj rokavice in podobno kramo, če nočeš zmrznit. Poleg tega pa sem morala pisat še neko prav tako butasto seminarsko za faks in brat neko butasto knjigo – čeprav, priznam, da niti ni bila tako zelo grozno butasta, kot po navadi pričakuješ od knjige, ki jo moraš prebrat samo zato, ker pač moraš.

Niti ne vem, zakaj sem se spravila to pisat. Mogoče je spet eden izmed tistih dni, ko paše malo pobrskati po spominih. Ali pa se mi samo zdi, da moram malo osvežit mapo »Streseno na papir« v svojem računalniku. Ali pa, varianta številka tri, bom končno enkrat upoštevala nasvet navdušenih gledalk hollywoodskih romantičnih komedij s srečnimi konci, ki me obkrožajo (zadnje čase sicer precej manj pogosto, kot bi si to želela) ali so me vsaj obkrožale štiri leta, ko smo se skupaj trudile bolj ali manj uspešno preživeti gimnazijo. Skratka, končno enkrat nekaj, kar bo kratko, sladko, zaljubljeno in (več ali manj) pod dvajset (in ne spet nad šestdeset let, ker nekateri bralci začenjajo sumiti, da imam poseben fetiš na upokojence).

Ta niti-ne-tako-zelo-butasta knjiga je bila roman (začuda in na moje veliko veselje precej kratek) nekega Nobelovega nagrajenca (!) s tipično francoskim neizgovorljivim imenom z naslovom Slabo priklenjeni Prometej. Podobnosti z mitološkim Prometejem, vsem poznanim iz Starih grških bajk, so seveda obstajale, ampak pridih sodobnosti je bil več kot očiten (sklepam, da natančne primerjave večine najbrž ne zanimajo).

Povsem študijsko in posledično tudi precej nesocialno razpoložena sem se okrog enih odpravila na kosilo. Še dobro, da imamo bone in še dobro, da imamo Maxija in njegovo samopostrežno, ki je več kot primerna za samotna kosila v eno (ali morda v dvoje v družbi kakšne knjige). Vstopila sem v precej natrpano restavracijo (očitno ob enih vsi navalijo na kosilo), zasedla »svojo« mizo (to je miza za moje osamljene predizpitne trenutke v dvoje s študijskim gradivom) in se zagnala proti hrani. Niti ni važno, kaj sem jedla, glavno, da mi je iz vitrine s sladicami vabljivo mahala čokoladna kroglica (ali mogoče bolj primerno, krogla). Skratka; s polnim pladnjem in praznim želodcem sem se usedla za svojo samsko mizico in pričela spreminjati situacijo v prid polnega želodca in praznega pladnja.

Če si (in če si študent, najbrž si) že kdaj jedel sam, najbrž veš, da se ti kaj hitro zgodi, da ti postane dolgčas. Sama se sicer ne prištevam k najbolj zgovornemu tipu ljudi, ampak kosila v družbi so mi vseeno precej ljubša od kosil s samo seboj. Pomislila sem na svoja pretekla ljubljanska srečanja, ki bi jih na kratko lahko združila pod geslom »Vse, kar si želiš«, in premišljevala, da bi bila prav vesela družbe kakšnega novega neznanca.

Mogoče je tu čas, da na kratko povzamem obnovo prej prebranega romana, saj mi je v teh trenutkih kar precej zapolnjevala glavo in ideja, ki se je pojavila v njem, se mi je zdela povsem genialna. Nek gostilničar je imel restavracijo za ljudi, ki so prihajali jest sami. V njej je imel le mize za tri in postopoma jih je polnil z naključnimi gosti, ki se niso poznali – predstavil jih je med seboj, nato pa jih pustil, da so skupaj pojedli kosilo in si pri tem delali družbo. To bi bilo res zakon, sem pomislila, zdaj bi mi res prav prišla takšna restavracija.

Vdana v usodo (se pravi, v družbo le praznega stola ali knjige, ki je še vedno tičala v torbici) sem nadaljevala žuljenje svoje skodelice juhe in opazovala mize, ki so se bolj in bolj polnile. Kateri norci (jaz sem bila tu ob enih le izjemoma, da ne bo pomote) hodijo tako zgodaj jest, kaj ni lažje priti ob treh, se izogniti gneči, čakanju v vrsti in – »Je tu fraj?« Presenečena sem pogledala na svojo levo in zagledala nekega neznanca, ki se je očitno želel usesti za mojo osamljeno mizo in mi delati družbo pri kosilu (vsaj upala sem tako). Kul! »Ja, itak,« sem prikimala in se na vsa usta zarežala v pozdrav, saj se je pojavil, kot bi mi prebral misli.

Če bi bil to hollywoodski film, bi bila to sedma minuta filma, ko se osebek moškega in osebek ženskega spola prvič (ne)naključno srečata in (za razliko od gledalcev) še ne vesta, kakšne posledice bo imelo to (ne)naključno srečanje.

Navdušena nad tem, da je bil videti prijazen, zgovoren (in po naglasu sodeč Štajerc, zakon!), tak čisto običajen študent in precej simpatičen, seveda že zato, ker se mi je pridružil pri kosilu (in je po nimam pojma  kakšnem ključu izbral prav mojo mizo), sem izkoristila ponujeno priložnost in se prepustila družbi neznanca, ki je med najinim klepetom s kosilom postajal vedno manj neznan in me je potem, ko sem (po – baje – tričetrturnem mrcvarjenju moje ljube čokoladne krogle) skoraj malce razočarano ugotovila, da je kosila konec in bo zdaj – tako, kot tisti trije neznanci za gostilničarjevo mizo v romanu – odšel po svoje, jaz pa po svoje, povabil na čaj (zato, da ne bova delala gneče v že tako prepolnem Maxiju). Ugotovila sva, da imava časa celo popoldne (jaz sem imela faks šele ob šestih, on pa sploh ne) in se počasi odpravila v hladno spomladansko popoldne z misijo, da najdeva nek prijeten lokal.

Tu se moram ustaviti in opisu situacije dodati nekaj koščkov mojih misli, kajti dogajanje tam notri je bilo precej pestro. Skratka:

a) Odločila sem se, da si tokrat ne bom delala idej in scenarijev, ki spominjajo na hollywoodske romantične komedije in bom vesela, ker sem spoznala neznanca moškega spola, s katerim se je zelo prijetno pogovarjati in bi ga z veseljem imela za prijatelja.

b) Ne glede na to, da sva imela časa do šestih popoldne (kar je pomenilo približno štiri ure), sem sklepala, da bo to čaj – petnajst minut, pol ure, morda ura. Kaj pa naj bi delala štiri ure, halo!?

In odpravila sva se na čaj. Ozirom na misijo: iskanje lokala, kamor bi šla na čaj. Počasi sva prehodila stari del Ljubljane po dolgem in počez – od Maxija do Žitnega mosta pa nazaj do Trnovega – in presenečeno sem ugotavljala, kako prijetno in sproščeno se dá pogovarjati in sprehajati z njim. Skrbi o tem, da bi nama zmanjkalo teme za pogovor, so bile povsem odveč. Preučila sva ekspresionistično atmosfero s pridihom estetike grdega na Mesarskem mostu, se igrala »ugani, kaj je na fotografiji« med sprehajanjem po fotografski razstavi v Tivoliju (in med tem me je naenkrat popolnoma presenetil in z roko objel čez rame!) in razpravljala o bolj ali manj posrečenih pustnih maskah (na prvem mestu, vsaj kar se tiče praktičnosti, je pristal pijani klovn). Poraženec igre iz Tivolija naj bi drugega prihodnjič povabil na čaj, kar je pomenilo – če morava še na en čaj, se morava še enkrat dobiti in mogoče to naključno srečanje dobi nadaljevanje … Ampak prej je bil na vrsti prvi čaj. Dodobra premražena, nasmejana in nahojena sva se naposled le napotila do lokala ob Ljubljanici, da bi izpolnila poslanstvo najinega sprehajanja.

Počasi sva se ogrela in čakala, da se bo čaj ohladil na malce bolj humano temperaturo, medtem pa je prišlo do enega izmed trenutkov tišine. Ampak – to ni bil eden izmed slovitih neprijetnih trenutkov tišine, bilo je bolj … pogled iz oči v oči, v tišini, in občutek, da se je čas ustavil in da teh nekaj sekund traja celo večnost. Le kaj se mu je podilo po mislih, za temi modrimi očmi?

Čaja je počasi zmanjkalo, moj vedno bolj znani neznani spremljevalec je kavalirsko plačal račun, nato pa sva se zopet odpravila na mraz, tokrat proti mojemu faksu. Komaj sem verjela, da je bila ura že malce pred šesto! Štiriurni sprehod!? Vau.

Pospremil me je vse do faksa in pred stopnicami do vhoda sva se (vsaj, kar se moje strani zgodbe tiče), nekako nerodno ustavila (in sama nisem imela pojma, kaj točno naj bi svojemu spremljevalcu rekla po koncu takšnega dolgega in prijetnega sprehoda). »A dobim telefonsko? Po tako dolgem zmenku pa menda, a,« me je iz iskanja pravih besed prebudil njegov glas. Telefonska? Po tako dolgem zmenku? Izmenjala sva si številki in glasek v glavi mi je prišepetaval, da se mogoče točka a) iz mojih misli preden sva se iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu utegne še kaj spremeniti, čeprav sem ga na vse kriplje zatirala in si zatrjevala, da bom ostala pri tem, ker res ne potrebujem še kakšnega razočaranja po prevelikih pričakovanjih. Prijatelj, pa pika. … je slučajno rekel zmenek!? Povsem zmedenih misli, ki niso vedele, kaj točno naj bi si mislile o vsem skupaj, sva se poslovila. In nato me je objel. Zdel se mi je celo večnost dolg objem, mehak, potopljen v njegovo puhovko, topel in povsem nepričakovan. In zelo prijeten. In zelo zdaj-pa-res-ne-vem-kaj-naj-si-mislim-občutek povzročajoč.

In nato je šel.

Jaz pa na faks. Najprej na wc, premlet, kaj se je pravkar zgodilo in kaj se je dogajalo pretekle štiri ure in potem, ko sem prišla do sklepa, da mi »razvoj moderne proze« danes prav gotovo ne bo prišel do živega, sem se napotila proti Kinoteki. Tudi »Atalanta ali trabakula, ki plove mimo« je danes plula kar precej mimo mojih misli, ki so zmedeno preskakovale s črno-belih podob na platnu pred menoj na koščke neverjetnega popoldneva.

Za nadaljevanje zgodbe so pomembni trije dogodki:

a)  Kuhanje nedeljskega kosila (makaronov) s sestro;

b) Stepanje preprog na sončen ponedeljek, ko je naju s cimro zgrabila spomladanska pospravljalna mrzlica in

c) Pustna sreda oziroma pustni žur v Rožni dolini.

Zakaj?

a) Ker me je med mešanjem najine super gurmanske specialitete zmotil pisk telefona, ki je oznanjal novo sporočilo. In to ne kakršno koli sporočilo! Skrivnostno zapakiran pod vsakodnevno oznako »novo sporočilo« me je čakal mms s čudovito fotografijo zasneženih gora in sinje modrega neba, opremljen z »Lepimi pozdravi« in s podpisom mojega so-sprehajalca, ki je povzročil precej nenormalno močno bitje mojega srca in precej povečano količino nečesa (baje metuljčkov?), kar mi je povzročalo znani čudno-prijeten občutek v trebuhu (ki navadno oznanja prihajajoče težave).

b) Ker je po temeljitem popoldanskem stepanju preprog ob najini vrnitvi v sobo moj telefon z živahnim utripanjem opozarjal na nekaj, kar se je zgodilo med tem, ko nisem dežurala poleg njega. Popolnoma nepripravljena na to, kar je sledilo, sem ga vzela v roke in se zazrla v neodgovorjeni klic (le čigav, kaj mislite?), ki je povzročil vsesplošno paniko, evforijo, pričakovanje in trzanje mene in cimre, s katero sva do potankosti premleli nastalo situacijo in prišli do sklepa, da ne, ne smem poklicati nazaj (cimrine podpore pri tem sklepu sem bila še kako vesela, ker nisem imela pojma, kaj bi rekla, če bi ga poklicala nazaj. Res nisem govorniški tip človeka). Čez nekaj časa, ki se je zaradi nestrpnega pričakovanje, če bo mogoče poskusil še enkrat, razvlekel v zelo dolgo časa, se je med množico sestrinih sms-ov, ki so z opozarjanjem nase z sms-piskanjem vsakič posebej povzročili mini-infarkt ob misli kaj pa če je on, se je med njimi pojavil sms za giga-infarkt. Čer :) Zanimalo ga je, kako sem in če grem v sredo na pustovanje … mojemu odgovoru (po seveda ekstra dolgem cimrskem posvetu), da grem s prijateljicami pogledat do Rožne, je sledil sms, da ima on podobne namene. In da pol se pa vidiva. In ne priporočam maske pijanega klovna :) To se men dogaja!?

c) Ker je bilo fajn celo to, da naju s prijateljico niso spustili nazaj v šotor, ker naj bi se žur ob popolnoma ne-študentski uri že končal. In ker je med stanjem pred šotorom z litrom »odvečnega« bambusa v roki do naju prišel nek hudiček, v katerem sem prepoznala »svojega neznanca«. In ker smo se odločili, da ob tej uri pa še zagotovo ne gremo domov in smo se odpravili na turnejo do najbližjega kluba (kjer je bila povsem nečloveško dolga vrsta) in nato do malo bolj oddaljenega kluba (v katerega niso več spuščali novih ljudi) in nato na polnočno malico (kjer je v vrsti ljudi, ki so čakali na svojo pico/burek prijateljica srečala nekoga znanega in odšla z njim, naju pa prepustila dvojini) in nato nazaj do prvega kluba (pred katerim je do takrat vrsta že precej usahnila). Enorogi hudiček (en rogec je že sredi noči odpovedal) in kavbojka s filipinskimi rožnatimi ogrlicami sva se pomešala v množico kraljestva živali, fantazijskih bitij in oseb vseh poklicev in starosti, ki so se tisti večer odločile priti zažurat na to plesišče. Počasi sva se zibala in vrtela v ritmu popularnih komadov (ki so imeli sicer vse prej kot počasen ritem, ampak komu mar) in se z rokami počasi sprehajala drug po drugem. Nekaj podobnega, kot naj bi to včasih počeli na vajah za maturantski ples, le da je bilo to z njim popolnoma drugače kot z enim izmed sošolcev. Prijetno. Zelo prijetno. In te njegove roke, ki so tako toplo objemale moj hrbet in ta njegov šepet, s katerim mi je vsake toliko časa na uho prišepnil kakšno svojo misel ali posrečeno iskrico, ki nama je obema izvabila nasmeh na usta. Misli so od same zmedenosti in nevajene ukvarjanja s takšnimi nočnimi dogodki v tako prijetnem spremstvu opustile premlevanje in se odločile, da se prepustijo, glasek v glavi pa mi je prišepetaval, da se točka a) iz mojih misli preden sva se iz Maxija napotila na dolgotrajno iskanje čaja po mestu skoraj zagotovo spreminja in opustila sem kakršenkoli trud, da bi jo obdržala v prvotni obliki. Ker je bil zelo simpatičen in ker je bilo tako tesno ob njem zelo prijetno in ker je bil občutek njegovih rok, ki so me objemale, tako zelo topel in ker je bil njegov pogled nekaj zelo posebnega in ker me je tako zelo zanimalo, če tudi on premišljuje to, kar premišljujem jaz in … začutila sem njegove mehke ustnice na svojih.

Ja. Definitivno.