It was one of those perfect english autumunal days which occur more frequently in memory than in life. (P. D. James)

Se spomniš tistega večera, ko sva sedela na betonskem robu ob Ljubljanici, ti z eno nogo premočeno, jaz pa z obema suhima, trdno na tleh, kot sem tedaj mislila? Tistega večera, ko se je v tih, temen ljubljanski zrak pod mostom prikradel vonj po dolgih, brezskrbnih poletnih dnevih in nočeh, ležanju v travi, gledanju zvezd, malih izletih s preizkušnjami vožnje v izrednih okoliščinah in tistih drobnih dogodkih, ki so takrat vsaj enemu izmed naju pomenili cel svet? Tistega večera, ko si mi končno pomagal razrešiti skrivnost, ki je sprva neutrudno kričala po moji glavi, nato pa se je počasi skrila v temen kotiček misli in mi le še kdaj pa kdaj šepetala o tistih dnevih?

Tistega večera, ki se je najprej zgodil v mojih mislih, ko sem bila še doma, v sobi, in stala pred odprto omaro, ne vedoč, kaj naj oblečem. Nekaj posebnega, ker bo mogoče tudi tja, pod tisti most ob Ljubljanici, prišel nekdo poseben. Ko sem pospravila vsa nagrmadena oblačila, pobasala nahrbtnike v omaro, postlala posteljo, poskrila prazne plastenke v smeti in poravnala knjige na policah, če bi sem, v moje malo kraljestvo,  mogoče prišel nekdo poseben. Ko sem izbirala pravi parfum, takšnega, ki me spominja na davne dneve z nekom prav posebnim, in si pred malim ogledalcem s tega početja ne prav veščimi rokami mazala trepalnice – tako, da bo vidno, pa vendar ne preveč.

Stopala sem po ljubljanskih ulicah, zatopljena v misli, kjer se je že odvijal današnji večer po popolnem, preveč popolnem, samo mojem scenariju, v katerem sem jaz skrbela, da so bili tam le tisti, ki sem jih tokrat želela v glavnih vlogah. Pa ne samo tokrat, tolikokrat, vedno, ko se je mali glasek v moji glavi oglasih in mi prišepnil delček časa, ki je ostal zamrznjen in nedokončan nekje v poletju tistega posebnega leta. Kolikokrat sem že pripravila podobne scenarije, zavrtela filmski kolut naprej in nazaj, posnela nanj vse moje skrite želje in hrepenenja, odgovore in vprašanja, pa seveda tvoje podobe, ki so stale v ozadju in budno spremljale vsak trenutek filma. Kajti ti, ti si tisti, zaradi katerega sem delala vse to. Delala in še delam, prav zdaj. Ker nočeš iz mojih misli, iz mojega filmskega in spominskega arhiva, nočeš, pa tudi jaz te ne pustim. Ne, nočem pozabiti. Hočem se postarati in gledati prasketajočo, črno-belo sliko tistega večera, ko so bile zvezde in neskončnost neba in hrib in ti.

Ti, ki si sedaj ponovno potegnil posnetek iz zaprašene in založene škatle, prenovil barve in ojačal zvoke. Ti, zaradi katerega svojih suhih nog nisem, še zdaleč ne, imela trdno na tleh, kot sem tedaj mislila, ker sem sedaj starejša in bolj odrasla in zrela in bom na temu primeren način opravila s tem. Seveda, uspevalo mi je natanko eno dvajsetino trenutka, nato pa si me zopet odlepil od tal in me potegnil v zmes spominov, skrivnosti, izpovedi, besed in tebe, ki si vedno bolj živo sedel poleg mene in bil točno takšen kot takrat.

Skrbno sem posnela ta večer, vsak pogled, besedo, vsak ton tvojega glasu, odblesk tvojih oči v svetlobi, nasmešek, kretnjo, vsak trenutek neprijetne tišine, ko sva se zavedela razdalje v tej bližini, vsako misel, izrečen spomin, vse, kar je bilo tvojega v tej pozni ljubljanski temi. Skrbno sem označila kolut in ga porinila v tisti skriti kot, ki se ga trudim prepustiti pajčevinam in prahu, tja, kjer v mišji luknji prebiva šepetajoči glasek in kjer so v zabojih, vedno znova zabitih z debelimi žeblji, skriti preostali posnetki s tabo.

Lepo te je bilo spet videti, res. Ker trdovratno ostajaš v tistem skritem kotičku, iz katerega kljub vsemu pobrišem prah in pometem pajčevine, in ker hočem vsaj košček kakšnega koluta za zmeraj obdržati tam in se spominjati tebe in tistih dni, ko je svet dišal na poseben način.