Zlata ribica v buči.

Izpolnjena želja
sploh ni več želja;
ostane lupina
brez hrepenenja.


---------------------
Ideja vrstic je ukradena pesnici z rožami v laseh, ki nam je v sredo na Prešernovem trgu brala svojo poezijo, preden je oder zavzelo 5moških.

Moja kinoteka

Potapljam se v črno-bele
prizore samote
in uživam v odtenkih sivine,
ki barvajo svet
na vélikem platnu tik pred menoj.
Z udobnega sedeža zrem v obraze,
ki odigravajo glavne vloge
v dramah svojih življenj
in ne vedo,
da sedim v prvi vrsti
in me prepaja vonj po njihovem parfumu
in nostalgiji
in melanholiji,
po katerem diši ta večnost,
ki se širi s platna.
In ne vedo,
da mi je vseeno,
kaj bo potem.
Glavno, da se lahko
jaz
naužijem samote
sredi te množice,
ker se v resnici bojim
biti sama,
se izgubljati v temnem
niču vesolja.
Zato rabim ta svet
iz prizorov v brezosebni
sivini
(četudi so zdelani od let
in prasketajoči
in pomirjajoči
in lepi
in njihovi
in tako samo moji),
ki se vrtijo že stoletja
(in se stoletja še bodo vrteli),
nespremenjeni,
zato, da se lahko naužijem
trenutkov,
ko sem
le jaz
in s seboj.

Potapljam se v črno-bele prizore
samote.

Kot vedno

Sedel je na majhni, razmajani leseni klopi za hišo in puhal oblačke mehko po tobaku dišečega dima iz svoje pipe, tako kot vedno. In kot vedno je bil zazrt nekam v daljavo, med hribe, ki so že stoletja ponujali ljudem čudovit razgled in se vsako pomlad bahali v novih, svežih zelenih barvah. Ko je bil še majhen mulc, mulček, je živel na tistem griču tam čez. Stara hiša je bila že dolgo zapuščena in razpadajoča in veliko predaleč, da bi se s sapo, ki je je po toliko pomladnih jutrih ostalo bore malo, kot včasih s krepkim korakom povzpel do nje in vedro zavriskal v naznanilo, da se je vrnil domov. Sedaj se je le še s pogledi sprehajal čez ozelenele gozdove do tja, kjer so mogočni hrasti vedno bolj in bolj zakrivali od vseh pozabljeno podrtijo.

Odkar ni bil več pri močeh za dolge sprehode je najraje posedal na prav tej klopci, ki jo je stesal sam, iz stare bukve iz gozda za hišo, ki jo je v eni izmed močnih neviht strela razsekala na dvoje. Bilo je kmalu za tem, ko sta prišla in si na kosu zemlje, ki jo je podedoval od očeta, postavila svojo hišo; naredilo se je strašno neurje, dež je s strehe tekel v potokih, bliskalo se je in grmelo kot na sodni dan, onadva pa sta upala, da bo lesena bajta zdržala to noč, vsaj to noč, kajti če zdrži to, potem bo zdržala tudi vse ostale, ki še pridejo. Celo noč nista zatisnila očesa in sta le tiho ždela v temi in prisluškovala morebitnemu škripanju lesenih tramov, ki se ne bi mogli več upirati vetru in kapljam vode, ki bi si našle pot skozi streho; a zjutraj, ko sta ob prvih sončnih žarkih stopila ven pod oprano modro pomladno nebo, je bilo njunih skrbi konec. Hiša je prenesla nevihto, edino stara bukev v gozdu za njo ni preživela noči. In prav na tej bukvi je odtlej presedel že toliko juter, videl že toliko sončnih vzhodov in pokadil že toliko pip.

Stara se je danes odpravila v dolino, tako kot vedno. Oblekla je svojo temno modro obleko z rožami, ki jo je imela le za v mesto in je šla. Noge so jo še malo lažje nesle in vsako jutro, medtem ko je on pokadil svojo pipo, je odšla do pošte, v trgovino, se ustavila pri sosedi na kavi in se potem, ravno, ko je njemu zmanjkalo tobaka, vrnila domov. Lansko leto ji je v mestu kupil kolo; takšno lepo, rdeče, s košarico, kot ga je imela, ko je bila mlada in se je z njim vozila do vasi. Nikoli ne bo pozabil tistih kitk, ki sta razposajeno mahale za njo, in prav tako ne tistega nasmeha in odseva v njenih očeh, ko je lani zagledala darilo. Sedaj ji ni bilo treba več pešačiti, temveč se je vsak dan usedla nanj in se zapeljala do doline, nazaj pa do koder je šlo – včasih se je pripeljala vse do vrat, drugič pa je pripešačila večino poti, ker ni zmogla tolikšnega klanca. To se je zadnje čase vse pogosteje dogajalo, pa vendar so bili jutranji izleti do mesta njena strast in kljub vsemu jih ni opuščala; celo v dežju ali z vročim čelom se je odpravila tja, če le ni bilo prehudo.

Tudi danes zjutraj se je ob prvih sončnih žarkih prebudila in se usedla na svoje rdeče kolo; on se je usedel na klopco, ona pa se je odpeljala v dolino. Med puhanjem dišečih oblačkov ji je pokimal v pozdrav, ona pa mu je rekla, da mu danes pripelje sveže kislo mleko od sosede, ki ji ga je že včeraj ponujala. Vedela je, kako ga je imel že včasih rad; spomnila se je njegovega širokega nasmeha, s katerim jo je pričakal vsakič, ko jo je mama poslala s skledo sveže narejenega do njih, sosedov. Zamenjala ga je, enkrat za nekaj jajc, drugič za vrečo moke, če je zmanjkalo kruha, včasih pa je prišla le iz dobre volje, na klepet; pozneje vedno večkrat, tudi brez kislega mleka.

Sonce se je dvignilo že precej visoko in njegova pipa je bila pri koncu. Pogled se mu je z domačega griča že nekaj časa nazaj premaknil na uhojeno pot, ki je vodila od hiše v dolino. Z obeh strani so se na njo sklanjale leske v sveže zelenih barvah in skozi male lističe na njihovih vejah je pihal rahel vetrič. Nekje v daljavi je zaslišal kukanje kukavice, prve letos. Spomnil se je, kako je kot majhen fantič spomladi vedno izprosil od mame kovanec in ga nosil v žepu, dokler ni prvič zaslišal kukanja. To je pomenilo, da bo imel veliko denarja, kar je bilo dobro. Še vedno se je držal te stare navade in pričakal prvo kukavico s kovancem v žepu ter si s to malo zvijačo priskrbel dober začetek leta. Ampak danes je imel žepe prazne; prvič, odkar je pomnil, je pozabil dati kovanec v žep hlač, kukavica pa je prvič to pomlad zakukala.

Iz pipe je puhnil še zadnji oblaček dima in jo odložil na klop poleg sebe, še vedno zazrt v pot med leskami, ki je ostajala prazna. Bilo je že precej pozno in do takega časa se je navadno že zmeraj vrnila domov, le danes je še ni bilo. Počasi se je dvignil s klopi, v usta vzel pipo, čeprav brez tobaka – kar tako, iz navade – si na glavo poveznil klobuk in se po dolgem času odpravil s svojega griča. Kmalu se je počasnih korakov izgubil med leskami, ki so oznanjale nov začetek, novo pomlad.

Pozno popoldne je pod potjo zagledal nekaj rdečega, kar se je bleščalo med sveže zeleno travo v kotanji pod potjo. Bilo je njeno rdeče kolo, ki ji ga je kupil za rojstni dan. Pod njim je nemočno ležala ona, z nogo nerodno zavito in zataknjeno med špice, njena temno modra obleka za v mesto je bila polita s kislim mlekom. Zavil je s poti in se po strmem klancu spustil do nje. Brez besed ji je s tresočimi rokami rešil nogo iz špic in dvignil kolo z nje, nato pa jo z vsemi močmi, ki jih je premogel, dvignil v naročje in jo s težkim korakom odnesel po klancu do poti. Noga ji je nemočno bingljala iz njegovega naročja v nenaravnem položaju.

Bil je že mrak, ko je prispel na vrh griča, kjer je stala njuna hiša. Rahel veter v leskah ob poti mu je izrekel večerno dobrodošlico, na eni izmed svežih pomladnih vejic pa je sedela kukavica in pela svoj drugi pomladni »ku-ku«.

--------

Slovenska realistična proza 19. stoletja me je očitno vzela v svoje kremplje. Joj meni.