Moja kinoteka

Potapljam se v črno-bele
prizore samote
in uživam v odtenkih sivine,
ki barvajo svet
na vélikem platnu tik pred menoj.
Z udobnega sedeža zrem v obraze,
ki odigravajo glavne vloge
v dramah svojih življenj
in ne vedo,
da sedim v prvi vrsti
in me prepaja vonj po njihovem parfumu
in nostalgiji
in melanholiji,
po katerem diši ta večnost,
ki se širi s platna.
In ne vedo,
da mi je vseeno,
kaj bo potem.
Glavno, da se lahko
jaz
naužijem samote
sredi te množice,
ker se v resnici bojim
biti sama,
se izgubljati v temnem
niču vesolja.
Zato rabim ta svet
iz prizorov v brezosebni
sivini
(četudi so zdelani od let
in prasketajoči
in pomirjajoči
in lepi
in njihovi
in tako samo moji),
ki se vrtijo že stoletja
(in se stoletja še bodo vrteli),
nespremenjeni,
zato, da se lahko naužijem
trenutkov,
ko sem
le jaz
in s seboj.

Potapljam se v črno-bele prizore
samote.