Moteči dejavnik

Utihni.

Izgini nekam stran – zatakni se pod sosednjo posteljo, zakleni se v kopalnico, izgubi se v vesolju – samo izgini.

V moji glavi kriči.

Kričim.

Cela.

Nemo, ker rada ohranjam dobre odnose, čeprav bi te najrajši frcnila skozi okno nekam daleč stran v temo.

Sploh ne govori, ker nimaš kaj povedat.

Ne govori samo zato, ker misliš, da moraš.

Da se spodobi.

Ni treba.

Ni ti treba govorit.

Ni ti me treba gledat.

Ni ti treba bit tu in bit sploh.

Utihni.

V moji glavi kriči.

Nešteto nespodobnih besed se bije med sabo, katera je nespodobnejša in primernejša za trenutek.

Sploh ne rabiš govorit.

Razlagat.

Karkoli.

Če zajebeš, zajebeš.

Če te pošljem v tri krasne, pojdi tja in ne hodi nazaj vsaj naslednje tri dni.

Resno.

Ker te nočem videt.

Slišat.

Pomislit nate ali videt tvoje posteljnine ali glavnika ali slišat imena tvojega kraja ali česarkoli.

Ne pametuj.

Nisi moja mami.

Ona lahko, ti nimaš pojma.

Blef.

En sam blef.

Vse je kr nekej.

Daj, naredi mi uslugo.

Izgini.

Zradiraj se.

Izdejani.

Teleportiraj.

Polepšaj svet in očisti zrak, da se bo spet dalo zadihat in ne bo vse smrdelo po tistih brezveznih besedah in mislih in vsem ostalem.

Zakaj?

Zakaj uničiti tiste tri kvadratne metre moje domnevne zasebnosti in lastnine, ki jih imam?

Upam, da je zdaj vsaj tvoj dan lepši in duša lažja in se počutiš boljše.

Tečnoba.

Teptajoča tečnoba.

Utesnjujoča.

In brezvezno barbarsko brbljanje.

Pravljica

Le s tabo se sprehajam po neznanih deželah, polnih ogromnih zmajev, nagnusnih hroščev, mogočnih urokov, zahrbtnih čarovnij, čarovniških vajencev, divjih ogrov, božičkov na jetijih, deklic z medvedi in kosmatih pajkov, ki so v tvoji družbi vse prej kot nagnusni,

ko se v belem konju pripelješ k meni in me s poljubom prebudiš v pravljično resničnost,

v kateri se vsak trenutek počutim kot kraljična, ki s tabo pričaka svoj srečni konec.

Ena doza sreče

Potrebujem

le tiste iskrice v očeh

nagajiv nasmeh

zven tvojega smeha

in glasu

v moji glavi

pa je dovolj

za eno dozo sreče.

Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubila (Uroš Zupan)

Moram pisati, zdaj, ko sem še tu. Vidim nemo pozdravljanja

prostorov, ki izgubljajo življenje. Zdi se kot počasno umiranje.

Kot da bi bila hiša podobna človeku, ki se poslavlja od življenja.

Njegovi organi počasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo

neuporabni. Včasih jih obujam nazaj k življenju. Jim vračam

prvotni sijaj – oživljam umirajoče prostore, ko pomivam posodo,

ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah.

Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, počne kaj

takšnega? V kuhinji je ura, ki kaže pet čez dve. Ti si jo

naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tem času. Ni

prehitra, ni prepozna za kakršnokoli spremembo. Vse je obstalo

v njen in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko

pa ti povem zase, kaj zame počiva v tem točno določenem času –

tvoje telo, ko si oblečena v črno kratko krilo stopila na prste,

in uro, v svetlobi začenjajočega se poletnega popoldneva, v

vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega

življenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje,

najino brezčasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli

in živi sobi, v kateri puščam, da me naseli laž, ki še obljublja

neko sladkost trajanja, ki se ob popoldnevih, za trenutke, mehko

izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoči dremavici. Moral bom

zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval

resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala nežnost tvojega

glasu. Drevo zunaj je v eni noč odvrglo vse liste. Jaz ne bom

mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so

se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih

in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo

moje oči. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje

je molčati in plavati v tišini, ko se približuješ popolni harmoniji.

Besede so takrat odveč. Zdaj grem ven. Mogoče mi bo govorica

novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala

neznana, mogoče bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji

v tem času vztrajno sledim. Ljubljana, Turin, vse je isto,

če si sam. Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj

zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz.