»Naporen dan, kaj?«
Nejevoljno je odprla oči in s pogledom iskala
nebodigatreba, ki jo je predramil iz samo njenega sveta v trenutku, ko se je
šele pričela potapljati vanj.
»Robert, živjo,« se je mimo ograje, ki je ločevala njen
balkon od sosednjega, prikazala roka – očitno z namenom, da se spozna z njo –
ki ji je sledil delček glave prebivalca sosednje sobe. Maja je zavzdihnila in
vstala, sprijaznjena z usodo, ki ji je poslala soseda, očitno željnega
navezovanja stikov.
»Maja,« je segla v ponujeno roko in se stegnila mimo
ograje, da bi vsaj videla, kdo je ta neznanec.
»Maja z miselnimi vzorci, a ne?«
Obstala je
sklonjena čez ograjo in zvita mimo pregrade med balkonoma ter se zazrla v
prebivalca tamkajšnje sobe.
»Saj se me spomniš s seminarja,« se ji je ta nasmehnil.
Seveda, kako si ne bi zapomnila enega izmed treh moških,
ki so cel dan sedeli v predavalnici med poplavo učiteljic razrednega pouka,
sploh, če je bil oblečen v srajco in ne v razpotegnjen pulover kot ostala dva,
in sploh, če je zaradi začetnega srebrnkastega sijaja v laseh in čudovitega
nasmeha spominjal malo na Georga Clooneyja in malo na Sebastiana Cavazzo ter
sploh, če je na predstavitvi povedal, da je poleg službe honorarno tudi pevec in
kitarist, ki obožuje Predina!?
»Mhm,« je še vedno popolnoma presenečena zamomljala med
tem, ko so ji glavo polnile misli o tem, kakšno srečo ima, da je dobila balkon
poleg zagotovo najbolj popolnega pripadnika učiteljske rase na svetu. »Tisti
Predin-Robert, ane?«
»Drage dame spet
sem z vami …«
»Ljubimec iz omare!« je izstrelila.
»Vidim, da imam tudi na sosednjem balkonu poznavalko
Predina. Si mi že všeč. Prideš k meni na eno pijačo, mini bar je kar dobro
založen, če sem prav videl?« je nadaljeval Predin-Robert, tokrat zopet v
Robertovi vlogi. »Po mojem bo zagotovo bolj udobno, kot če visiva vsak čez
ograjo svojega balkona.«
»Hm… zmenjeno. Se vidiva,« se je trudila odgovoriti s čim
bolj nevtralnim glasom, ki ne bi razkril neverjetnega vznemirjenja, ki jo je
preplavilo ob povabilu na pijačo. Stopila je v sobo in globoko zadihala. Daj,
no, Maja, samo pijača.
Pohitela je k omari in se obupano zazrla vanjo. Le kdo se
spomni na učiteljski seminar vzeti kakšen kos oblačila, ki bi bil primeren za
večerno pijačo s Clooneyjevim dvojnikom!? Nase je navlekla edine kavbojke, ki
jih je imela s seboj, ob tem pa sploh ni hotela pomisliti na dolgočasne,
ogromne bele spodnjice v stilu Bridget Jones, ki so se skrivale pod njimi.
Razen če …
… oblekla si je plašč in odhitela skozi vrata hotela.
Čez deset minut je ponovno stala pred omaro v svoji sobi
in preklinjala svojo pozabljivost, ko se je trudila brez škarij odstraniti
trdovraten listek iz trgovine s pravkar kupljenih spodnjih hlačk, ki so bile
tokrat precej bolj primerne za pijačo s Clooneyjevim dvojnikom. Po končni zmagi
v bitki z listkom jih je oblekla in se pogledala v ogledalo. Od konca faksa,
torej že kar lepo število let, ni nosila takšnih malih črnih tangic s čipkasto
obrobo, v kakršnih se je opazovala sedaj. Počutila se je precej bolj privlačno
in že čez nekaj minut, po obveznem neopaznem-pa-vendar-opaznem ličenju, je
stala pred vrati sosednje sobe in se zahvaljevala za do devetih zvečer odprte
trgovine, ki so ji ta večer rešile življenje. No, skoraj. In potrkala.
»O, soseda,« se je skozi odpirajoča se vrata prikazal
Robertov popolni nasmeh. »Pridi noter.«
Vstopila je v sobo, slično svoji, le da je to polnil vonj
po moškem parfumu.
Očitno nisem edina,
ki se je uredila za pijačo, se je nasmehnila sama pri sebi in se usedla na
ponujeni konec postelje.
»Saj bi ti ponudil stol, ampak v teh hotelih so očitno
precej skopi z njimi,« se je pošalil na račun ne ravno kraljevsko opremljenih
sob.
»Torej – pivo, Jäger, vodka … tega ti ne dam …« je na
hitro preletel poličko z brezalkoholnimi pijačami, »arašidi, Bounty, Snickers,
Mars in – to je to razkošje.«
»Potem bi pa eno vodko, prosim,« mu je odgovorila in ga
opazovala, kako je točil pijačo v hotelski kozarec, ki jo je s svojo ne-alkoholno namembnostjo spominjal na
študentske dni. Tudi tokrat je bil oblečen v belo srajco, ki jo je na rokavih malce
zavihal navzgor, in temne kavbojke. S pogledom se je sprehajala po njegovem
telesu, ko je obrnjen s hrbtom proti njej odpiral pijačo se zase, in ni si
mogla pomagati, da ne bi pomislila, kakšen bi bil videti brez njih. Ali brez
srajce. Ali kar oboje …
»Izvoli,« ji je ponudil kozarec in jo prebudil iz njenih
misli.
»O, hvala,« se je zdrznila in začutila tisto nepovabljeno
toplo rdečico na licih, ker jo je zasačil med takimi mislimi.
»No, no, le kaj si premišljevala, da je treba tako
zardet,« jo je nagajivo pogledal in se usedel poleg nje. Umaknila je pogled z
njegovih smejočih se temnih oči in naredila požirek.
»A, nič takšnega,« je zamahnila z roko.
»Daj no, daj,« jo je objel z roko okoli ramen in se ji
zazrl v oči, da se je počutila, kakor da bi jo po celem telesu stresel močan
val elektrike, ki je kričala od želje po še večji bližini, »vsi imamo kdaj
kakšne misli, zaradi katerih se splača zardet.«
»Aja?«
»Nič ne ovinkarim.
Nič ne zanemarim. Skrite želje mirno uresničim …«
Globok pogled v njegove oči. Trenutek, dolg trenutek.
Magnetna privlačnost, ki si ga želi bližje ob sebi …
»Zadel si mojo
najljubšo, čarovnik.«
»Če ti zapojem celo, mi boš povedala, kakšne misli so se
ti podile po glavi?«
Zmajala je z glavo. »Ti pa res nikoli ne odnehaš, kaj?«
»Ne, če imam pred sabo takšno lepotico.«
Zopet je čutila rdečico, ki se ji je razlezla po licih.
»Že drugič! To bom imel pa res veliko za slišat,« se je
zasmejal.
»Vdam se!« je v smehu odvrnila in se z dvignjenimi rokami
vrgla nazaj na posteljo.
Odložil je kozarec in se ji približal. Z roko je pobožal
njena še vedno malce zardela lica in se s svojimi ustnicami približal njenim. »No,
da slišim,« je zašepetal.
Ponovno se je izgubila v njegovih očeh, v šepetu
njegovega glasu, ki je se je prav počasi sprehajal do njenih ušes ter v želji,
da bi začutila njegovo vabljivo telo na svojem. Razum se je umaknil morju
vznemirjena, v katerega se je vse bolj in bolj potapljala in počasi je dvignila
svojo glavo ter poljubila njegove vabljive ustnice. »Aha, to je bilo to,« je
njegov obraz preplavil smehljaj, ko se je počasi ulegel nanjo, da je na sebi
začutila vzburjajočo izboklino v njegovih kavbojkah in jo strastno poljubil. Z
rokami se je nežno sprehodil po njenem telesu in za sabo puščal sledi
poželenja. »Sem vedel,« ji je zašepetal na uho in njegova topla sapa ji je
pognala mravljince po telesu. Noč je dišala po bližini in dotikih, ki so božali njeno
telo in ustvarjali poezijo med belimi rjuhami hotelske sobe.
Čez nekaj let je Maja zopet sedela je na hotelskem
balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer
pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako
se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople
rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben,
skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala
cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila.
Skozi priprta balkonska vrata sosednje sobe so prihajali zvoki hotelske
postelje ne ravno najboljše kvalitete, pomešani z občasnimi bolj ali manj
pridušenimi vzdihi in vzkliki, ki so jo v spominu popeljali nazaj in ji v
trenutku, ko je sama sedela na hladnih balkonskih ploščicah, v misli priklicali
Robertov popoln nasmeh, sivkaste pramene v njegovih laseh, njegovo belo srajco
s fantalinsko zavihanimi rokavi, kavbojke, ki vabljivo skrivajo radosti noči …
Tiho si je zamrmrala končne verze Predinove pesmi, ki so v ozadju komaj slišno
spremljali takratno noč. … jutri vam bo
žal, da niste kradle moških iz copat usode.
