Sploh ne rabiš veliko stvari,
samo največje pakiranje robcev
(najboljše družinsko, čeprav si en sam)
in malo ingverja z oddelka
za sadje in zelenjavo
in lonec meda
in nekaj kil limon
in čaj.
In eno družinsko pakiranje koldreksov
(ker itak vedno pomagajo)
in sinupretov
(da vzamejo službo robcem)
in septolet
(za izboljšane zmožnosti jasnejšega pritoževanja).
In toplomer,
da si meriš vročino
in upaš, da jo imaš,
ker potem je to samo prehlad
in ne cvetni prah,
čeprav sta se z njim še včeraj
čisto v redu razumela.
Naribaš ingver
(ker je naravni antibiotik),
ga preliješ z vrelo vodo,
dodaš limono
(ker ima veliko vitamina c)
in med
(ker se v njim ne morejo razviti bakterije,
če verjameš temu, kar pravijo na faksu)
in na hitro zmoliš,
da zvarek ne bo tako zanič
kot ingver sam.
In ga popiješ
z mučeniškim izrazom na obrazu
in ugotoviš,
da ti ne bo nikoli jasno,
kako je lahko pet prijateljev
prostovoljno pilo ingverjevo pivo.
(Angleži.)
Potem se nafilaš z lekarniškimi čudesi
in greš spat
in upaš,
da bodo tudi ne-lekarniška čudesa
opravila svoje delo,
čeprav si ponoči
iz ure v uro,
ko usiha družinsko pakiranje robcev
in zmanjkuje prostora v košu za smeti,
čedalje bolj skeptičen.
In zjutraj?
Prekolneš pomlad,
zbrcaš odejo s sebe,
se skobacaš iz postelje v nov dan,
se oblečeš
in greš v trgovino.
Sploh ne rabiš veliko stvari,
samo največje pakiranje robcev
in malo ingverja z oddelka
za sadje in zelenjavo
in lonec meda
in nekaj kil limon
in čaj.
In, seveda, prehlad.
Brez njega ni pol tako zanimivo.
p.s.: preduporabonatančnopreberitenavodilo.otveganjuinneželenihučinkihseposvetujtezzdravnikomalifarmacevtom.
