Popotnica

En nahrbtnik,
poln tank,
prazna cesta,
neštevno možnosti,
ena pot,
ki jo rišem tako,
kot plešejo moje misli.
In medtem
ko se počasi izmikam
iz krčevitega oklepanja
kaotičnega ritma,
lovim nove korake.
Tiste, druge.
Prave.
Moje.

Integracija

Hotelska soba.
Še ena letalska karta,
video klic,
par ur telefonskega klepeta,
nekaj objemov na daljavo,
vroča kopel,
v katero se kar razlezem,
škatla sušija
in steklenica uzota pozneje.

S svojimo misli
polnim prazno
hotelsko posteljo.

Samo jaz in
na tisoče
nemirnih klicajev,
tihih vprašanj,
bruhajočih ***
in tropičij,
ki se vlečejo iz pradavnine.

Nekje med nočjo
in sanjami
med zvoki
neznanega mesta
lovim pike;
izmuzlljive,
trdne,
dokončne.
Za zaključene povedi.

Ker premišljeni načrti
in hipotetični poskusi
mirnega vsakdanjika
prenesejo marsikaj …

Kaj pa
integracija?

Čisto tvoja

Kdaj pa kdaj 

se spomnim nate 

čisto potihem, 

da ne bi slučajno zaslišala 

svojih lastnih misli. 

Previdno smuknem tja, 

kjer še čutim večerne sprehode tvojih dlani 

po moji koži 

in kjer se
moj pogled nagajivo 

sreča s tvojim
in se razleze preko ustnic
po celem telesu
in čutim, kako lepo
je biti
čisto tvoja.