Nutella dreams

… in neznano kje, neznano kdaj je bila vrtna zabava. Zvečer. V temi so žareli lampijončki, obešeni na vejah dreves, in oddajali tisto toplo rumeno svetlobo, ki cel svet navda z občutkom domačnosti. V temno modri svetlobi večernega neba, posutega s prvimi migetajočimi zvezdami, so se risale silhuete temnih dreves. Noč je bila prežeta s prešernimi zvoki zabave, druženja, šepetanja in klepeta, tihih korakov povabljencev, ki so se sprehajali po travi naokrog in šuštenjem vetra, ki je sem ter tja skrivoma oplazil liste dreves. Bil je zven neke glasbe, umirjene in razigrane, počasne in poskočne in njeni toni so bili ravno pravšnji, da so vrtinčasto lebdeli vsenaokrog in ustvarjali prijetno atmosfero. Žvenket kozarcev in živahni glasovi večernega druženja so spremljali temne obrise gostov, ki so drseli sem ter tja po večernem obzorju, izginjali in se zopet risali v skrivajočih se sencah vrta. Bili so tam, povsod, pa vendar jih ni bilo in so njihove temačne sence le izrisovale podobo tega večera, izgubljenega v času. In nato se je skozenj pritihotapil tih šepet tvojega glasu, ki je mehko zapolnil hladen večerni zrak. A greva na čokolado, je zašepetal, in tvoja bližina me je obdala kot topel oblak skrivnostne jutranje meglice, v katero se ovija svet, preden ga dosežejo prvi sončni žarki. Obožujem dvojino. Dopušča ravno prav prostora, za dva, in s sabo prinaša nežen občutek tebe. Sedaj so najini koraki tiho zašumeli v travi, ko sva se sprehajala čez vrt, med toplo žarečimi lampijončki in temnimi silhuetami zbrane družbe. In tam nekje, izgubljen v večeru, je pozabljen stal sod, ki je s svojo široko beloplastično podobo odstopal od njega. Poln malih pakiranj Nutelle, tistih iz temnorjave plastike z belim aluminijastim pokrovčkom je bil tam samo za naju. Usedla sva se na rob in zven tvojega glasu se je mehko zavrtinčil naokrog. Radosten, iskren smeh in glasno donenje srca, ki je ta večer dajalo ritem življenju. Pokrovček je hladno zašelestel, ko se je ločil od male posodice in vsebina je prijetno navdala večer s toplim rjavim pridihom čokolade. Iskriv pogled, nasmeh, ki je dodal posebno melodijo večeru, in ga delal še popolnejšega. In hotela sem ti reči, tvoje oči, da so take, kot Nutella. -

Romance sonámbulo

Verde que te quiero verde. Verde viento. Veredes ramas.

Topel je večer poletni. Vetrič lahno popihava. Mrak se spušča prav potiho, prve zvezde so nad nama. Kot bi trenil ni nikogar, v tem večeru zdaj sva sama.

Verde que te quiero verde. Bajo la luna gitana, las cosas la están mirando y ella no puede mirarlas.



Vse stvari bežijo mimo, sedeži avtomobila. Težke strehe ni nad glavo, tujca v sedežih pred nama. V tej počasni vožnji veva, nekaj bova zamudila.

Verde que te quiero verde. Grandes estrellas de escarcha vienen con el pez de sombra que abre el camino del alba.



Veter mrši nagajivo tvoje ti lase dišeče. V noči je pridih poseben, tesno skupaj čakajoče. Svojo glavo mi nasloniš lahno dol na moje rame.

Mil panderos de cristal, herían de madrugada.



Mislil sem, da bova tiho, v travi opolnoči sedela. Zgoraj, tam na vrhu hriba, svetle zvezde le nad nama. Pred vsem bi svetom skrita, skupaj poezijo brala.

La noche se puso íntima como una pequeña plaza.



Tiho noč je preminila, zora jo je odnesla s sabo. Ostal je le pridih po njej, po tebi vonj, spomin na njo. Ki po koščkih zopet vznikne ob vseh trenutkih s tabo.

¿Pero quién vendrá? ¿Y por dónde …? Ella sigue en su baranda, verde carne, pelo verde, soñando en la mar amarga.

Klepet s slamico

Obožujem tiste dneve. Dneve, ki so na mojem koledarju označeni s posebno barvo, četudi se tega na prvo oko ne vidi. Ni treba, da so izstopajoče florestenčno rumene barve in da zbodejo v oči vsakogar, ki se listu približa na manj, kot bi bilo potrebno. Vendar, ko pogledam na koledar, na tisti mali kvadratek, ki označuje ta prihajajoči dan, se mi zdi, da se je čas še malce bolj upočasnil in da bo ta tako težko pričakovan trenutek prišel še pozneje. Ampak bo prišel. In prav zaradi tega svet kar naenkrat posane lepši in pričakovanje še večje. In nato ...
... nato pride. Prav zares pride in ko me zjutraj zbudi navadno predirljivo in osovraženo zvonjenje budilke, ki tokrat zveni kot najlepša budnica, oznanjajoč ta prečudovit dan, nenavadno polna energije vstanem. In ni težko vstati sredi noči in presedeti v dobro znanih šolskih klopeh nekaj ur, ki se tokrat sicer vlečejo še bolj kot ponavadi. O, ne. Kajti danes, danes je ta dan.
Kot da bi vedelo, da se bo zgodilo nekaj posebnega, si je sonce izborilo prostor na nebu in pošilja svoje tople sončne žarke na razgrete ceste in trge. Vse puhti od vročine, vendar me ne moti. Ne tokrat. Kajti prav lepo se poda k temu toplemu, vedremu razpoloženju.
In potem pride s tistim prečudovitim nasmehom na obrazu in svet se zavrti v drugo, še lepšo smer, in zven besed, ki še dolgo ostane v moji glavi in me vedno znova nasmeje še dolgo po tem, kajti takrat, takrat je bilo res lepo, in srce razbija v prsih in zdi se, da se trese cel trg, pa kaj trg, cel svet se ziblje in utripa v tem ritmu, v ritmu tega prečudovitega dneva in misli in podobe se prepletajo in se v moji glavi mešajo z zvoki mesta in glasbo, ki v lahnih, za današnji dan pravšnjih ritmih odzvanja iz zvočnikov in ustvarja tisto posebno atmosfero, pa pogled v stran in kot bi trenil se znova izgubim v kostanjevo nutellini topli rjavi barvi, ki se iskri in smeje ter me preveva s prečudovitim občutkom, košček katerega bi najraje shranila v posebno škatlico, jo zaprla in shranila za temne dni, ko ne veš, če ima sploh smisel, to, drugo, karkoli, in ko je vse temno, bi odprla škatlico in iz nje bi se vsuli sončni žarki ter košček razpoloženja tega posebnega dneva ... dneva, ki mi počasi polzi skozi prste in bi ga rada zadržala pri sebi, vendar neustavljivo polzi in polzi, še hitreje kot ponavadi in ga je vedno manj in potem zopet vroči črni zadušljivi vonj po pravkar položenem asfaltu, ki se meša z zvoki mesta in prometa, ki beži mimo, in nato blisk tople rjave barve, ko se trudim ujeti še zadnji delček tega iskrivega in čudovito zvenečega razpoloženja in naslednji trenutek izgine. In zopet ostanem sama, sama s črnim lepljivim vonjem asfalta in vročino, ki puhti od tal in me spominja na prečudovit dan. Sama s svojimi mislimi, po katerih še zmeraj švigajo koščki rjavih pobliskov in zven glasu. In zopet polna pričakovanja, kajti vem, da bo nekoč zopet takšen dan. Čudovit in prelep. In četudi ne tako kmalu, se ga splača čakati. Ta posebni dan.

Bela Ljubljana

Obožujem Ljubljano. Pa ne tistih, kot gobe po dežju rastočih ultramodernih stavb z gromozanskimi, vpadljivo svetlečimi se napisi in tisto zoprno, nezaželeni gnečo, ki jo ustvarjajo trume ljudi, otovorjene z ogromnim številom vrečk nepredstavljivih velikosti, ki s svojimi živobarvnimi plastičnimi napisi kričijo ostalim, v gneči prerivajočim se ljudem, zaradi česa ima njihov nosač trenutno tanjšo denarnico, ali pa vsaj malce več glavobola ob pregledu stanja na bankomatu, kot pred kratkim. Ko te kričoče vrečke še ni bilo, kot tudi ne njen vsebine. Saj ne rečem, da trgovine niso lepe in super in oh in sploh uporabne. Sploh ne. Vendar se ti ogromni trgovski centri, ki jih je vsak dan več, vse bolj spreminjajo v množično priljubljene lokacije za oddih, izlet, pobeg stran od doma, ali pa le kot dobrodošla rešilna bilka za trenutke, ko pač nimaš ideje, kaj bi počel. In pač greš v shopping. Med kilometre polic, na katerih se novodobnim izletnikom ponuja na tisoče različnih stvari, med katerimi zagotovo vsak najde kakšno stvar, ki mu je všeč, in si od tistega trenutka dalje ne predstavlja več življenja brez nje. Moram imet to majico. Nujno jo moram imet. - Do sedaj, ko nisi vedel niti, da obstaja, si pa lahko živel? Normalno? Brez nje? In, ja, jaz sem ista. In se imam včasih prav zaradi tega poln kufr, sebe in še milijoov drugih ljudi, ki se s takšnim navdušenjem sprehajajo mimo vedno bolj zadovoljnih trgovcev in nagonsko kupujejo lepe, privlačne stvari, ki jih vsiljivo obdajajo od vsepovsod.
Zdi se mi, da sem malce zašla. Naj poskusim še enkrat.
Obožujem Ljubljano. Tisto, pravo. Srce mesta, ki se zame prične na Prešernovem trgu in nadaljuje po ulicah, ki ga obdajajo. Del, kjer se po kamnitih kockah, ki tako pestro in svojevrstno nadomeščajo asfalt, sprehajajo sivi, gruleči golobi, ki se popolnoma neboječe sprehajajo in letajo okrog sprehajalcev ter se zbirajo ob drobtinah, ki jih je nekdo pustil za sabo. Obožujem zelene klopi, ki tako vabljivo čakajo na nekoga, ki se bo usedel nanje in užival v vzdušju starega mestnega jedra, ki ga ustvarjajo spomeniki, stare stavbe, Plečnikove stvaritve, umirjena Ljubljanica in vrbe ob njej, nabrežja, polna lokalov in prijetnih kotičkov, ter ulice, od katerih vsaka skriva nekja novega, posebnega, kar ti vedno znova in znova odkrije, zakaj ima to mesto tak čar. Spomenik Prešernu z njegovo muzo, ki mu daje navdih in je po vseh teh letih postal neke nove, turkizno zelenkaste barve, ki mu daje nek poseben pečat, kajti brez nje Prešernov spomenik ne bi bil to, kar je. Tromostovje in struga Ljubljanice, obdana z belim stebriči, ob katerih se vedno znova spomnim na sprehode in prva odkrivanja lepot tega dela mesta z atijem in mami. Seveda ne smem pozabiti Čopove ulice, ki je nekaj tako zelo posebnega predvsem zaradi vseh mogočih majhnih trgovin in prodajalc, ki jo obdajajo z obeh strani in, seveda, McDonaldsa. Pa ne zaradi hamburgerjev in pit in vsemogoče druge hitre prehrane, ki jo tam strežejo, temveč zaradi spominov na obiske, ki so bili redki, pa vendar zaradi tega še toliko bolj posebni. Dodatno čarobnost in pečat dodaja mestu še prehod s Čopove na Nazarjevo ulico, z Mestnim gledališčem in AGRFT-jem, ki v sebi skrivata toliko lepih spominov in še lepših sanj, večerov, idej ... Tu so še zmajski most, pa dvorana Tivoli, čudovita železniška postaja, Drama, Cankrajev dom, Maxi market, ..., od katerih vsak prispeva delec k temu, da mi je ta del tako prirasel k srcu. In da se vsi čudoviti spomini in sanje na teh mestih prebudijo in privrejo na dan, ter bi lahko samo sedela tam in uživala prečudovito vzdušje stare Ljubljane.