Iz muhe delam slona.

Iz muhe delam slona.

Muh miljon.
Izberem eno. Miže.
Zakaj prav to - nihče ne ve.
In jo napihnem kot balon.
Nato jo namakam v sivino današnjega dne,
dokler za barvitost travnikov več sploh ne vé.
Nato ji odstranimi krila,
da si ne bi slučajno upati pustila
in poletela nad oblake in do zvezd.
Nato vlečem jo za nos z za lase privlečeno resnico -
in rilec ji krasi betico.
Nato dodam še opletajoči rép,
da drugih muh ni na spregled.
Nato še okla, ostra, bela,
če kdaj se upreti bi želela.
In štiri noge in debelo salo,
da neusmiljeno vse poteptajo
v dušečem dnu puščave pod seboj.

Zdaj - imam slona.
Živi v moji glavi.
Vse dneve trobi in toži in tepta
in drugega ne zna,
kot trobiti naokrog:
"oh, kako sem jaz ubog".

Designed to fight aids in Africa.

In kupila sem rdeče vezalke.
Veš zakaj?
Pogled nazaj.
Spomin na maj.
Pomladni raj.
Nasmehov kraj.
Tak, na skrivaj.
Pa zdaj?
Zakaj?

Lace up, save lives.

Želim radirko.?

Včasih si želim, da bi imela radirko
in bi te lahko izbrisala z mojega lista življenja.

Način, kako zapisuješ nekatere besede.
Kako se smeješ.
Kako govoriš.
Kako hodiš.
Kako me prevzameš.
Kako prideš do mene.
Kako me pokličeš.
Kako si predrzen in poln samega sebe in boljši in si dovoliš vse.
Kako si prijazen in vljuden in obziren in popoln, za vse in do vseh.
Le jaz, edina, z jezo ta obraz si slikam pred očmi,
ko dolge osamljene noči
se v strop strmeč sekiram,
pogrevam in premlevam
tvojih besed odmev, tvojih dejanj potek, tvojih misli zven.
In sovražim vsak drobcen delček tebe,
ki mi ne da miru in me navdaja s strahom,
da je mimo.

Vendar,
čeprav si včasih
- oh, kako zelo -
želim, da bi imela radirko,
in bi te lahko izbrisala z mojega lista življenja,
bi bil ta brez tebe prazen.
In pust.

Drobec

Včasih je tiho plazeč se občutek,
ki se prikrade in navda ves svet
prej vedrih obrazov poln, sonca, veselja
s pridihom, da tega ne moreš imet.
Ne gane te sonce; - zakaj ti nasmehi?
vse je že zdavnaj izgubilo pomen,
vse je le maska, ki hoče zakriti
morečega bistva temačni odzven.
Nikogar ni tukaj, nikogar v tej gneči
nepristnih namehov neznanih ljudi,
bolj vneto trdijo, da zate skrbijo,
bolj vneto se stran jim od tebe mudi.
Zakaj se mi skrivaš?, povej po resnici -
je bil odmev to le daljnih dni,
tisti vonj sreče, svežine, življenja,
ki v drobcenih upih sedanjost mori?

V noči drobcene svetle so zvezde
rezko prebadale temno nebo;
pod njim je ležala, pred svetom vsem skrita,
ko dežne so kaplje močile zemljó.

(in po pol leta sem ugotovila, da je to skoraj popoln amfibraški aleksandrinec. zanimivo :) )

Tisto noč, ko sva šla. -

Tisto noč, ko sva šla,
dvignila si me z dna do neba,
dala moč, ki jo da
nekdo, ki te upošteva, rad ima.

(V. Kreslin; Tudi čez tisoč let)

-->

»Enkrat pozim je sral z eno bejbo ... nimam pojma, kej tipi vidjo na njej, ka je res debela. Pa grda.«

- okej, sej za NJEGA si tut rekla, de je grd -

»Nekej sta mela, sam – pol ji je reku, de ne morta neč imet, ker se boji, de bi se s kero drugo zapletu.«

- vau -

»Kr nekej.«

- ni ne. - is it about me? kok lep. fer -

»Sam je pa grd ane. Fuj.«

- nehaj. nimaš pojma. – sem vedela, da bi morala takrat tam bit. pol … pol bi bla mogoče jaz tista. prava. da bi kej imela. – kaj pa …? –

***

Pogled preko rame. Po stopnicah gor, dol, tja, sem.

- kje je? -

***

Vse smo urejene. Vsi. Tilen, jaz. Čakanje, da nas pokličejo. Vsi smo malce nervozni, a skupaj.

- prihaja! tok je drugačen. čist zrihtan, pa nova frizura. čist drug. -

»Pohvale, pohvale.«

- ooo. paše. paše k tvojmu novmu stilu. vau. -

***

Sedi za mizo, rokuje se z gosti, natoči vino. Nazdravi. Small talk.

- tako … odrasel. samozavesten. všečen. tako - popoln. -

Odlično odigra vlogo večera. Pleše. Z mamo, staro mamo, sestro. Ljubljenec in osvajalec, razdaja in sprejema. Tako ponosna sem nanj.

***

Spet v civilu, pri avtu. Polna polička - puškin, vodka, gin, malibu, red bull, cola, fanta, tonic, kozarčki.

- ja. carpe diem. ta noč je moja. -

***

Pleše. Z eno, z drugo. Uživa. Na odru, v množici.

- daj, opazi me! -

***

Pleševa.

-on! -

»Prepust se.«

Zaprem oči. Ne rabim luči, prostora, drugih. Le občutek njega. Tu, ob meni. Preplet prstov. Nežen, gladek. On tik ob meni. Tesno. Položim glavo na njegovo ramo.

- ta vonj. -

Topel občutek njegovih las na mojem vratu, na rami.

- tako bi lahko ostala večno. -

Nežno polzenje njegovih rok po moji koži. Gladko. Mehko.

»Greva na zrak?«

Odide prosti vratom.

- grem - ali greva? -

Ozre se, njegove oči se srečajo z mojimi. Povabilo.

- greva. -

Med potjo se ustavim pri šanku.

- voda. drugega je bilo dovolj. -

***

Stopim skozi vrata in objame me prijetno hladen zrak pomladne noči. Tam je. Ves čudovit in topel, z nasmehov in svojimi rjavimi očmi.

»A bo?«

- če bo? - edino od sreče lahko umrem, to je vse. -

Pogovor. Sproščen. Tako - najin.

- zakaj se v - normalnih - razmerah nikol tako ne pogovarjava? -

***

Spet na plesišču. Tema. Prepuščam se nežnemu občutku njega, ki me vodi.

»Ne bom te spustu.«

- vem. -

Obrat, vrtiva se, skupaj, narazen. Složno zibanje v bokih, toplota njegovega telesa na mojem hrbtu, objem njegovih rok na mojih bokih, na mojem trebuhu. Nežen prijem za dlan, tiho se prepletejo najini prsti.

»Fine trebušne.«

Čutim njegov nasmeh, vsak delček mojega telesa uživa v njegovih dotikih, ob njegovem telesu, vpet v njegove nežne roke in njegovo toplo sapo na mojem tilniku. Uživam, plešem, prepustim se.

»Ful dobr.«

- ja. ja … -

Srečna sem. To je najin trenutek. Najina noč.

- ljubim ta trenutek in njega. zdaj in neskončno. -

***

Ura je 7.00. Konec. Pravi, da bo šel z nami, ker mu je ob poti.

- in potem - tik preden odide po svoji poti - mu dam poljub. v temi, na lica. tako popolna noč! -

Stopimo ven.

- dan!? -

»Ej, ful dobr plešeš.«

- jest? dobr plešem? vau. ti tudi. zlo zlo zlo dobr. čudovit si. -

»Ti tut. Ful.«

***

Domov gre po bližnjici, ker ga ful na wc.

In že jutri spet bo to,
kar že včeraj je bilo.
In že jutri spet bo to,
kar nam včeraj je bilo.

(V. Kreslin; Tudi čez tisoč let)

Maturantski sonet nesreče ;)

Med zrenjem v goro vseh beril, zapiskov,
ki smo spisali jih čez štiri leta,
deluje ta prav pravljično zakleta -
"Te bo že konc!?" najrajši bi zavriskal.

Poetični vsakdan mi popestrijo
občasne dobre duše s sladoledom
(le kaj s poletnim mojim fit bo izgledom!?)
in cirkus z nogometno evforijo.

Do štirndvajstga tole še zdržimo,
potem pa brez zavor v smer: Poletje,
kar ima po šoli vonj, doma pustimo,

sam dobra volja nujno bo imetje;
za mizo v Ambasadi se dobimo
in skujemo načrt za preživetje ;)