Sedela je na postelji z računalnikom na kolenih in kozarčkom
Martinija z juiceom v roki ter imela svoj perfekten večer. Sama. Pravzaprav
sama z Marlonom Brandom, ki se je sprehajal po zaslonu gor in dol ter kazal
svoje čudovite roke in lase in nasmeh in oči in vse ostalo, kar je perfektnega
na njem. Torej vse. Naredila je požirek in uživala v grenko sladki mešanici, ki
so jo gotovo izumili prav za takšne trenutke.
»Haven't you ever ridden on that
streetcar? – It brought me here …« Počutila se je kot šepetalka v gledališču,
saj je cel film videla že tolikokrat, da bi igralcem brez težav lahko
priskočila na pomoč, če bi pozabili besedilo. Njeno prišepetovanje je prekinil pisk,
ki je oznanjal novo sporočilo na Skypeu. Če je ura tu polnoč, je v Moskvi okrog
treh ponoči, je že kar avtomatično preračunala časovni zamik do ruske
prestolnice, kjer je bila na študijski izmenjavi njena moška polovica. Torej najbrž
ni on, je pomislila. Škoda. Ob gledanju Marlona Branda bi bil kakšen prav tako
popoln predstavnik moškega spola za družbo še kako zaželjen. Še film bi
ugasnila zanj, je pomislila. Edino to bi bilo še boljše. Imeti moškega iz mesa
in krvi ob sebi, potem je pa itak vseeno, če se v temi delaš, da izgleda kot
Stanley. Ni problema.
Z malce manj navdušenja je kliknila na utripajočo ikono, da
se je na zaslon prikazalo sporočilo osebe Dejan Hočevar. Vaau, Dejan? No, tudi
zanj se skoraj že splača dati film na pavzo. »Pa ne, kdo pa že spi ob taki
pozni uri ;)« Njemu bi odpisala, pa tudi, če bi bila že napol koma. Bil je
reševalec iz vode na bazenu, kamor je hodila plavat, nekaj let starejši od nje
in najbrž najhudejši tip, s katerim je kadarkoli bluzila. Seveda preden sta
začela z Valom. Med njima je bilo neka čudna kemija, zaradi katere ji je šel
grozno na živce in ga je želela ob sebi hkrati. Vala je ljubila in si ni
predstavljala biti brez njega, to pa je bilo nekaj čisto drugega. Nekaj
vznemirljivega. Prav to, kar je ta trenutek potrebovala, če že ne bo deležna
moške komponente, ki bi jo grela v postelji. »Eh, sej veš, forever alone. Gledam
film in furam sarf, ker mi noben neče postle pogret.« »Ja boga ti, sej bi ti
pršu pomagat, pa kaj, ko sm si svojo lih tku lep pogrel, da ni šans, da grem iz
nje. Ful je topla. Res. Ful.« »Ja hvala, ej. Zdej se pa ful bolš počutm :D« »Če
boš še kdaj rabila pomoč – ti sam reč ;) Ker film pa gledaš?« »Tramvaj
poželenja. Zihr poznaš.« »Nimam pojma, kaj je to zaen film, ampak naslov …« »Je
pa kr kul, a? ;)« »Mmm, ful. Kdo ve, kej ti delaš sama v postli zraven tazga
filma, a ;)« »Alo ej, tu je k l a s i k
a ! « »Ja no lej, naslov bi bil lahk tut za kejšno drugo zvrst …« »Jao, moški,
a vam gre res am ena stvar po glavi?« »Ne vem, a nam?« »Ja ne vem, tu bi mi
mogu zdej ti povedat.« »Hm … ja lej, ob takmu naslovu pa res dobim vizijo
kejšne fajne ženske družbe.« »:)« »Kej zdej ta smajli pomen?« »Nič tazga :)« »Nič
tazga, bla bla. Lej, jest sm ti povedal, zdej pa še ti!« »Ja pa če ni nič
tazga, no.« »Smotana si.« »Ne pa ne.« »Si.« »Nisn.« »Pol pa povej!« »Pa nič no!«
»Kr dej, priznaj, de bi ti ob takmu naslovu tud mela kašnga čednega mladeniča
zraven sebe, a? ;)« »Tu pa vedno in povsod, tut brez naslova ;)« »Aha, sm vedu!
… sama in na tramvaju poželenja …« »Ma pejt spat! :D« »Drviš z njim …« »Jest
grem naprej film gledat, ker s teboj se itak ne da normalno pogovarjat.« »Uf,
kok drvi …« »Ajtčau!«
Tako kot zmeraj, je pomislila, tip smotan, in s še vedno
razbijajočim srcem, kakršno je postalo ob vsakem takšnem pogovoru, malo zaradi
živcev in malo zaradi nečesa drugega, priklopila film ter se ponovno prepustila
drami Tramvaja poželenja. Stanley je hodil po stanovanju, kričal in udaril Blanche
in bil obenem še vedno tako nenormalno privlačen. Nato je nekdo potrkal na
vrata njene sobe.
Dvignila je pogled od računalnika in vstopil je Dejan s
svojimi nabildanimi rokami, oblečen v majico brez rokavov ter z divje
privlačnim pogledom, kakršnega je ravno prejšnji trenutek videla na ekranu. »Tramvaj
poželenja, a?« Stopil je do nje in računalnik prestavil na mizo. V ozadju sta
se slišala Stanleyevo kričanje in dramski glas Blanche, ko je stopil do postelje,
ji odmaknil frufru z oči in jo pogledal s Stanleyjevim pogledom. Naslednji
trenutek je čutila njegove tople, mehke ustnice na svojih in njegov jezik, kako
je gladko drsel po njenemu, se sprehodil po njenih zobeh in nato pričel
strastni ples z njenim. Za trenutek sta se razmaknila, zopet je ujela odblesk
njegovega pogleda, nato pa sta jezika zopet zaplesala drug z drugim, močno,
divje, neusmiljeno. In še bolj neusmiljeno jo je nato prijel za boke, jo potegnil
niže na posteljo, da je ležala na njej, in ji z močnim prijemom zvil roke nad
glavo, nato pa se z živalsko strastjo zapodil proti njenem vratu in prsim, jih
grizel, poljubljal, gnetel, z zobmi trgal ovratnik in se potopil v njeno meso,
vedno niže in niže, in ona se je prepustila tej vožnji, vožnji na tramvaju
poželenja, ki jo je omamljala, strašila in privlačila hkrati. Kakšen obraz,
divji, poželjiv, moški! In nato ta moškost, trda topla moškost, ki jo je
začutila med nogami …
Iznenada je zaropotalo je in zaloputnilo, nekaj ji je padlo
na glavo in še nekaj na ustnico, da ji je vanjo zarezala bolečina in se je v
trenutku prebudila. Okno nad posteljo je bilo na stežaj odprto, skozenj je
plapolala od dežja mokra zavesa, ona pa je ležala med uokvirjenimi slikami nje
in Vala, ki jih je imela postavljene na okenski polici. Celotna zbirka je bila
razmetana po sobi in po postelji, na tleh poleg postelje je ležal razbit okvir fotografije,
ki sta jo posnela na počitnicah v Egiptu, na ustnico jo je zadela fotografija
nasmejanega Vala z gromozanskim sladoledom v roki … V grozi so ji začele po licih
teči solze, panično je pričela brskala po razmetani mizi, grebla je med nametanimi
fotografijami in končno s tresočimi rokami uspela najti telefon ter skozi od
solz zamegljene oči poklicati Valovo telefonsko številko. Ko je zagledala
njegovo fotografijo, ki se je pojavila na ekranu, ko ga je klicala, je planila
v še hujši jok. »O fak, o fak, Maja, ti si prfuknena! Pizda ej! Pa kej delaš! Fak,
ne no …«
Na drugi strani linije se je oglasil zaspan glas njenega
fanta. »Oh, Val, oprosti,« je zahlipala v telefon.
