Nutella dreams

… in neznano kje, neznano kdaj je bila vrtna zabava. Zvečer. V temi so žareli lampijončki, obešeni na vejah dreves, in oddajali tisto toplo rumeno svetlobo, ki cel svet navda z občutkom domačnosti. V temno modri svetlobi večernega neba, posutega s prvimi migetajočimi zvezdami, so se risale silhuete temnih dreves. Noč je bila prežeta s prešernimi zvoki zabave, druženja, šepetanja in klepeta, tihih korakov povabljencev, ki so se sprehajali po travi naokrog in šuštenjem vetra, ki je sem ter tja skrivoma oplazil liste dreves. Bil je zven neke glasbe, umirjene in razigrane, počasne in poskočne in njeni toni so bili ravno pravšnji, da so vrtinčasto lebdeli vsenaokrog in ustvarjali prijetno atmosfero. Žvenket kozarcev in živahni glasovi večernega druženja so spremljali temne obrise gostov, ki so drseli sem ter tja po večernem obzorju, izginjali in se zopet risali v skrivajočih se sencah vrta. Bili so tam, povsod, pa vendar jih ni bilo in so njihove temačne sence le izrisovale podobo tega večera, izgubljenega v času. In nato se je skozenj pritihotapil tih šepet tvojega glasu, ki je mehko zapolnil hladen večerni zrak. A greva na čokolado, je zašepetal, in tvoja bližina me je obdala kot topel oblak skrivnostne jutranje meglice, v katero se ovija svet, preden ga dosežejo prvi sončni žarki. Obožujem dvojino. Dopušča ravno prav prostora, za dva, in s sabo prinaša nežen občutek tebe. Sedaj so najini koraki tiho zašumeli v travi, ko sva se sprehajala čez vrt, med toplo žarečimi lampijončki in temnimi silhuetami zbrane družbe. In tam nekje, izgubljen v večeru, je pozabljen stal sod, ki je s svojo široko beloplastično podobo odstopal od njega. Poln malih pakiranj Nutelle, tistih iz temnorjave plastike z belim aluminijastim pokrovčkom je bil tam samo za naju. Usedla sva se na rob in zven tvojega glasu se je mehko zavrtinčil naokrog. Radosten, iskren smeh in glasno donenje srca, ki je ta večer dajalo ritem življenju. Pokrovček je hladno zašelestel, ko se je ločil od male posodice in vsebina je prijetno navdala večer s toplim rjavim pridihom čokolade. Iskriv pogled, nasmeh, ki je dodal posebno melodijo večeru, in ga delal še popolnejšega. In hotela sem ti reči, tvoje oči, da so take, kot Nutella. -

Romance sonámbulo

Verde que te quiero verde. Verde viento. Veredes ramas.

Topel je večer poletni. Vetrič lahno popihava. Mrak se spušča prav potiho, prve zvezde so nad nama. Kot bi trenil ni nikogar, v tem večeru zdaj sva sama.

Verde que te quiero verde. Bajo la luna gitana, las cosas la están mirando y ella no puede mirarlas.



Vse stvari bežijo mimo, sedeži avtomobila. Težke strehe ni nad glavo, tujca v sedežih pred nama. V tej počasni vožnji veva, nekaj bova zamudila.

Verde que te quiero verde. Grandes estrellas de escarcha vienen con el pez de sombra que abre el camino del alba.



Veter mrši nagajivo tvoje ti lase dišeče. V noči je pridih poseben, tesno skupaj čakajoče. Svojo glavo mi nasloniš lahno dol na moje rame.

Mil panderos de cristal, herían de madrugada.



Mislil sem, da bova tiho, v travi opolnoči sedela. Zgoraj, tam na vrhu hriba, svetle zvezde le nad nama. Pred vsem bi svetom skrita, skupaj poezijo brala.

La noche se puso íntima como una pequeña plaza.



Tiho noč je preminila, zora jo je odnesla s sabo. Ostal je le pridih po njej, po tebi vonj, spomin na njo. Ki po koščkih zopet vznikne ob vseh trenutkih s tabo.

¿Pero quién vendrá? ¿Y por dónde …? Ella sigue en su baranda, verde carne, pelo verde, soñando en la mar amarga.