četrtek, april 7

Sto let samote

Hladen poletno aprilski zrak
ki toplo polni ulice mesta
in vedri zvoki poplesavanja harmonike
in grenko božajoči glas prstov
ki se igrajo s strunami kitare
in po ozkih obmorskih ulicah
dišeče melodije z odra
se mehko kotalijo po zlizanih kamnih
in kockah
in spominih.
In prijeten večerni živ žav
ki danes objema močne zidove
nekdanjih časov
in spleta nove zgodbe okrog
golega brona kipov
in neopazno krasi stebre
in stebričke
in se dviguje vse do grajskega griča
in do prav za danes tako po nebu
nasutih zvezd.

Kajti to je večnost,
ujeta v stekleničko tega trenutka.
Najpopolnejša vonjava.

La vita é bella.