Obožujem Ljubljano. Pa ne tistih, kot gobe po dežju rastočih ultramodernih stavb z gromozanskimi, vpadljivo svetlečimi se napisi in tisto zoprno, nezaželeni gnečo, ki jo ustvarjajo trume ljudi, otovorjene z ogromnim številom vrečk nepredstavljivih velikosti, ki s svojimi živobarvnimi plastičnimi napisi kričijo ostalim, v gneči prerivajočim se ljudem, zaradi česa ima njihov nosač trenutno tanjšo denarnico, ali pa vsaj malce več glavobola ob pregledu stanja na bankomatu, kot pred kratkim. Ko te kričoče vrečke še ni bilo, kot tudi ne njen vsebine. Saj ne rečem, da trgovine niso lepe in super in oh in sploh uporabne. Sploh ne. Vendar se ti ogromni trgovski centri, ki jih je vsak dan več, vse bolj spreminjajo v množično priljubljene lokacije za oddih, izlet, pobeg stran od doma, ali pa le kot dobrodošla rešilna bilka za trenutke, ko pač nimaš ideje, kaj bi počel. In pač greš v shopping. Med kilometre polic, na katerih se novodobnim izletnikom ponuja na tisoče različnih stvari, med katerimi zagotovo vsak najde kakšno stvar, ki mu je všeč, in si od tistega trenutka dalje ne predstavlja več življenja brez nje. Moram imet to majico. Nujno jo moram imet. - Do sedaj, ko nisi vedel niti, da obstaja, si pa lahko živel? Normalno? Brez nje? In, ja, jaz sem ista. In se imam včasih prav zaradi tega poln kufr, sebe in še milijoov drugih ljudi, ki se s takšnim navdušenjem sprehajajo mimo vedno bolj zadovoljnih trgovcev in nagonsko kupujejo lepe, privlačne stvari, ki jih vsiljivo obdajajo od vsepovsod.
Zdi se mi, da sem malce zašla. Naj poskusim še enkrat.
Obožujem Ljubljano. Tisto, pravo. Srce mesta, ki se zame prične na Prešernovem trgu in nadaljuje po ulicah, ki ga obdajajo. Del, kjer se po kamnitih kockah, ki tako pestro in svojevrstno nadomeščajo asfalt, sprehajajo sivi, gruleči golobi, ki se popolnoma neboječe sprehajajo in letajo okrog sprehajalcev ter se zbirajo ob drobtinah, ki jih je nekdo pustil za sabo. Obožujem zelene klopi, ki tako vabljivo čakajo na nekoga, ki se bo usedel nanje in užival v vzdušju starega mestnega jedra, ki ga ustvarjajo spomeniki, stare stavbe, Plečnikove stvaritve, umirjena Ljubljanica in vrbe ob njej, nabrežja, polna lokalov in prijetnih kotičkov, ter ulice, od katerih vsaka skriva nekja novega, posebnega, kar ti vedno znova in znova odkrije, zakaj ima to mesto tak čar. Spomenik Prešernu z njegovo muzo, ki mu daje navdih in je po vseh teh letih postal neke nove, turkizno zelenkaste barve, ki mu daje nek poseben pečat, kajti brez nje Prešernov spomenik ne bi bil to, kar je. Tromostovje in struga Ljubljanice, obdana z belim stebriči, ob katerih se vedno znova spomnim na sprehode in prva odkrivanja lepot tega dela mesta z atijem in mami. Seveda ne smem pozabiti Čopove ulice, ki je nekaj tako zelo posebnega predvsem zaradi vseh mogočih majhnih trgovin in prodajalc, ki jo obdajajo z obeh strani in, seveda, McDonaldsa. Pa ne zaradi hamburgerjev in pit in vsemogoče druge hitre prehrane, ki jo tam strežejo, temveč zaradi spominov na obiske, ki so bili redki, pa vendar zaradi tega še toliko bolj posebni. Dodatno čarobnost in pečat dodaja mestu še prehod s Čopove na Nazarjevo ulico, z Mestnim gledališčem in AGRFT-jem, ki v sebi skrivata toliko lepih spominov in še lepših sanj, večerov, idej ... Tu so še zmajski most, pa dvorana Tivoli, čudovita železniška postaja, Drama, Cankrajev dom, Maxi market, ..., od katerih vsak prispeva delec k temu, da mi je ta del tako prirasel k srcu. In da se vsi čudoviti spomini in sanje na teh mestih prebudijo in privrejo na dan, ter bi lahko samo sedela tam in uživala prečudovito vzdušje stare Ljubljane.
