Dih vetra

Ne znam z besedami
na glas,
znam pa potiho.
Ne znam ti povedati,
kaj mi odzvanja v mislih
vsak trenutek,
ko si tu
in ko te ni,
kaj ovija v odmev cel svet,
ko se vije skozi moje srce
in glavo
in se mehko kotali čez jezik v tišino pod zvezdnatim nebom.
In ... če zašepetam polnočnemu vetru,
da te ljubim -
mu boš verjel?

Vse bo še v redu.

Sedela je za mizo, pogrnjeno s pisanim prtom, in zrla v kranjsko klobaso na krožniku pred seboj. Na drugi strani mize je že sedel njen dedek, z brezzobimi usti grizel svojo klobaso in jo pričakujoče gledal.
»A ti ni všeč?« jo je vprašal s polnimi usti.

»Je, je,« mu je odgovorila in z mislimi daleč stran pričela rezati svojo večerjo. Ni imela pojma, kaj naj si misli. O vsem. Teden dni nazaj je še vse izgledalo popolno, zdaj pa – zmešnjava. Ena velika zmešnjava in črna luknja v njenih mislih na mestu, kjer bi morala biti neka logična razlaga za to. Za vse. Ampak tokrat je ni bilo. Vse je odmevalo od podob, besed, spominov, idej, pomislekov, ki so sestavljali neko nedoločljivo močvirje, ki jo je požiralo na vsakem koraku.

»Kdaj pa mami pride?«

»Jutr.«

Zadnja stvar, ki jo je zdaj potrebovala, je bilo tisoč dedkovih vprašanj, na katere je odgovarjala kolikor je šlo na kratko in se zaradi tega počutila še slabše. On se je trudil, ona pa ga je takole ignorirala. Ampak zdajle – zdajle bi potrebovala samo en temen kot, samo zase, kjer bi lahko objemala svoja kolena in v miru premislila vse. In mogoče na koncu celo prišla do kakšnega pametnega sklepa, čeprav malo verjetno; najbrž bi spet samo obračala in premlevala vse dogodke in skupne trenutke in pogovore in v vsaki besedi ali kretnji iskala razlog in razlago. Ki je ni. Ker je vse skupaj ena sama zmešnjava. Daleč od oči, daleč od srca očitno še kako drži. Teden njenega smučanja, teden njegovega pohodništva – zdelo se je nemogoče, da bi lahko preživela eden brez drugega celih štirinajst dni. Spomnila se je zadnjih poljubov in želja pred odhodom. Tistega dne, za katerega si je želela, da ga kar ne bi bilo konec. In nato – kako težko je čakala, da pride nazaj, da se spet stisne v njegovo toplo naročje in zakoplje glavo v njegov mehak pulover. Zdaj pa je vse skupaj postalo hladno. Kratki telefonski pogovori, ki jih je prekinjala nelagodna tišina, ko ni nobeden od njiju vedel, kaj reči. Tisoč zaključkov pogovorov – da mora it obesit cunje, da se mora iti učit, da je treba it spat – za katere sta oba vedela, da so za lase privlečeni izgovori, ki jima nobeden od njiju ni verjel. In potem spet sedenje poleg telefona in tehtanje – Naj pokličem ali ne? Ima čas? O čem bova govorila? – ki ga prej nikoli ni bilo, za to je bil vedno čas, tudi če je šlo za butaste šale in smeh in nesmiselna pogovore in nasploh le za to, da sta slišala drug drugega in se počutila bližje od tistih nekaj sto kilometrov, ki so ju v resnici ločevali.

»Kaj pa tvoj fant pravi?«

Močno se je ugriznila v ustnico, ko se je trudila, da se ji v očeh ne bi nabrale solze.

»V redu je. Uči se.«

»Aja.«

Zazrla se je v dedka, ki se je trudil navezati pogovor z njo in upala, da bi izginil. Rada ga je imela, ampak – ali ne more zdajle samo pojesti svoje klobase in ji brez tisoč vprašanj reči »Adijo«, ko bo šla domov?

»A imaš ti tudi še kakšen izpit?«

Na vilice je hkrati nabodla tri koščke klobase in si jih zbasala v usta. Prej jo bo konec, prej bo šla.

»Mhm, enega,« je nerazločno zamomljala s polnimi usti in si jih v njih zbasala novo porcijo. »Zato se moram it učit.«

»A pol se ti mudi?«

»Mhm,« je pokimala in se zazrla v svoj krožnik, ker ni hotela videti dedkovega razočaranega obraza. Vedela je, koliko so mu pomenili njeni obiski. Vsakič, ko se je pri njem oglasila njena mama, jo je povprašal po njej – kdaj pride s faksa, da bosta spet odigrala partijo šaha ali vrgla en tarok. In vedno, ko ga je obiskala, se je potrudil in ji skuhal kaj dobrega. Ona pa mu je zdaj tako vračala! In to še danes, na božični večer, ki bi moral biti še bolj poseben.

S polnimi usti klobase je vstala izza mize in pospravila svoj krožnik v pomivalni stroj, medtem ko je dedek še vedno počasi žvečil majhne koščke.

»A bi še malo?«

»Ne, hvala. Res moram it.«

Odšla je do predsobe, si oblekla plašč in obula škornje, nato pa se je vrnila nazaj v kuhinjo in dedku pritisnila bežen poljub na njegovo plešo.

»Naslednjič, ko pridem, bova igrala. Takrat bom že frej. Hvala za večerjo!«

S hitrimi koraki je odšla skozi vrata, brez da bi se zazrla dedku v oči. Super, še ena stvar več, zaradi katere jo bo grizla vest in jo dodatno morila.

Ko je zaprla vhodna vrata za seboj, jo je presenetil mrzel veter, ki ji je v obraz nosil debele snežinke. Poveznila si je kapuco na glavo, se še bolj zavila v plašč in potisnila roke globoko v žepe ter odšla po zasneženi cesti, ki so jo osvetljevale obcestne luči. Svet okrog nje je izgledal čudovito, skoraj pravljično, kar jo je samo še bolj pojezilo. Kako je lahko vse tako prekleto lepo in popolno!?

Začutila je toplo solzo, ki ji je spolzela po licu in pustila slano sled na njenih ustnicah. Glasno je zaklela in s hitrimi koraki stopila dalje. Zakaj, zakaj, zakaj? Edini, ki bi ji to lahko razložil, je oseba, ki ji je očitno vseeno zanjo. Ki ji je predvčerajšnjim predlagala, da prekineta in premislita, kam to vodi. Če se ji ne zdi zaradi razdalje njuna zveza malce težka. Bullshit. Do zdaj je šlo, skoraj eno leto je šlo, bi šlo pa še naprej – ampak ne, po dveh tednih, ko se nista slišala, je sploh ne potrebuje več. Kot da je ni. Da je ne bi nikoli bilo. Nevidna, neobstoječa. In kaj naj bi bilo vse tisto, zaradi česar sta bila skupaj – le kaj, da je lahko zbledelo v takšnem kratkem času? Spomnila se je na svojega bivšega, ki ga ni mogla pozabiti še pol leta po njunem razhodu. A ta – zanj je dovolj štirinajst dni in ni je več. Besno je brcnila v kup snega ob cesti in zastokala, ko je s prsti zadela v trd kos ledu. Itak, če že gre vse narobe, zakaj ne bi šlo še to.

Prišla je do avta, ki ga je parkirala malce stran od dedkove hiše, in ki sploh ni bil več podoben avtu, temveč velikemu kupu snega. Tega ne bo spravila z njega v eni uri, sploh pa ne brez lopate. In ne, ni govora, da gre nazaj k dedku in ga prosi za lopato – da bi po takem ignoriranju rada še uslugo od njega? Ne, šla bo peš in prišla po avto enkrat, ko bo prenehalo snežiti. Pomislila je na dolgo pot, ki jo je imela pred seboj, in zavzdihnila. Bo pa vsaj imela čas za premislek. Čas zase in za spomine. Za premlevanje, samopomilovanje in ostale stvari, ki so se zdaj zdele tako zelo potrebne, čeprav ne bodo imele popolnoma nobenega učinka in se bo zaradi njih počutila samo še bolj gnilo. Itak je že vse slabo, zakaj ne bi bilo še malo slabše. Sicer pa bi bilo zdaj najbolje, da popolnoma odklopi. Da se ga napije do mrtvega in pozabi na vse. Na to, kako bedno je življenje in kako obupna je ona sama. To je to.

Segla je v žep in iz njega izvlekla mobilnik. Ko ga je odklenila, se je obraz osvetlila fotografija njiju dveh, kako vsa srečna in objeta ležita na plaži ter se smejeta v objektiv fotoaparata. Kako, hudiča, še ni zamenjala ozadja!? »Jebi se, jebi se, jebi se!« je pridušeno zabrusila nasmejanemu obrazu na ekranu, nato pa hitro iz galerije izbrala ozadje svetlomodre barve. Brez režanja v obraz. In izbrisala nasmejano fotografijo. In se zazrla v množico njen podobnih, ki so bile v galeriji. Njena jeza je počasi bledela in se spreminjala v mešanico žalostnega in melanholičnega razpoloženja. Počasi se je usedla v sneg in ni si mogla pomagati, da jih ne bi pogledala, ene za drugo. Solze so ji zopet polzele po licih in kapljale na ekran, ona pa se je sprehajala med spomini, od enega čudovitega trenutka do drugega in se počutila hkrati tako srečno, da sta to doživela, in tako žalostno in obupano, da ji je bilo popolnoma vseeno tudi, če bi kar zmrznila in umrla. Kot deklica z vžigalicami. Spomnila se je na lanski božič, ko jo je presenetil z najlepšim darilom, kar jih je kdaj dobila – slikanico Deklica z vžigalicami s prečudovitimi ilustracijami, ki so na najpopolnejši način dopolnjevale zgodbo. Zaupala mu je, da je to njena najljubša zgodba, vendar ni mislila, da si bo to zapomnil. Sploh ne on, ki mu je vse, kar diši po knjigah tako tuje in ki se knjižnice izogiba kot hudič križa. Zopet se je nasmehnila, ko so jo preplavili spomini na njune sprehode po knjižnici – ko ga je le prepričala, da je šel z njo vanjo in se je nato pretvarjal, da ga knjige grizejo. Znal je biti tako zabaven!

Pisk telefona, ki je opozarjal na to, da mu bo vsak trenutek zmanjkalo baterije, jo je potegnil nazaj v resničnost. Mogoče pa bo, še za eno sliko, je pomislila in s prsti drsela po zaslonu na dotik ter premikala fotografije od novejših proti starejšim. On, ki stoji na vrhu Snežnika s trobentico v ustih. Njun prvi pohod, celo pot sta se pogovarjala in smejala in on kar ni in ni nehal trobiti na trobentice, potem pa sta priredila tekmovanje, kdo bolje zapiska melodijo pesmi, in eden jo je bolj zgrešil od drugega. Pisk, baterija je skoraj prazna. Njuno prvo skupno kopanje, na bazenu, oba nasmejana in premočena, zavita v brisačo. In te njegove trepalnice, ko so bile mokre, so bile še daljše in še lepše … in kako ji je kazal prijeme reševanja iz vode, ki se jih je naučil na tečaju, in je reševalec iz vode mislil, da se ona dejansko utaplja in jo je prišel rešit. In ju potem, ko je ugotovil, da gre za potegavščino, napodil iz bazena. Ampak bilo je zabavno, kolikokrat sta se presmejala na račun reševalčevega prestrašeno piskajočega glasu, s katerim je vpil nanju potem, ko je ugotovil, da mu ni treba nikogar reševati! Pisk, baterija je skoraj prazna. Njun prvi zmenek. Oziroma prvo srečanje, ko sta se srečala na troli in se tako zapletla v pogovor, da je ona pozabila izstopiti na svoji postaji in se je zato peljala še en krog. In on z njo, ker sta se res dobro ujela in je itak imel čas. In tako sta se vozila in pogovarjala skoraj celo popoldne. To je bilo najpopolnejše srečanje najpopolnejšega neznanca, kar jih sploh lahko obstaja … Pisk, in fotografija nasmejanega para na avtobusnih sedežih se je spremenila v temo, ki je preplavila zaslon telefona. Beseda »neznanec« pa ji je še naprej odzvanjala v mislih … neznanec … kdo sta zdaj? Kdo je ona, kdo je on? Neznanca, ki sta imela le skoraj leto dolg pogovor in bosta zdaj odšla vsak svojo pot?

Zeblo jo je in z rokami je objela svoja kolena in jih stisnila k sebi. Glavo je zakopala v mehko blago plašča in pustila, da je vpijalo solze in njihovo mokroto mešalo s stopljenimi snežinkami. Počasi in utrujena je potonila v spanec …

»Lučka! Lučka!« Nekaj jo je močno treslo za rame. Zeblo jo je. Tako zelo jo je zeblo, da jo je kar bolelo.

»Lučka! Zbudi se!«

Počasi je dvignila svojo glavo in se zdrznila ob bolečini, ki jo je prebadala. Nad seboj je zagledala megleno podobo, ki jo je stresala za ramena, nato pa ji je glava utrujeno omahnila nazaj med kolena. Nekaj jo je dvignilo na noge, ki je niso hotele držati in omahnila je nazaj v sneg. Nato jo je ta ista sila dvignila v zrak in jo zavila v nekaj; nekaj toplega. Nato je čutila valovito premikanje in zopet je omahnila v praznino …

Nad sabo je zagledala belino. Pomežikala je v njo, zastokala in si z rokami zakrila oči pred svetlobo, zaradi katere ni mogla gledati.

»Lučka!«

Ozrla se je v smer, iz katere je prihajal glas, in zagledala dedka, ki je vstajal s klopi zraven peči.

»Končno!«

Pogledala je okoli sebe in videla, da leži na peči v dedkovi dnevni sobi, na debelo zavita v odeje. Začudeno je začela premišljevati, kako se je znašla tu, vendar ji misli niso delovale. Vprašujoče se je zazrla v dedka.

»Na božični večer si kar odšla od mene. Rekla si, da se moraš učit, ampak si bila tako … čudna. Skrbelo me je zate, pa še tako je šel sneg, nisem vedel, če boš lahko prišla z avtom domov. Zato sem te klical na telefon, ampak si bila nedosegljiva. Potem sem šel pogledat do tvojega avta in videl, da je še vedno tam. In potem sem te našel v snegu ob cesti, kakšnih sto metrov stran. Bila si čisto zasnežena in premražena …«

Vse dogajanje tistega večera se je v sunku vrnilo v njene misli. Večerja pri dedku, odhod domov, zasnežen avto, kako je obupana gledala fotografije na telefonu …

»Oh, dedek.« Usedla se je in objela starca, ki ga je imela tako zelo rada in od katerega je na božični večer tako hitro odšla … »Oprosti.«

Dedek jo je krepko stisnil v svoje toplo naročje in vedela je, da je vse pozabljeno. In da, kakorkoli se bodo stvari razpletle – vse bo še v redu.