Tekma

Ne bom se pustila premagati.

Preveč zgrešenih zicerjev,
drsečih oprimkov,
oddaljenih ploščic na robu bazena
in (pre)visokih vrhov je za menoj.

Naredila bom še en šprint,
še en gib,
še en zamah,
še en korak.
In če bo treba
še naslednjega
in naslednjega
in naslednjega,
vse dokler ne bom na vrhu
in bo ves svet spet moj.

100% trezna

Še nikoli se nisem selila 100% trezna.

Mogoče so okusi sladko-kislih spominov,

ki dehtijo z vsakega kosa mojega prenosnega življenja

še vedno premočni,

da bi jih lahko mirno izpostavljala svojim ostrim čutom za nostalgijo.

Tokrat prvič ne bova tik pred zadnjim pogledom na zaprašene police

ukradla stanovanju še zadnjega trenutka časa samo zase

in se zakopala med hladne škripajoče ploščice parketa,

ki vedno znova profesionalno obdržijo najino skrivnost.

Ljubljana se bliža koncu,

novih prostorov je vse manj.

Poiskati bom morala nekaj novega,

nekaj, kjer bom lahko znova pisala novo zgodbo

in označevala dele mesta na poseben način.

Se mi bo kdo pridružil na mojem osvajalskem pohodu

ali bom sama puščala zadnje odtise bosih stopal,

ko bom poplesavajoč po sobi lovila še zadnje trenutke preteklih dni?

Toliko še ostaja neosvojenega,

toliko prostora za nove zgodbe.

Morda se nekoč spet srečam z nekom,

ki me bo gledal tako,

kot si me ob vsaki selitvi gledal ti.

svobôda -e ž (ó)

Ko stojim na vrhu sveta v objemu šepetanja vetra 

in se moja duša kot sveža sapica 

vrtinči nad razgibanim obzorjem sveta pod menoj,

ko vsak udarec srca požene po meni vzklik radosti,

da sem lahko del te čudovite neskončnosti,

ki ima meje šele tam,

kjer jih zarišem sama.

MCMXXI/XI

Sovražim
da hkrati
si
in te
ni.

Nikogaršnja zemlja

Ne vem,

kje je meja v Piranskem zalivu.

Morski tokovi se poigravajo z mano

in me premetavajo

po nikogaršnji zemlji.

Sem onemogla, nerazsodna, negibna?

Za koliko krčevitih zamahov

mi je še ostalo moči?

S kaotičnimi udarci se trudim

obdržati na gladini

in zajeti globok vdih zraka

na pravi strani.

Ne vem,

kje je meja med ljubim te in imam te rad.

Zadnjič

Z vsakim atomom zraka

in prahu v tej prazni sobi

vdihnem tebe

in vse tiste male stvari

koščke zadnjih jutranjih muslijev

drobtine roba zadnje pice

kamenčke z zadnjega sprehoda

zadnjo sled tvojih mehkih ustnic

nitko puloverja z zadnjega objema

zven zadnjega iskrenega smeha

in misel na to, da nikoli nisem vedela

da je bilo zadnjič

in da nikoli več

ne bo.

Obliviate

Bežim.

Pred tistim, kar je

in pred tistim, česar več ni.

Bežim iz svojih misli.

V temo.

V tišino.

Stran od tebe,

stran od sebe,

stran od sveta.

Zakaj ne poznamo uroka pozabe?

M.

Mišična masa je pomembna,
nam pravijo.
Sploh pri takšnih,
kot si bil ti.

Je z zadnjim kančkom moči
ugasnila tudi zadnja iskra
tvojih rjavih oči?

Hkrati s tvojim
se je za trenutek ustavil
tudi naš ritem srca
in hkrati s tvojo
se je za trenutek izgubila tudi
neomajna zaloga upanja
naše duše.

Kje si zdaj?
Na kateri gladini mirno valoviš?

Včasih mi tečeš po licih.
Slan si in grenek,
kot vsi zadnji trenutki,
in malo tudi topel
kot spomini Pred-tem.

Mišična masa je pomembna,
nam pravijo.
Tudi srca.
To te bo še dolgo
poganjalo po naših mislih.
Dolgo Po-tem.