Še nikoli se nisem selila 100% trezna.
Mogoče so okusi sladko-kislih spominov,
ki dehtijo z vsakega kosa mojega prenosnega življenja
še vedno premočni,
da bi jih lahko mirno izpostavljala svojim ostrim čutom za nostalgijo.
Tokrat prvič ne bova tik pred zadnjim pogledom na zaprašene police
ukradla stanovanju še zadnjega trenutka časa samo zase
in se zakopala med hladne škripajoče ploščice parketa,
ki vedno znova profesionalno obdržijo najino skrivnost.
Ljubljana se bliža koncu,
novih prostorov je vse manj.
Poiskati bom morala nekaj novega,
nekaj, kjer bom lahko znova pisala novo zgodbo
in označevala dele mesta na poseben način.
Se mi bo kdo pridružil na mojem osvajalskem pohodu
ali bom sama puščala zadnje odtise bosih stopal,
ko bom poplesavajoč po sobi lovila še zadnje trenutke preteklih dni?
Toliko še ostaja neosvojenega,
toliko prostora za nove zgodbe.
Morda se nekoč spet srečam z nekom,
ki me bo gledal tako,
kot si me ob vsaki selitvi gledal ti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar