Včasih

Včasih
ko pozabim
biti jezna nate
je prav luštno
pomisliti na to
da te kmalu spet
vidim.

Najin čaj

Veš, takrat, ko sva šla na čaj in se je čas za trenutek ustavil v tisti toplorumeni svetlobi. Kako dolgo že nisva počela česa takega, samo sedela in se pogovarjala. O tebi, o meni, o naju. Nad skodelicama so se po zraku, dišečem po pici, vrtinčili najina glasova, nasmehi, dotiki, objemi misli in v zbledel rožnat papir zavite svetle spodbudne besede, ki so skrivoma požirale grenek priokus po neznanem, ki prihaja. Ne vem, kaj bo prineslo s sabo. Nihče ne ve. In ne, sploh nočem razmišljati o tem, kako bo čez 1 mesec, pol leta, eno leto, pet let. Nočem. Hočem tebe, kolikor si lahko z mano in moj ta trenutek.
Prihodnost bo že povedala svoje.

Dedicated to everyone who wonders if I'm writing about them. I am.

Kajti ne bom pisala nepovezanih in brezpomenskih zlogov ali skupkov besed ter se delala nerazumljivo samo zato, da bom izgledala neodvisna in kul in nemimetična in oh in sploh neobremenjena s stvarmi, ki so se mi zgodile v zadnjih enaindvajsetih letih z malenkostnim dodatkom. Ne, vzela bom koščke svojega bolj ali manj čudovitega življenja – ja, prav tistega, po katerem si se sprehajal tudi ti –, ga dopolnila s koščki svojih želja, sanj, sanjarij, idej, delčkov zgodbe nekoga drugega, pomešala in – abrakadabra – nastal bo zvarek besed, v katerem se boš našel in boš stoprocentno ziher, da pišem o tebi. Kdo ve, mogoče sem si sposodila košček trenutka, ki si ga delil z mano. Košček tebe. Mogoče ne. Ker je v vsakem delčku tega, kar počistim iz svoje glave in spravim na takšen ali drugačen »papir« nekaj, kar je nekoč bilo. Mogoče samo drevo, ki je stalo ob cesti. Mogoče pogovor. Dogodek. Misel. Nekaj. Mogoče nekdo.

Že Descartes je namreč ugotovil, da so takšni liki zgrajeni sicer iz stvarnih delov, toda po načelu, ki je svoboden izmislek.

Preveč lep dan

Sonce bo sijalo

in folksvagnov kemper

poskakoval po cesti

z odbliski hipi modre

pod svetlorumenim soncem

med vonjem po borovcih

z vetrom v laseh

in muziko s kasete.

Tvoj slani vonj, glasni dih,

pesek povsod med prsti

skupaj med sedeži

v hipi modri savni

zalepljena na usnje

skrita pred pogledi

vonj po sinje modri,

po tebi in po morju.

In tako lep dan bo bil

preveč lep za smrt –