Najin čaj

Veš, takrat, ko sva šla na čaj in se je čas za trenutek ustavil v tisti toplorumeni svetlobi. Kako dolgo že nisva počela česa takega, samo sedela in se pogovarjala. O tebi, o meni, o naju. Nad skodelicama so se po zraku, dišečem po pici, vrtinčili najina glasova, nasmehi, dotiki, objemi misli in v zbledel rožnat papir zavite svetle spodbudne besede, ki so skrivoma požirale grenek priokus po neznanem, ki prihaja. Ne vem, kaj bo prineslo s sabo. Nihče ne ve. In ne, sploh nočem razmišljati o tem, kako bo čez 1 mesec, pol leta, eno leto, pet let. Nočem. Hočem tebe, kolikor si lahko z mano in moj ta trenutek.
Prihodnost bo že povedala svoje.