Kajti ne bom pisala nepovezanih in brezpomenskih zlogov ali
skupkov besed ter se delala nerazumljivo samo zato, da bom izgledala neodvisna
in kul in nemimetična in oh in sploh neobremenjena s stvarmi, ki so se mi
zgodile v zadnjih enaindvajsetih letih z malenkostnim dodatkom. Ne, vzela bom
koščke svojega bolj ali manj čudovitega življenja – ja, prav tistega, po
katerem si se sprehajal tudi ti –, ga dopolnila s koščki svojih želja, sanj,
sanjarij, idej, delčkov zgodbe nekoga drugega, pomešala in – abrakadabra –
nastal bo zvarek besed, v katerem se boš našel in boš stoprocentno ziher, da
pišem o tebi. Kdo
ve, mogoče sem si sposodila košček trenutka, ki si ga delil z mano. Košček
tebe. Mogoče ne. Ker je v vsakem delčku tega, kar počistim
iz svoje glave in spravim na takšen ali drugačen »papir« nekaj, kar je nekoč
bilo. Mogoče samo drevo, ki je stalo ob cesti. Mogoče pogovor. Dogodek. Misel.
Nekaj. Mogoče nekdo.
Že Descartes
je namreč ugotovil, da so takšni liki zgrajeni sicer iz stvarnih delov, toda po
načelu, ki je svoboden izmislek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar