I.VIII.MMXV

Preden zazvoni

s tabo pod odejo

objemam jutro.

Privoščite si skodelico kave!

Kofein (tudi trimetilksantin, tein, matein, guaranin in metiloteobromin), stimulans centralnega živčnega sistema, je svetovno najbolj razširjena in uživana psihoaktivna substanca. Za razliko od mnogih drugih je njegova uporaba legalna in neregulirana. Pijače, ki vsebujejo kofein, so izjemno priljubljene: v Severni Ameriki 90 % odraslih dnevno konzumira kofein.(vir: Wikipedia)

Dr. Valentino Ventura je sedel na masivnem usnjenem naslanjaču in skozi stekleno steno 101. nadstropja slepo strmel v pristaniški vrvež. V dlaneh je nemirno vrtel majhno kovinsko ploščico, na kateri so se svetili potni odtisi njegovih tankih, dolgih prstov. Daleč pod njim so se z ogromnih ladijskih kontejnerjev v zrak dvigovali Piccoli, kovinsko svetleča se plovila gladke ovalne oblike, in med letenjem odbijali žarke popoldanskega sonca s sinje modrega neba. Zopet je bil čas enega tistih vročinskih valov, ko so se cele dneve potikali le po preko mesta prepredenih klimatiziranih sobah in hodnikih, saj je bilo preživeti na prostem praktično nemogoče. Mesto je ob takšnih pojavih zaprlo svoje meje za ves promet od zunaj in je s preostalim svetom poslovalo le s pomočjo mehansko upravljanih Piccolov.

Po sobi se je razlegel doneč ženski glas: »Il Re vas bo sprejel. Prosim, vstopite.« Dr. Ventura je kot bi trenil vstal z naslanjača, z rutiniranim gibom pritrdil ploščico na zgornji del zapestja, na hitro obrisal svoje potne roke v elegantne, široko padajoče hlače in si poravnal kravato v prilagajoči se kavno-rjavi barvi. Globoko je zajel zrak, se vzravnal in stopil proti masivnim, zvočno izoliranim vratom.

Kot bi začutila njegove korake, so se vrata razmaknila in pred njim se je odprla ogromna soba,  sredi katere je v lebdečem naslanjaču sedel zajeten moški in med opazovanjem dogajanja v pristanišču v prostor spuščal temno-sive kolobarje dima cigare. Slavni Augusto Muggia, »Il Re«, kralj kave, ki ga je doslej poznal le iz številnih govoric, ki so krožile naokrog med zaposlenimi, je sedaj v vsej svoji veličini sedel le nekaj metrov stran od njega. Med ljudmi je bil poznan rek, da Il Re ustvari linijo kavnega praška za vsak okus in priložnost, še preden se ta sploh pojavi, in njegovi izdelki so se množično prodajali na vseh koncih sveta.

Valentino je počasi zakorakal proti sredini sobe in se ustavil pred masivno hrastovo mizo. Pod njegovimi nogami so bila steklena tla, skozi katera je lahko popolnoma jasno videl dogajanje v spodnjem nadstropju; celoten prostor so prekrivala kavna zrna, med katerimi so letali Piccolini, manjše različice ovalnih plovil, jih skenirali z rdečimi laserskimi žarki, selektivno srkali vase in jih raznašali v različne smeri.

Mož v naslonjaču ni pokazal nobenega znaka, da je opazil njegov prihod. Valentino je v zadregi sklenil prste in se tik pred prvim pokom členkov zavedel svojega početja. Ponovno se je vzravnal in se razgledal po minimalistično opremljeni sobi, ki jo je na eni strani krasilo veliko okno, segajoče čez celo steno.

 »Dr. Ventura,« je zaslišal globok, raskav glas. »Prosim, sedite.«

Valentino je rahlo pokimal vzahvalo in se počasi spustil na sedež na nasprotni strani mize.

»Sedemindvajset ton,« je nadaljeval Il Re, še vedno s pogledom, usmerjenim na dogajanje v pristanišču. »Ni slabo, kajne?«

Valentino se je živčno nasmehnil in pokimal proti sogovorniku. »Res ni, gospod.«

Lebdeči naslonjač se je končno zavrtel proti njemu in vanj se je nenadoma zazrl par prodornih modrih oči, uokvirjenih med svetleče črne, skrbno nazaj počesane lase in natančno pristrižene kratke brčice, ki so se v ravni liniji nadaljevale v zalizce in malo širšo bradico. Z zalitimi prsti je vzel debelo cigaro izmed ozkih ustnic in čez mizo proti njemu poslal nov oblak dima, prepojen z mešanico aromatičnega vonja po tobaku, kavi in usnju. »Kako vam je všeč v naši prestolnici, dr. Ventura?«

Valentino se je trudil, da ga ne bi premagal kašelj zaradi gostega dima, ki se je privrtinčil do njega. »Precej drugače je, kot sem se spominjal …«

Il Rejevi kotički ustnic so se upognili v rahel nasmešek. »Svojim štipendistom želimo ponuditi najboljše pogoje. Vi ste postali doktor, mi,« je poudaril, »pa smo ta čas zgradili … to.« Zopet se je zavrtel proti steklu in z roko slovesno pokazal proti razgledu na pristanišče pod seboj.

»Gospod,« je Muggievo vzhičenost negotovo prekinil Valentino, »jaz, khm, …«

Naslanjač se je z enim samim premikom gladko obrnil v njegovo smer, z neverjetno hitrostjo priplul do roba mize in se lahkotno spustil na tla. »Slišal sem za vašo družinsko tragedijo, dr. Ventura.« Znova je globoko potegnil cigaro in poslal nov oblak dima preko mize. »Moje sožalje.«

Valentino je globoko zavzdihnil in iz kota svojih misli poskušal izriniti spomin na svojo nemoč ob maminih neutolažljivih solzah, ko se je sklanjala nad očetovim bledim truplom. »Mislim, da sem nekaj odkril,« je dejal in podrsal po kovinski ploščici na zapestju, da je njena površina vzvalovila v barvah digitalnega zaslona. Po nekaj pritiskih se je povečana podoba zaslona pojavila na svetlečem se premazu debele hrastove mize. Il Re se je udobno presedel v naslanjaču, prislonil prste proste roke na brado in mu z nagibom glave predal besedo.

»Gospod, v zadnjih desetletjih se je izjemno povečalo število srčnih zastojev.« Valentino je z malce preveč sunkovito kretnjo podrsal po mizi in povečal podobo grafa. »Tu,« je pokazal na prelom, po katerem se je krivulja pričela bolj strmo vzpenjati, »je leto 2015. 54 % odraslih Američanov dnevno zaužije povprečno 8,4 dl kave.« S prstom je sledil rahlo nazobčani naraščajoči liniji. »Tu,« je pokazal na vrh krivulje na skrajni desni strani grafa, »smo danes. 86 % odraslega svetovnega prebivalstva dnevno zaužije povprečno 2,5 l kavnih napitkov. Premo sorazmerno …«

Il Re ga je utišal z dvigom roke. Valentino se je nagnil iznad mize in strmeč v sogovornika čakal na odziv. Imel je popoln načrt. »Ah, dr. Ventura,« je zmajal z glavo Il Re in s kretnjo roke izbrisal podobo z zaslona, da je bila miza pred njima ponovno videti kot popolnoma običajna hrastova površina. »Vašega očeta ne morete več rešiti.«

Valentino je globoko zajel zrak. »Izdelal sem prototip kavnega praška z manjšo vsebnostjo kofeina, podobnega, kot so ga pili naši dedki in babice … napitek, ki zmanjšuje možnost srčnega zastoja,« je s teatralno kretnjo roke po zraku poudaril zven besed. »Poznam ljudi. Za njih je to skoraj isto, kot če bi jim rekli, da podaljšujemo življenja.«

Il Rejeve ustnice so se zvile v bežen smehljaj. »Zvesti ste svoji zaprisegi, kajne, doktor?«

»Seveda, gospod,« je z visoko dvignjeno glavo prikimal Valentino in kot vedno ga je ob spominu na izrečene vrstice prevzel zanos, ko se je ponovno zavedel veličastnega poslanstva svojega poklica.

»Koliko ljudi je trenutno na svetu, dr. Ventura?«

Valentino je za trenutek pomislil. »11 milijard, gospod. In vsi si želijo …«

Il Re je ponovno dvignil roko. »11 milijard, da. Trpamo jih v več stonadstropne bloke in hranimo s praški, vodo že desetletja uvažamo z Marsa. Stopnja kriminala je najvišja v zgodovini.«

Valentino je tiho strmel v sogovornika.

»Nekje je meja, dr. Ventura.« Pomignil je z roko proti spodnjemu nadstropju in skozi steklena tla sta se prikazala dva Piccolina, vsak s svojo elegantno, visoko skodelico iz gladkega belega porcelana, iz katere se je širil močan vonj najnovejše linje kavnih napitkov.

»Kako …« je počasi začel vprašanje dr. Ventura in nemirno vzravnal svojo držo v naslanjaču.

»Privoščite si raje skodelico kave,« se mu je izpod predirno modrih oči nasmehnil Il Re.

Valentino se je zazrl v dišečo, temno tekočino, po kateri so se vrtinčile svetlo rjave lise in se vedno bolj očitno razporejale v podobe petih celin na vrteči se zemeljski obli. »Ne,« je izdavil in se nejeverno zastrmel v obilnega moškega nasproti sebe. Od težkih vonjal, ki so prevzemale sobo, je čutil vedno močnejšo omotico. »Ne morete.«

»Hvala za vašo pomoč, dr. Ventura,« se je zaslišal raskav glas in iz oblaka sivega dima in vonjav po tobaku, kavi in usnju se je naslonjač s kraljem kave lahkotno dvignil v zrak. Njegova podoba je pričela vse hitreje in hitreje krožiti naokrog po prostoru, dokler se niso zamegljene poteze zajetnega telesa spojile v brezoblično gmoto, iz katere so se izluščili obrisi očetovega obraza. Z modrimi očmi je strmel naravnost v Valentina.

»Ne! Ne!« Valentino je krčevito vstal iz stola, se za trenutek ustavil in s pogledom zmedeno sledil od hitrosti zamazanem naslanjaču, nato pa se opotekajoče pognal v smer grozljive prikazni. Iznakažena podoba se je zvrtinčila nazaj v obličje z geometrijsko urejeno bradico in brki, po prostoru pa se je razlegel gromek krohot.

Odjeknil je glasen pok in dr. Valentino Ventura je kot spodrezan padel na steklena tla.

***

V predsedniški palači je zazvonil telefon. »Ali kdo izmed naših štipendistov noče sprejeti Hipokratove prisege? … Dobro, pošljite mi njega.«