V resnici se niti malo ne spomnim tistega prvega rojstnega
dneva, na katerega sem se z velikim dojenčkasto škrbastim nasmeškom in obvezno
spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejala v fotoaparat. Kdo pa
se ne bi – ob dveh postavnih mladeničih, oblečenih hlače na rob, srajco,
kravato in suknjič, čeprav se oprava nekako ne poda k eni skuštrani in drugi
hipijevsko skodrani frizuri dveh srednješolcev, ki sta točno leto nazaj na
svoja ramena prevzela odgovorno vlogo velikih-super-kul-stricev mali deklici. Niti
se ne spomnim tistih dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju prinesla
za proslavitev prve obletnice moje malenkosti, in zaradi katerih bodo te najbrž
za zmeraj ostale moje najljubše rastline v vsem širnem vesolju. Mogoče malo
zato, ker je tudi v meni vsaj malo sončnice , zaradi katere navdušeno lovim
prve pomladne sončne žarke v megleni Ljubljani. In mogoče tudi zato, ker se ob
sončnicah vedno spomnim na ta rojstnodnevni obisk, ki ga sicer poznam samo s
fotografije, vendar se mi zdi, kot da bi bilo to moje najljubše rojstnodnevno
darilo doslej. Najbrž ne toliko zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh
mulcev, ki mi delata družbo, in ki sta znala z odštekanimi idejami in
zvijačami, ki jih najbrž poznajo samo strici, vedno narediti dan še bolj
poseben.
K temu je veliko pripomogel tudi tisti star bel jugo, ki sta
ga vozila – in to samo z eno roko, ki sta jo držala na volanu na tak način, da
sta lahko v vsakem trenutku dvignila dlan v pozdrav mimoidočemu, pa ob tem še
vseeno speljala ovinek. Ta jugo je bil avto mojih najbolj frajerskih voženj,
saj sem se v njem kljub mamičinem prepričevanju lahko vozila na sprednjem
sedežu in se počutila res kul in res veliko. Še boljše je bilo to, da je
sedenje na sprednjem sedežu tega fantastičnega prevoznega sredstva v večini
primerov vodilo proti bazenu. In kaj si sploh še lahko želiš lepšega, kot da se
pripelje stric, te spoka v avto in te vzame s seboj na kopanje? Zato pa so
strici! V takšnih primerih mi je uspelo celo pojesti paradižnikovo juho, čeprav
je bila na seznamu mojih najbolj osovraženih jedi. Mislim, kdo bi jedel speštan
in za povrhu še topel paradižnik, halo!? Ampak če ne ješ paradižnikove juhe
zagotovo nisi kul – in če to opazi tvoj res kulski stric, to ni najboljša popotnica
za njegovo dobro predstavo o tebi. In zato je ropotajoč avtomobilski zvok
njegovega prihoda pod naš balkon sprožil vrhunec mojega kulinaričnega odnosa do
paradižnikove juhe, ki se je končal s praznim krožnikom. Iz preventive sem
seveda prej tisto malo lužico še malo razmazala po robovih krožnika navzgor, da
bi bilo videti, da sem pojedla res veliko, ker sem pač velika in kul in vse,
kar paše zraven. Ker ob takšnem stricu, ki potuje po Angliji in te uči reči »de
best« ob tem, ko pokažem iztegnjen palec, drugačen res ne moreš biti. In ne
samo to – na izlet je šel s šotorom in res ogromnim nahrbtnikom, v katerega je
lahko zložil vse živo. Sicer nisem imela pojma, kako je lahko on nesel tisti
gromozanski nahrbtnik in ne nahrbtnik njega, ampak on je itak velik in res
močan. Ker je že študent, kar pomeni, da živi v Ljubljani v nekem bloku, ki je
spredaj ful porisani in mi je bil res všeč. Enkrat smo šli k njemu na obisk, in
v sobi je bil skupaj z neko punco, ki je bila res prijazna. In če si v sobi
skupaj s punco, pomeni, da si že res velik in si že lahko zaljubljen in se
držiš za roke in tako naprej. Škoda je bilo samo to, da je bil potem takrat res
veliko v Ljubljani in res malo doma. In včasih, ko sem prišla v soboto ali
nedeljo k njemu na obisk, je mama rekla, da še spi, čeprav je bil že čas za
kosilo. Meni tega mami ni nikoli pustila, ampak on je lahko dolgo spal, ker je
bil že študent, in ko si toliko star, ti je to dovoljeno. Jaz tudi nisem smela
lepiti nalepk na omare, čeprav sem si res želela. Ker je imel stric v sobi
omare in posteljo res lepe oranžne barve in na njih je imel polno nalepk. In to
ne otroških, ampak takih res kul. Tudi od kluba študentov in tako naprej, na
eni je pisalo »KŽŠ je bil tle«. Zraven njegove sobe je imel svojo tudi drugi stric,
on je bil malo mlajši in še ni bil cele tedne v študentu. Enkrat si je zlomil
nogo in je dobil gips skoraj do kolena. In če imaš gips, je res težko lesti po
pogradu gor in dol, on je imel v sobi namreč takšen velik temnozelen pograd in
je spal na vrhu. Zato sva mu s punco, ki je bila veliko pri njemu, metali svinčnike
na vrh pograda, ker sam ni mogel priti dol. Res nama ni šlo najboljše, ker sva
v večini poskusov dobili pošiljko nazaj, ampak je bilo zabavno. Še boljše pa je
bilo, ko sta me vzela s sabo v toplice. Cele dneve smo se kopali v bazenu in
jedli res dober sladoled in igrali minigolf, ker si je stric pri nekem študentu
izposodil palice in žogice.
Potem je starejši stric kar naenkrat nehal biti študent.
Rekel je, da je diplomiral, in spekel celega pujsa z res hrustljavimi ušesi. In
potem smo kar vsi po vrsti po čisto prehitrem postopku postali res veliki in
strašansko odrasli. Belega jugota so prodali in strica sta kupila vsak svoj
avto, eden cliota, ki je bil take barve kot vanilijev puding, drugi pa srebrno
laguno z gumbi za odpiranje oken. Nismo več hodili na bazen in nista več spala
do kosila. Začela sta hoditi v službo in punci sta bili vedno več časa pri
njiju. In potem sta kar naenkrat dobila vsak svoje stanovanje in vsak svoje
otroke, ki jih zdaj vozita na bazen in jih mečeta na finte, da pojejo
paradižnikovo juho.
In čeprav vem, da pravkar praznujemo moj dvajseti rojstni
dan in sem zdaj jaz tista, ki je velika-super-kul-študentka, ki lahko ob
vikendih spi do kosila, se v objemu sedaj že res odraslih stricev v kratkih
hlačah in majicah s kratkimi rokavi s tu in tam opaznim ne več tako mladostno
obarvanim pramenom las v ne več tako skuštrani ali hipijevski frizuri počutim točno
tako kot na starih fotografijah. Spet se z velikim nasmeškom in obvezno
spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejim v fotoaparat in obenem
poskušam požreti vse solze navdušenja, ki silijo iz mene. Za vedno se bom
spomnila teh dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju strica prinesla
za proslavitev dvajsete obletnice moje malenkosti, in sta najbrž v istem
trenutku postali moje najljubše rojstnodnevno darilo doslej. Najbrž ne toliko
zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh zdaj že odraslih mulcev, ki mi
delata družbo, in ki še vedno znata z odštekanimi idejami in zvijačami, ki jih
najbrž poznajo samo strici, narediti dan še bolj poseben.
