sreda, junij 23

Drobec

Včasih je tiho plazeč se občutek,
ki se prikrade in navda ves svet
prej vedrih obrazov poln, sonca, veselja
s pridihom, da tega ne moreš imet.
Ne gane te sonce; - zakaj ti nasmehi?
vse je že zdavnaj izgubilo pomen,
vse je le maska, ki hoče zakriti
morečega bistva temačni odzven.
Nikogar ni tukaj, nikogar v tej gneči
nepristnih namehov neznanih ljudi,
bolj vneto trdijo, da zate skrbijo,
bolj vneto se stran jim od tebe mudi.
Zakaj se mi skrivaš?, povej po resnici -
je bil odmev to le daljnih dni,
tisti vonj sreče, svežine, življenja,
ki v drobcenih upih sedanjost mori?

V noči drobcene svetle so zvezde
rezko prebadale temno nebo;
pod njim je ležala, pred svetom vsem skrita,
ko dežne so kaplje močile zemljó.

(in po pol leta sem ugotovila, da je to skoraj popoln amfibraški aleksandrinec. zanimivo :) )

Ni komentarjev:

Objavite komentar