In ker od vseh ljudi prav ti najbolje obvladaš veščino, da me spraviš ob živce. Obvladaš, ampak ne veš. Itak nobeden ne ve. Ker je drugače vse lepo in popolno in lepo in oh in sploh. In tudi je, poleg tega. In čeprav grem stavit, da sploh ni mišljeno v tem smislu in da sploh nimaš pojma, da to delaš – ja, vseeno, ti to prav dobro uspeva. Na tamalo se lahko zderem, jo pošljem kamorkoli hočem, ker vem, da je – pač, tamala, in mi ne bo zamerila, tako kot naslednjič jaz ne bom zamerila njej. Sestrska vzajemnost or something. Ker to delava že 17 let in se še zmeraj prav super razumeva. Kaj pa, če naderem tebe? In te pošljem tja nekam in ti zaloputnem vrata pred nosom in se še naslednji dan in pol mulam in se ti ne oglašam na telefon in ne dam od sebe nič in se delam, da ne obstajaš – kaj bo potem? Ti me prenašaš točno 312 dni, kar je natanko 0,0495316716939197 tiste sedemnajstletne večnosti (6299 dni), ki mi garantira za to, da bo moja sestra najboljša sestra na svetu ne glede na to, kaj sem ji rekla prejšnji teden. Mogoče bi se tudi ti izkazal za takega in bi te čez 17 let hvalila, kako si najboljši fant/mož/karkoli-že na svetu, ki itak ve, da nikoli ne mislim popolnoma resno, kadar se v jezi zderem nanj zaradi butaste malenkosti (ki se meni takrat sploh ne zdi ne butasta in niti ne malenkost) in čez uro ali dve ali dan, ko se spet spravim k sebi, se pokesam za vse svoje grehe, se opravičim, če se mi za tak velik korak uspe pogoditi z mojo častjo in pričnem komunicirati z njim normalno in tako, kot si glede na to, kakršen je, tudi zasluži – no, ki se takrat ne zmula nazaj in ne spakira vsega in me pusti same sredi širnega sveta, temveč skomigne z rameni (ima pač muhasto in včasih preveč eksplodirajočo punco) ter življenje teče naprej. Ampak – kaj če se ne bi izkazal za takega? Kaj če bi vzel vse preveč zares in preveč osebno? Tega nočem, ker si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjih vsaj 312 dneh (in gotovo še mnogo večih) in si nadvse želim, da tako ostane še čim dlje. Tja do večnih 6299 in naprej.
Zato ne bom slabe volje, ker me ne pokličeš ali ker se včasih za trenutek zazdi, kot da bi ti bilo vseeno in se do naslednjega trenutka s tabo, ko mi daš občutek, da sem kraljica sveta v tvojih rokah, počutim kot kr ena in nepomembna oseba. Pol je moje domišljije, mogoče še več. Kaj si misliš o tem ti, ne vem. Mogoče kdaj bom. Vendar iz preteklih 312 dni verjamem, da moja domišljija zopet tke teorije zarote in išče znamenja v brezveznih malenkostih.
Čeprav niso tako zelo malenkosti, ampak …
… daj, pokliči me, vseeno. Lepo je sem in tja slišati tvoj glas, če se že ne morem stisniti k tebi in se počutiti kot najsrečnejši človek na svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar