Šla sva obiskat tišino.
Samo malo sva se oddaljila
vsak od sebe
in zabredla z roko v roki
med visoke trave
ugaslega poletja.
"Kako je Kras zdaj velik,"
si veselo zaplesala
in zarisala okoli naju
razmetano obzorje nizkih gričev.
"In ti, kako si majhen
v tej tišini," si se zasmejala
z glasom lastovke nad nama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar