Hotelska soba.
Še ena letalska karta,
video klic,
par ur telefonskega klepeta,
nekaj objemov na daljavo,
vroča kopel,
v katero se kar razlezem,
škatla sušija
in steklenica uzota pozneje.
S svojimo misli
polnim prazno
hotelsko posteljo.
Samo jaz in
na tisoče
nemirnih klicajev,
tihih vprašanj,
bruhajočih ***
in tropičij,
ki se vlečejo iz pradavnine.
Nekje med nočjo
in sanjami
med zvoki
neznanega mesta
lovim pike;
izmuzlljive,
trdne,
dokončne.
Za zaključene povedi.
Ker premišljeni načrti
in hipotetični poskusi
mirnega vsakdanjika
prenesejo marsikaj …
Kaj pa
integracija?
