Realizacija

Spet sedim na postelji, naslonjena na radiator in z računalnikom na kolenih. To je najbrž že moja najbolj tipična poza; če bi izdelali moj kip, bi bila takšna. Prešeren gleda k Juliji, jaz bi gledala v računalniški zaslon. In če že sedim za računalnikom, je povsem tipično, da sem prijavljena na fejsbuk. In da buljim v to modro-belo stran, čeprav vem vse statuse in novice zadnjih petih ur že povsem na pamet, in vztrajno klikam gumb »osveži«. Krajše povedano, zabijam čas.

In čakam. Čakam, da se prijavi.

Ja, on. On z modro-belo fotografijo profila, ob kateri dobim v trebuhu občutek, kot da me ful na wc. Ampak vem, da to ni zaradi wc-ja ali zaradi petih litrov vode, ki bi jih popila do takrat, ampak zaradi njega. Ker je pač on.

In srce se začne obnašat povsem ponorelo in povsem nenormalno hitro in močno in glasno in sploh kot zmešano bije.

In če me slučajno klikne na chat-u in me vpraša, kako sem, se začnem režat kot pečen maček (vedno sem si predstavljala, da mora biti ta nasmeh nekaj čisto norega. Zato se mi tudi zdi ta prispodoba kar realna.) in si vsi okrog mene najbrž mislijo, da se mi je zaskočila kakšna obrazna mišica, saj lahko v tem obsedenem nasmehu vztrajam ure in ure.

V bistvu bolj minute in minute, dokler se pač »pogovarjava«.

Tipkava, sem hotela reči. Pogovarjava se itak nikoli ne. Ker sem v njegovi bližini čisto preveč zaposlena s čudnimi občutki v trebuhu in norim bitjem srca in zategnjenimi nasmehi, da bi bila sposobna zraven še govoriti. Ali celo misliti. Kar pomeni, da govorjenje itak ne bi bilo dobra ideja. In sem tiho in se delam, da sem normalna in v redu.

Zato je fejsbuk fajn. Ker če vame gleda samo njegova profilna fotografija, se moje miselne funkcije celo delno ohranijo in sem v določenem času čudežno sposobna napisat  približno normalen odgovor.

In potem, ko že tisočdvestopetindevetdesetič v tem dnevu pritisnem crtl+R se modro-bela fotografija pojavi na chatu. Oooo. Moje vitalne funkcije spet popolnoma ponorijo in me naredijo nezmožno normalnega funkcioniranja za nedoločen čas.

Gledam v ikono za chat in premlevam, kateri izmed izgovorov bi bil najboljši, da začnem pogovor.

V bistvu ga hočem že od začetka leta povabit nekam na kosilo. Nekam pač moraš it jest, pa bi enkrat lahko šla skupaj. Če bi bil za.

Gledam v ikono za chat in premlevam, kako naj začnem, kaj naj mu rečem. Kaj si bo mislil. Če bo za. In se sekiram na zalogo, ker se bojim, da mu ne bo do tega. Ali da bo mogoče privolil samo zato, da ne bi izpadel grd. In bi šla potem na najbolj obupno kosilo sploh, ker bi bila itak oba ves čas tiho. Jaz, ker drugega ne bi bila sposobna, on pa, ker itak ne more ves čas samo on govorit in vrtat vame.

In preden premeljem tisoč in eno stvar do konca, se odjavi iz chata.

Žur.

In spet sedim na postelji, naslonjena na radiator, in z računalnikom na kolenih. In buljim v to modro-belo stran, čeprav vem vse statuse in novice zadnjih petih ur že povsem na pamet, in vztrajno klikam gumb »osveži«. Krajše povedano, zabijam čas.

In čakam. Čakam, da se (spet) prijavi.

Ker zdaj - zdaj sem vse naštudirala.

Kot že neštetokrat prej.

Manjka mi le še realizacija.