Kofein (tudi trimetilksantin,
tein, matein, guaranin in metiloteobromin), stimulans centralnega živčnega
sistema, je svetovno najbolj razširjena in uživana psihoaktivna substanca. Za
razliko od mnogih drugih je njegova uporaba legalna in neregulirana.
Pijače, ki vsebujejo kofein, so izjemno priljubljene: v Severni Ameriki 90
% odraslih dnevno konzumira kofein.(vir: Wikipedia)
Dr. Valentino Ventura
je sedel na masivnem usnjenem naslanjaču in skozi stekleno steno 101. nadstropja
slepo strmel v pristaniški vrvež. V dlaneh je nemirno vrtel majhno kovinsko
ploščico, na kateri so se svetili potni odtisi njegovih tankih, dolgih prstov.
Daleč pod njim so se z ogromnih ladijskih kontejnerjev v zrak dvigovali
Piccoli, kovinsko svetleča se plovila gladke ovalne oblike, in med letenjem
odbijali žarke popoldanskega sonca s sinje modrega neba. Zopet je bil čas enega
tistih vročinskih valov, ko so se cele dneve potikali le po preko mesta
prepredenih klimatiziranih sobah in hodnikih, saj je bilo preživeti na prostem
praktično nemogoče. Mesto je ob takšnih pojavih zaprlo svoje meje za ves promet
od zunaj in je s preostalim svetom poslovalo le s pomočjo mehansko upravljanih
Piccolov.
Po sobi se je razlegel doneč
ženski glas: »Il Re vas bo sprejel. Prosim, vstopite.« Dr. Ventura je kot bi
trenil vstal z naslanjača, z rutiniranim gibom pritrdil ploščico na zgornji del
zapestja, na hitro obrisal svoje potne roke v elegantne, široko padajoče hlače
in si poravnal kravato v prilagajoči se kavno-rjavi barvi. Globoko je zajel
zrak, se vzravnal in stopil proti masivnim, zvočno izoliranim vratom.
Kot bi začutila njegove korake,
so se vrata razmaknila in pred njim se je odprla ogromna soba, sredi katere je v lebdečem naslanjaču sedel
zajeten moški in med opazovanjem dogajanja v pristanišču v prostor spuščal
temno-sive kolobarje dima cigare. Slavni Augusto Muggia, »Il Re«, kralj kave,
ki ga je doslej poznal le iz številnih govoric, ki so krožile naokrog med
zaposlenimi, je sedaj v vsej svoji veličini sedel le nekaj metrov stran od
njega. Med ljudmi je bil poznan rek, da Il Re ustvari linijo kavnega praška za
vsak okus in priložnost, še preden se ta sploh pojavi, in njegovi izdelki so se
množično prodajali na vseh koncih sveta.
Valentino je počasi zakorakal
proti sredini sobe in se ustavil pred masivno hrastovo mizo. Pod njegovimi
nogami so bila steklena tla, skozi katera je lahko popolnoma jasno videl
dogajanje v spodnjem nadstropju; celoten prostor so prekrivala kavna zrna, med
katerimi so letali Piccolini, manjše različice ovalnih plovil, jih skenirali z
rdečimi laserskimi žarki, selektivno srkali vase in jih raznašali v različne
smeri.
Mož v naslonjaču ni pokazal
nobenega znaka, da je opazil njegov prihod. Valentino je v zadregi sklenil
prste in se tik pred prvim pokom členkov zavedel svojega početja. Ponovno se je
vzravnal in se razgledal po minimalistično opremljeni sobi, ki jo je na eni
strani krasilo veliko okno, segajoče čez celo steno.
»Dr. Ventura,« je zaslišal globok, raskav
glas. »Prosim, sedite.«
Valentino je rahlo pokimal vzahvalo
in se počasi spustil na sedež na nasprotni strani mize.
»Sedemindvajset ton,« je
nadaljeval Il Re, še vedno s pogledom, usmerjenim na dogajanje v pristanišču.
»Ni slabo, kajne?«
Valentino se je živčno nasmehnil
in pokimal proti sogovorniku. »Res ni, gospod.«
Lebdeči naslonjač se je končno
zavrtel proti njemu in vanj se je nenadoma zazrl par prodornih modrih oči,
uokvirjenih med svetleče črne, skrbno nazaj počesane lase in natančno
pristrižene kratke brčice, ki so se v ravni liniji nadaljevale v zalizce in
malo širšo bradico. Z zalitimi prsti je vzel debelo cigaro izmed ozkih ustnic
in čez mizo proti njemu poslal nov oblak dima, prepojen z mešanico aromatičnega
vonja po tobaku, kavi in usnju. »Kako vam je všeč v naši prestolnici, dr.
Ventura?«
Valentino se je trudil, da ga ne
bi premagal kašelj zaradi gostega dima, ki se je privrtinčil do njega. »Precej
drugače je, kot sem se spominjal …«
Il Rejevi kotički ustnic so se
upognili v rahel nasmešek. »Svojim štipendistom želimo ponuditi najboljše
pogoje. Vi ste postali doktor, mi,« je poudaril, »pa smo ta čas zgradili … to.«
Zopet se je zavrtel proti steklu in z roko slovesno pokazal proti razgledu na
pristanišče pod seboj.
»Gospod,« je Muggievo vzhičenost
negotovo prekinil Valentino, »jaz, khm, …«
Naslanjač se je z enim samim
premikom gladko obrnil v njegovo smer, z neverjetno hitrostjo priplul do roba
mize in se lahkotno spustil na tla. »Slišal sem za vašo družinsko tragedijo,
dr. Ventura.« Znova je globoko potegnil cigaro in poslal nov oblak dima preko
mize. »Moje sožalje.«
Valentino je globoko zavzdihnil
in iz kota svojih misli poskušal izriniti spomin na svojo nemoč ob maminih
neutolažljivih solzah, ko se je sklanjala nad očetovim bledim truplom. »Mislim,
da sem nekaj odkril,« je dejal in podrsal po kovinski ploščici na zapestju, da
je njena površina vzvalovila v barvah digitalnega zaslona. Po nekaj pritiskih
se je povečana podoba zaslona pojavila na svetlečem se premazu debele hrastove
mize. Il Re se je udobno presedel v naslanjaču, prislonil prste proste roke na
brado in mu z nagibom glave predal besedo.
»Gospod, v zadnjih desetletjih se
je izjemno povečalo število srčnih zastojev.« Valentino je z malce preveč
sunkovito kretnjo podrsal po mizi in povečal podobo grafa. »Tu,« je pokazal na
prelom, po katerem se je krivulja pričela bolj strmo vzpenjati, »je leto 2015.
54 % odraslih Američanov dnevno zaužije povprečno 8,4 dl kave.« S prstom je
sledil rahlo nazobčani naraščajoči liniji. »Tu,« je pokazal na vrh krivulje na
skrajni desni strani grafa, »smo danes. 86 % odraslega svetovnega prebivalstva
dnevno zaužije povprečno 2,5 l kavnih napitkov. Premo sorazmerno …«
Il Re ga je utišal z dvigom roke.
Valentino se je nagnil iznad mize in strmeč v sogovornika čakal na odziv. Imel
je popoln načrt. »Ah, dr. Ventura,« je zmajal z glavo Il Re in s kretnjo roke
izbrisal podobo z zaslona, da je bila miza pred njima ponovno videti kot
popolnoma običajna hrastova površina. »Vašega očeta ne morete več rešiti.«
Valentino je globoko zajel zrak.
»Izdelal sem prototip kavnega praška z manjšo vsebnostjo kofeina, podobnega,
kot so ga pili naši dedki in babice … napitek,
ki zmanjšuje možnost srčnega zastoja,« je s teatralno kretnjo roke po zraku
poudaril zven besed. »Poznam ljudi. Za njih je to skoraj isto, kot če bi jim
rekli, da podaljšujemo življenja.«
Il Rejeve ustnice so se zvile v
bežen smehljaj. »Zvesti ste svoji zaprisegi, kajne, doktor?«
»Seveda, gospod,« je z visoko
dvignjeno glavo prikimal Valentino in kot vedno ga je ob spominu na izrečene
vrstice prevzel zanos, ko se je ponovno zavedel veličastnega poslanstva svojega
poklica.
»Koliko ljudi je trenutno na
svetu, dr. Ventura?«
Valentino je za trenutek
pomislil. »11 milijard, gospod. In vsi si želijo …«
Il Re je ponovno dvignil roko.
»11 milijard, da. Trpamo jih v več stonadstropne bloke in hranimo s praški,
vodo že desetletja uvažamo z Marsa. Stopnja kriminala je najvišja v zgodovini.«
Valentino je tiho strmel v
sogovornika.
»Nekje je meja, dr. Ventura.«
Pomignil je z roko proti spodnjemu nadstropju in skozi steklena tla sta se
prikazala dva Piccolina, vsak s svojo elegantno, visoko skodelico iz gladkega
belega porcelana, iz katere se je širil močan vonj najnovejše linje kavnih
napitkov.
»Kako …« je počasi začel
vprašanje dr. Ventura in nemirno vzravnal svojo držo v naslanjaču.
»Privoščite si raje skodelico
kave,« se mu je izpod predirno modrih oči nasmehnil Il Re.
Valentino se je zazrl v dišečo,
temno tekočino, po kateri so se vrtinčile svetlo rjave lise in se vedno bolj
očitno razporejale v podobe petih celin na vrteči se zemeljski obli. »Ne,« je
izdavil in se nejeverno zastrmel v obilnega moškega nasproti sebe. Od težkih
vonjal, ki so prevzemale sobo, je čutil vedno močnejšo omotico. »Ne morete.«
»Hvala za vašo pomoč, dr.
Ventura,« se je zaslišal raskav glas in iz oblaka sivega dima in vonjav po tobaku,
kavi in usnju se je naslonjač s kraljem kave lahkotno dvignil v zrak. Njegova
podoba je pričela vse hitreje in hitreje krožiti naokrog po prostoru, dokler se
niso zamegljene poteze zajetnega telesa spojile v brezoblično gmoto, iz katere
so se izluščili obrisi očetovega obraza. Z modrimi očmi je strmel naravnost v
Valentina.
»Ne! Ne!« Valentino je krčevito
vstal iz stola, se za trenutek ustavil in s pogledom zmedeno sledil od hitrosti
zamazanem naslanjaču, nato pa se opotekajoče pognal v smer grozljive prikazni. Iznakažena
podoba se je zvrtinčila nazaj v obličje z geometrijsko urejeno bradico in brki,
po prostoru pa se je razlegel gromek krohot.
Odjeknil je glasen pok in dr.
Valentino Ventura je kot spodrezan padel na steklena tla.
***
V predsedniški palači je zazvonil
telefon. »Ali kdo izmed naših štipendistov noče sprejeti Hipokratove prisege? …
Dobro, pošljite mi njega.«
