Kondicijska priprava

Kadar tvoji prsti zaidejo
na širjavi mojega zbledelega odtenka poletne porjavelosti
in se prav posebno počasi zakopljejo
v spomine sanjave resničnosti pretekle noči
moja srčna mišica nori v ekscentrično-koncentričnih kontrakcijah
prenaša vsak atom vznemirljive energije trenutka v naslednji navdušen poskok v prsih
brez ozira na trajanje in intenzivnost vztraja v svojem ritmu
postaja vse večja in močnejša
da bo lahko v naslednjem navalu ponorelega bitja
v vsak kotiček najinih dotikov
poslala še več vznemirjljivega trepeta zaljubljene brezglavosti.

Zate

Včasih,
ko sredi noči ležim ujeta
nekje med odejo in svojimi mislimi,
ki pobegnejo na sprehod proti tvojim
nič hudega slutečim sanjam, bi najraje
od vsega stekla proti tebi, te
najmočneje stisnila v objem
in ti zašepetala hvala
za vse nasmejane
misli, vzklikajoče utripe
srca in pisane barve poletja,
ki ga potegneš iz rokava in me
vedno znova pustiš omamljeno
od moči bližine in sreče, da se z njo
opijam še mnoge noči, ko ležim ujeta
nekje med odejo in svojimi mislimi,
ki pobegnejo na sprehod proti tvojim
nič hudega slutečim sanjam, in te
tiho vabijo na tek za novim
trenutkom spominov in
opoja …

Izgubiva se!

Izgubiva se

teciva!

nekam tja v temo –

ne premišljuj!

samo pridi za mano

tiho, pre-tiho

se pre-tiho-tapiva

skozi sence nočnih obrisov mesta

v neskončnost!

in nazaj

nekoč do jutra

brez ure

brez misli

brez slave vesti –

samo midva. tiho –

se spomniš hladnega kamna

tiste vroče noči

brez-časne

neskončne v pomladi –

po-ne-srečen dotik

sredi tihote

daj, ponovi!

ustaviva se –

na vsakem zavoju,

ob vsaki klopi,

na vsakem koraku,

stop za dotik! za vdih

za božajoče poglede

v temi

za dotike z očmi

in nato naprej

do nove želje

močne

pri-ročne v tvoji bližini

do preskakovanja isker

med dvojino misli

ki jih od-plazi

v plaz norega poplesavanja

ko jih o(d)-plazijo tvoje roke!

varne

vznemirljive

nove

polne energije

in želje

po neznanem

po neskončnih postankih

po neskončni noči

po

–  brezčasnosti!

Faith and trust and pixie dust

Zakaj ne prodajajo
tudi majhnih škatlic
za v vsako torbico
kamor bi ujela
čarobne trenutke
poletov daleč od vsakdanjosti
za vse zatežene dneve
in bi lahko tudi takrat
verjela.
da je življenje
(ne le v deželi Ni-je)
čudovito
kot si čudovit ti
in ona
in vsi ostali
kot sem čudovita
jaz
in današnja zateženost.

Fanta s sončnico

V resnici se niti malo ne spomnim tistega prvega rojstnega dneva, na katerega sem se z velikim dojenčkasto škrbastim nasmeškom in obvezno spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejala v fotoaparat. Kdo pa se ne bi – ob dveh postavnih mladeničih, oblečenih hlače na rob, srajco, kravato in suknjič, čeprav se oprava nekako ne poda k eni skuštrani in drugi hipijevsko skodrani frizuri dveh srednješolcev, ki sta točno leto nazaj na svoja ramena prevzela odgovorno vlogo velikih-super-kul-stricev mali deklici. Niti se ne spomnim tistih dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju prinesla za proslavitev prve obletnice moje malenkosti, in zaradi katerih bodo te najbrž za zmeraj ostale moje najljubše rastline v vsem širnem vesolju. Mogoče malo zato, ker je tudi v meni vsaj malo sončnice , zaradi katere navdušeno lovim prve pomladne sončne žarke v megleni Ljubljani. In mogoče tudi zato, ker se ob sončnicah vedno spomnim na ta rojstnodnevni obisk, ki ga sicer poznam samo s fotografije, vendar se mi zdi, kot da bi bilo to moje najljubše rojstnodnevno darilo doslej. Najbrž ne toliko zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh mulcev, ki mi delata družbo, in ki sta znala z odštekanimi idejami in zvijačami, ki jih najbrž poznajo samo strici, vedno narediti dan še bolj poseben.

K temu je veliko pripomogel tudi tisti star bel jugo, ki sta ga vozila – in to samo z eno roko, ki sta jo držala na volanu na tak način, da sta lahko v vsakem trenutku dvignila dlan v pozdrav mimoidočemu, pa ob tem še vseeno speljala ovinek. Ta jugo je bil avto mojih najbolj frajerskih voženj, saj sem se v njem kljub mamičinem prepričevanju lahko vozila na sprednjem sedežu in se počutila res kul in res veliko. Še boljše je bilo to, da je sedenje na sprednjem sedežu tega fantastičnega prevoznega sredstva v večini primerov vodilo proti bazenu. In kaj si sploh še lahko želiš lepšega, kot da se pripelje stric, te spoka v avto in te vzame s seboj na kopanje? Zato pa so strici! V takšnih primerih mi je uspelo celo pojesti paradižnikovo juho, čeprav je bila na seznamu mojih najbolj osovraženih jedi. Mislim, kdo bi jedel speštan in za povrhu še topel paradižnik, halo!? Ampak če ne ješ paradižnikove juhe zagotovo nisi kul – in če to opazi tvoj res kulski stric, to ni najboljša popotnica za njegovo dobro predstavo o tebi. In zato je ropotajoč avtomobilski zvok njegovega prihoda pod naš balkon sprožil vrhunec mojega kulinaričnega odnosa do paradižnikove juhe, ki se je končal s praznim krožnikom. Iz preventive sem seveda prej tisto malo lužico še malo razmazala po robovih krožnika navzgor, da bi bilo videti, da sem pojedla res veliko, ker sem pač velika in kul in vse, kar paše zraven. Ker ob takšnem stricu, ki potuje po Angliji in te uči reči »de best« ob tem, ko pokažem iztegnjen palec, drugačen res ne moreš biti. In ne samo to – na izlet je šel s šotorom in res ogromnim nahrbtnikom, v katerega je lahko zložil vse živo. Sicer nisem imela pojma, kako je lahko on nesel tisti gromozanski nahrbtnik in ne nahrbtnik njega, ampak on je itak velik in res močan. Ker je že študent, kar pomeni, da živi v Ljubljani v nekem bloku, ki je spredaj ful porisani in mi je bil res všeč. Enkrat smo šli k njemu na obisk, in v sobi je bil skupaj z neko punco, ki je bila res prijazna. In če si v sobi skupaj s punco, pomeni, da si že res velik in si že lahko zaljubljen in se držiš za roke in tako naprej. Škoda je bilo samo to, da je bil potem takrat res veliko v Ljubljani in res malo doma. In včasih, ko sem prišla v soboto ali nedeljo k njemu na obisk, je mama rekla, da še spi, čeprav je bil že čas za kosilo. Meni tega mami ni nikoli pustila, ampak on je lahko dolgo spal, ker je bil že študent, in ko si toliko star, ti je to dovoljeno. Jaz tudi nisem smela lepiti nalepk na omare, čeprav sem si res želela. Ker je imel stric v sobi omare in posteljo res lepe oranžne barve in na njih je imel polno nalepk. In to ne otroških, ampak takih res kul. Tudi od kluba študentov in tako naprej, na eni je pisalo »KŽŠ je bil tle«. Zraven njegove sobe je imel svojo tudi drugi stric, on je bil malo mlajši in še ni bil cele tedne v študentu. Enkrat si je zlomil nogo in je dobil gips skoraj do kolena. In če imaš gips, je res težko lesti po pogradu gor in dol, on je imel v sobi namreč takšen velik temnozelen pograd in je spal na vrhu. Zato sva mu s punco, ki je bila veliko pri njemu, metali svinčnike na vrh pograda, ker sam ni mogel priti dol. Res nama ni šlo najboljše, ker sva v večini poskusov dobili pošiljko nazaj, ampak je bilo zabavno. Še boljše pa je bilo, ko sta me vzela s sabo v toplice. Cele dneve smo se kopali v bazenu in jedli res dober sladoled in igrali minigolf, ker si je stric pri nekem študentu izposodil palice in žogice.

Potem je starejši stric kar naenkrat nehal biti študent. Rekel je, da je diplomiral, in spekel celega pujsa z res hrustljavimi ušesi. In potem smo kar vsi po vrsti po čisto prehitrem postopku postali res veliki in strašansko odrasli. Belega jugota so prodali in strica sta kupila vsak svoj avto, eden cliota, ki je bil take barve kot vanilijev puding, drugi pa srebrno laguno z gumbi za odpiranje oken. Nismo več hodili na bazen in nista več spala do kosila. Začela sta hoditi v službo in punci sta bili vedno več časa pri njiju. In potem sta kar naenkrat dobila vsak svoje stanovanje in vsak svoje otroke, ki jih zdaj vozita na bazen in jih mečeta na finte, da pojejo paradižnikovo juho.

In čeprav vem, da pravkar praznujemo moj dvajseti rojstni dan in sem zdaj jaz tista, ki je velika-super-kul-študentka, ki lahko ob vikendih spi do kosila, se v objemu sedaj že res odraslih stricev v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi s tu in tam opaznim ne več tako mladostno obarvanim pramenom las v ne več tako skuštrani ali hipijevski frizuri počutim točno tako kot na starih fotografijah. Spet se z velikim nasmeškom in obvezno spremljajočimi majhnimi kostanjevimi očmi veselo smejim v fotoaparat in obenem poskušam požreti vse solze navdušenja, ki silijo iz mene. Za vedno se bom spomnila teh dveh čudovitih velikih rumenih sončnic, ki sta ju strica prinesla za proslavitev dvajsete obletnice moje malenkosti, in sta najbrž v istem trenutku postali moje najljubše rojstnodnevno darilo doslej. Najbrž ne toliko zaradi sončnic samih, kot zaradi tistih dveh zdaj že odraslih mulcev, ki mi delata družbo, in ki še vedno znata z odštekanimi idejami in zvijačami, ki jih najbrž poznajo samo strici, narediti dan še bolj poseben.

Sovražim kolerabo

Sovražim kolerabo
hinavce
pajke
grozljivke
oprijete kavbojke
ljudi s sončnimi očali
telefonske pogovore
in to gromozansko razdaljo med nama.

Nekoč

ne bo več butastih telefonskih pogovorov
sto trinajstih kilometrov preveč
enostranskega objemanja neudobne blazine
ampak nežen lahko noč tvojih mehkih ustnic
in samo ti in jaz
čisto blizu skupaj.

Termoregulacija

Najlepši si
ko v razgretem vzdušju kopalniške sopare
teče voda čez tvoje dolge trepalnice
izpod katerih me igrivo opazuješ
potegneš k sebi
in iz vsakega kotička moje dišeče namiljene kože
temeljito izpereš ves kaos zadnjih dni
okušaš vsak delček posebej
s telesom
s prsti
s tvojimi mehkimi ustnicami
ki se jih nikoli ne naveličam
dokler se skoraj ne utopiva
v poplavi mila
šepetanja
mokrih dotikov
in med zmešnjavo premočenih poljubov
pobegneva v varno zavetje tople odeje
pod katero me ob dotiku tvoje razgrete kože
zopet napade neustavljiva želja po termoregulaciji.

Dan št. 1073

Ko se zvečer zabubim v majico,
dišečo po šepetajocih objemih neprespanih noči prejšnjega tedna,
in v samotnem mraku večera
prekinem tvoje valovanje
s premico nepomembnosti št. 1073,
me vsaj za trenutek skupne tišine spusti k sebi,
da se počutim malo drugače
in malo manj sámo
kot študentka št. 18100293 v preveliki pižami in prazni postelji.

Zadnjič

Sovražim vsa ta

zadnja jutra,

zadnje zajtrke,

zadnje vožnje proti železniški postaji,

zadnje poglede,

preden zbašem svoj kup prtljage iz prtljažnika,

in zadnje poljube,

v katerih skušam priklicati kup grenkih nasmehov na svoje ustnice,

da se bi se vsaj ti počutil malo manj kislo

kot se jaz

vedno, ko je zadnjič.

V oklepaju

zaspim.

Med oklepajem tvojega objema
preden me zmanjka
in zaklepajem ob zvonjenju
prve jutranje budilke,
ki me zaklene nazaj
v oklepaje
do naslednjega bujenja.

Neravnovesje

Ker je Ljubljana prevelika,
faksa preveč
in tebe premalo.

Živa

Fak. Še vedno nič. Ura je bila pol petih zjutraj in ona je sedela na wc-ju ter sovražno buljila v svoje snežno bele spodnje hlačke, kot da bi jim lahko z dovolj divjim pogledom in dovolj močno željo spremenila barvo. V tisto popackano rdeče-rjavo svinjarijo, ki gre vsak mesec na živce parim milijardam žensk po svetu. In jim gre najbrž še veliko bolj na živce, če je ni. Fak. Zamižala je, si še enkrat na veliko zaželela umazan prizor pred seboj, in odprla oči. Belo. Čisto in popolnoma belo, kot pravkar oprano z najnovejšim Vanishem z novo formulo za odstranjevanje madežev. To ne more biti res, že pet dni nič. Ne duha ne sluha. Že pet dni jo živcira, pa čeprav je vse naredila prav in tako, kot je treba. Dobro, skoraj vse, ampak … Ni šans, ne more biti ravno ona tista srečnica, možnosti je toliko, kot da bi zadela na Lotu. Ampak vseeno sedi tu, sredi noči, čeprav se ji faks začne šele ob desetih, in upa na svojo srečo. Nesrečo. Kakorkoli že, ne more biti ravno ona. Ne, ni šans. Ne more.

Navlekla je spodnje perilo nazaj nase in se vrnila v sobo. Potiho se je pretipala do predala, da ne bi zbudila cimre, ter začela brskati za podolgovato rečjo, zavito v vrečko iz Dm-a, ki bi morala biti za vsak slučaj spravljena tam nekje zadaj v predalu. Končno jo je našla in jo izvlekla iz predala mimo vseh stekleničk parfuma, šmink, lakov in krem, ki so se ravno tokrat nalašč prevračale in izdajale njene nočne načrte. »Kaj pa ti zganjaš sredi noči?« se je zaslišal zaspan glas njene cimre. Evo, še tega se je manjkalo. Naslednje jutro bo zagotovo deležna predavanja popolne medicinke o nočnih pohodih in nespečnosti in o tem, česa ji primanjkuje v telesu ter kaj bi morala delati drugače. Še dobro, da ne more videt v njeno glavo, naredila bi cel simpozij o neodgovorni mladini. Prekleti medicinci, njim se pa kao ne more nič takega naredit. »Nič, sam lulat me.« Stisnila je izdajalsko šumečo vrečko k boku stran od cimrine postelje, porinila predal, da se je zaprl, in odšla iz sobe.

Zopet je sedela na straniščni školjki, varno zaklenjena pred morebitnimi nočnimi obiskovalci, ki bi jih ravno v tem trenutku prijelo na wc, v družbi še vedno nespremenjeno bele beline, ki je bodla v oči, ter podolgovate škatlice, ki ni bila prav nič bolj prijetna ali pomirjujoča družba. S tresočimi rokami jo je odprla in iz nje izbrskala majhen, v svetlečo belo plastiko zavit paketek in navodila za uporabo. Človeški hormonski gonadotropin (hCG) je glikoproteinski hormon, ki ga izloča placenta kmalu po oploditvi …  Pa dobro, zakaj pa ima fiziologijo na faksu, saj ni dala deset evrov za to sranje zato, da jo bo učilo o človeških hormonih. Naj napišejo, kaj naj naredi s to prekleto rečjo in kako dolgo mora čakati na rezultat, pa konec! Vzela je v roke paketek, ki je tako zavit deloval popolnoma nedolžno in nikakor ne kot stvar, ki bo z eno samo majhno črtico v naslednjih nekaj minutah zapečatila preostanek njenega življenja, ga odprla in se sovražno zazrla v palčko, ki je brez kakršnegakoli sočustvovanja ležala na foliji ter čakala, da jo lahko razsvetli z odgovorom. Itak sploh ni šans, narisala se bo tista ena črtica, ki bo potrdila, da je z njo vse okej in da je še vedno samo v ednini, to je to. In potem bo šla lahko nazaj spat. Mirno in brez nadaljnjega živciranja. Tako bo, ja. Zato da se pomiri, nič drugega. Saj je na tabletki pisalo, da lahko zmede tardeče dneve, samo preveč se je napsihirala.

Porinila je tisto podolgovato reč pod sebe v straniščno školjko in se hotela prisiliti, da bi jo tiščalo lulat. Neuspešno. Pa kako, zmeraj, ko je živčna, hodi non-stop na wc, zdaj pa nič, niti kapljice? Zaklela je in odložila še vedno suho palčko nazaj na folijo. Najboljše, da se napije do mrtvega, enkrat bo že moralo vse skupaj ven.

Čez nekaj minut je zopet sedela na svojem prejšnjem položaju in se počutila kot tisti Jure-Kvak-Kvak, ki je popil toliko vode, da se je spremenil v žabo. Mogoče to niti ne bi bila najslabša možnost. Žabam se zagotovo ni potrebno živcirati, medtem ko sedijo na straniščni školjki in čakajo na rezultate testa nosečnosti. One izvržejo tisto malo morje paglavcev in nato čakajo, da pride princ, ki jih bo poljubil, ter se spremenijo v princeso. In potem živijo srečno do konca svojih dni. Simpl kot pasulj.

Končno je začutila tisti dolgo pričakovan občutek, da jo vsaj čisto malo tišči lulat. Skrajni čas, vse jo je že nenormalno bolelo od tega stoletnega sedenja na stranišču. Omahljivo je prijela v roke palčko in premišljevala, ali je vesela, da je končno prišel trenutek resnice, ali bi raje počakala še kakšno minuto, pet, deset, dan, teden ali pa kar célo neskončnost ter se delala, da itak nič od tega ne more biti res in da se ji vse skupaj samo sanja. Globoko je vdihnila in porinila palčko pod sebe in svoj rumen slap, ki naj bi s seboj nosil tiste preklete gonadotropine, ki se vriskajoče gredo kanjoning po njenih telesnih tekočinah in se prav zdaj zagotovo posmehljivo rogajo živčni razvalini na straniščni školjki. Če so seveda sploh tam. Ampak jih ni. Zagotovo jih ni. Zagotovo.

Postavila je mokro in smrdečo palčko nazaj na ovitek in nastavila timer na telefonu na pet minut. Pet minut in to bo to. Najbrž najdaljših pet minut v njenem življenju.

Ampak itak se brezveze živcira, ne more biti dveh črtic. Vse je uredila tako, kot je treba, in farmacevti zagotovo vedo, kaj delajo. »Mladina pa ne«, bi najbrž odvrnila tista stara lekarničarka, ki se je čez očala, spuščena čisto na konico nosu, z ostrim pogledom zazrla vanjo, ko je vstopila v lekarno, in najbrž že v prvem trenutku iz dna njene duše razbrala, po kaj je prišla. In nato neusmiljeno čakala, da je izdavila tistih nekaj besed, in sicer »da je prišla po jutranjo tabletko«. »A ste imela nezaščiten spolni odnos?« Ma ne, to jaz jem kar tako, namesto M&M, bi ji najraje zabrisala. Zakaj pa prideš po to prekleto stvar v lekarno!? »Mhja,« je zamomljala nazaj in se počutila kot pri spraševanju filozofije v gimnaziji, ko je prfoksa buljila vanjo z majhnimi sokoljimi očmi in se itak že preden je sploh izustila prvo besedo odločila, da pred njo stoji popoln primerek filozofsko popolnoma neizobražene mladine. »Veste, to ni nadomestilo za redno kontracepcijo,« je v pedagoškem slogu nadaljevala lekarničarka. »In tabletke ne smete vzeti več kot dvakrat letno.« Pa v redu, v redu, saj bo pazila, ni bilo nalašč, samo naj ji da tisto butasto malo tabletko za sedem evrov, ki je itak ne moreš uporabljati namesto kontracepcije, ker bi v treh tednih bankrotiral, da lahko gre ven iz te lekarne in izpred te tako grozno pametne ženske, ki prav tako kot tisti prekleto popolni medicinci zagotovo misli, da se njej nikoli ne bi moglo zgoditi kaj takšnega (itak je že v menopavzi, lahko njej) in bi, če bi vedela njen domač naslov, stoprocentno poslala domov pismo njeni mami o tem, kako neodgovorna je njena hčerka.

Itak pa je bila najbrž že tista tabletka odveč. Ampak raje preventiva kakor kurativa, ali kako že gre tisti zoprni medicinski citat njene pametne cimre. Zjutraj, ko se je gola zbudila pod temno modro posteljnino v po moškem parfumu dišeči zakonski postelji – in to ne v katerikoli, temveč prav zraven tistega hudega kajakaša, ki ji meša glavo že od prvega dneva, ko je stopila na faks – je v prvem navalu panike skočila iz postelje in pri tem skoraj padla na tla, kolikor je bila dolga in široka, ker se ji je zvrtelo od vseh difovskih zvarkov, ki jih je vase zlila prejšnjo noč. Kup malo po moškem parfumu in malo po alkoholu dišečesmrdečih mišic se je zaspano obrnil v postelji in se začudeno zagledal vanjo. Očitno tudi njemu ni bilo niti malo jasno, kako je v svojo posteljo dobil družbo. Žensko. In to golo. »Sori, jaz – nimam pojma, kaj je blo včeraj zvečer, res, sori,« se mu je hitela opravičevat, medtem ko je pod odejo brskala za svojim minimalistično čipkastim spodnjim perilom. Fak, še tako je bila oblečena, zdaj bo zihr mislil, da je bil njen namen, to, iti z njim v posteljo. Tangice so bile za njeno samozavest. Pa dobro, za tiste tri procente možnosti, ki so obstajali, da bi srečala kakšnega res kul tipa. Ampak … ne, to res ni bil njen načrt. Lastnik njenega prenočišča se je podrgnil po prvih zametkih strnišča na svoji bradi in zmedeno zabrundal z zmačkanim glasom. »Jaz … jaz se tudi ful nič ne spomnim. Tema.« Pravkar je našla svoje hlače v kupu prahu pod njegovo posteljo in pobirala sive kosme z njih. »A pa kaj veš … a sva …« Skomignil je z rameni. »Nimam pojma, ampak po moje … če sva bla naga in v isti postelji …« »O šit.« Zakopala je obraz v svoje še vedno prahu polne hlače. »A nimaš nobenih tabletk al pa česa?« »Ne, nič. Čisto nič.« »Jeba.« Ni vedela, kaj naj naredi. Ne more začeti jokat ali pa se dret tu pred njim, čeprav bi to še najrajši naredila. Fak, kako je možno, da ni čisto nič razmišljala … »Ampak … sej veš, tipi, ko smo pijani, itak ne moremo …« Zazrla se je vanj. »Pa dobro, lahko tebi, ki ti je dovolj, da ni blo najbrž nič.« »Ej, ej, umiri se.« Skobacal se je izpod odeje in se usedel poleg nje. Zazrla se je v njegovo goloto in globoko zavzdihnila. »Sori, « je hitro zgrabil boksarice in zakril del svojega telesa, ki je kričeče opozarjal na najverjetnejše dogodke pretekle noči. »Šla bom v lekarno po tisto tabletko. Baje pomaga.« Prikimal je. »Ja, moja bivša jo je enkrat vzela, pa je blo potem čist kul …« Na hitro si je zapela par gumbov na srajci in s pogledom iskala torbico. »Evo, tule je,« jo je povlekel z druge strani postelje. »Veš, če hočeš, lahko dam pol zraven. Itak sva oba zasrala.« »Ne, dobro je. Bom že zrihtala. Hvala.« Po najmanj stoletnem zavezovanju Allstark je končno zatisnila še drugo vezalko in se obrnila proti njemu. »Nič … Mej se.« Stopil je do nje in ji pokazal pot do vrat. »Ej … upam, da bo vse v redu. Povej mi, okej? Saj se vidiva kaj na faksu.« Zmogla je bežen nasmešek in odhitela skozi vrata. Fak. Nikoli ni mislila, da se ji bo kdaj zgodilo kaj takšnega. To se dogaja drugim, popularnim in za dol past hudim študentkam z velikimi dekolteji in desetcentimetrskimi petami, ne pa njej, tihi brucki v srajci iz H&M-a in ponošenih Allstarkah, ki nima dekolteja, ker itak nima ničesar spraviti vanj, in si skoraj zvije gleženj že samo ob pogledu na čevlje z več kot dvocentimetrsko peto. To ne more biti res.

Odštevalnik časa je začel nediskretno, popolnoma nasprotno, kot bi to od njega pričakovali ob takšni nalogi, še bolj na glas ter predirljivo kot po navadi oznanjati konec usodnih petih minut in je pri svojem piskajočem poslanstvu zagotovo uspel zbuditi vsaj pol študenta. Super. Udarila je po tipki za izklop alarma, globoko vdihnila in se obrnila proti čarobni palčki, ki ji bo vsak trenutek razodela njeno usodo. Tam je bil krogec s črtico. Znak, da je test veljaven. In pod njim, tam je bilo srce, omadeževano s prav takšno od hudiča poslano črtico. Fak. To je to. Prečrtano srce. Brez ovinkarjenja, popolnoma direktno in neusmiljeno. Pogled na kopalnico so ji zameglile solze, ki so že drugič v tej noči močile usodo napovedujočo palčko. V roke je zgrabila telefon, ura je bila pol sedmih zjutraj, sestra je zagotovo že na poti na faks. Ona je medicinka, ona bo vedela, kaj se lahko naredi s tem … »Heeej,« se je oglasil veder glas na drugi strani telefonske povezave, »sem te ravno hotela poklicat, ker – veš, kaj sem nama zrihtala včeraj zvečer? Avgusta surfava na Portugalskem!« Odsotno je obsedela na straniščni školjki s telefonom v roki in nekje v daljavi slišala sestrino navdušeno opisovanje poletnega izleta. Surfanje? Eurotrip? Kampiranje ob hrvaški obali? Faks? Toliko načrtov, zdaj pa ji je pred očmi migljala samo slika ogromnega trebuha, ki te za prihodnjih dvajset let priklene na domač kavč in ti neusmiljeno požre vsak za eurotrip ali surfanje prihranjen cent.

»A boš kmalu, jaz moram na faks,« je po vratih kopalnice pobutala popolna medicinska cimra.

Brezvoljno je obsedela na wc-ju, obdana s telefonom, skozi katerega se je še vedno slišal oddaljen sestrin glas, ki se je sedaj že pričel spreminjati v malce zaskrbljeni »Si še tu, si v redu?«, razprtimi navodili, odprto škatlico, zmečkano vrečko iz Dm-a, raztrgano plastično folijo in palčko, ki ji je uničila upanje na rdeče-rjavo svinjarijo na spodnjih hlačkah in na srečen konec začetka njenega študentskega življenja.

Ni šans, ne more biti ravno ona tista srečnica. Možnosti je toliko, kot da bi zadela na Lotu.