Shopaholic

Tako obožujem izložbe vabeče,
ki ulice mesta s strani vseh krasijo -
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Večerne obleke tam temno rdeče,
popolne so za novoletno gostijo -
tako obožujem izložbe vabeče!

Zavoham parfume res noro dišeče,
baje da vse moške takoj obnorijo,
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Nihče dolge ure me stran ne odvleče,
ko čevlji brezupno me spet uročijo -
tako obožujem izložbe vabeče!

Nosila bi rada napolnjene vreče,
da mišic vsaj mal' moje roke dobijo,
denarnica pa ne privošči mi sreče.

Zdaj ebay edini je šoping iz ječe,
za kazen, če prsti preveč te srbijo.
Tako obožujem izložbe vabeče,
denarnica pa ne privošči mi sreče!

(vilanela)

... ali poskus efektivnega ponedeljkovega jutra v prestolnici :)

Malcezardelinnavihanonasmihajočsezatreskanfejsbukskorajpantumzate ;)

Tamala pravi, da še skoz' sem vate,
saj čisto majčkeno zardim,
vsakič, ko pomislim nate,
a le odkimavam in se smejim.

Čisto majčkeno zardim,
ko me kdo po fantu vpraša.
A le odkimavam in se smejim,
fejsbuk za "single" me razglaša.

Ko me kdo po fantu vpraša,
prikradeš se mi ti v glavo.
Fejsbuk za "single" te razglaša,
ti - boš našel tisto pravo?

Prikradeš se mi ti v glavo,
ogreješ me, ko mi je mraz,
ti - boš našel tisto pravo,
ali imam lahko te jaz?

Ogreješ me, ko mi je mraz,
vsakič, ko pomislim nate,
ali imam lahko te jaz?
Tamala prav ima, res še skoz' sem vate. ;)

((skoraj)pantum)

Moj svet II

Oh, tu mi je lepo.
Saj kot stolpič zaklet,
ne more vanj vsakdo,
popoln moj je svet.

(envoi prejšnje neuspele male balade.)

Moj svet I

Vsa okna bom zaprla,
vklenila se v temo,
svetloba mi bo črna,
okrog mene nič samo.
Življenja tu ne bo!
Samotna, črna klet,
tišina mi nebo,
popoln moj bo svet!

(prva kitica male balade, naprej pa ni šlo.)

My new reality

it's just another lonely melancholic night
me, waiting for some sleep in my blue bed
waiting for first shines of morning light
wanting to be happy instead of being sad
i listen to the raindrops' song outside the house
wishing i was there beneath that midnight sky
somewhere far away from all these giant crowds
where i could - alone - spend a moment of my life
could that be my new reality?

it's just another pleasant moment like in dreams
us, watching silly movies lying on the couch
being like that couple on the TV-screen
pelting with popcorn, loudly yelling "ouch"
we listen to the raindrops' song outside the room
then run out pretending we are Carry and Charles
hugging in our pyjamas, smelling your perfume
kissing in the street, continuing in the car
could that be my new reality?

Funeral Blues (W. H. Auden)

Stop all the clocks, cut off the telephone,
Prevent the dog from barking with a juicy bone,
Silence the pianos and with muffled drum
Bring out the coffin, let the mourners come.

Let aeroplanes circle moaning overhead
Scribbling on the sky the message He is Dead.
Put crepe bows round the white necks of the public doves,
Let the traffic policemen wear black cotton gloves.

He was my North, my South, my East and West,
My working week and my Sunday rest,
My noon, my midnight, my talk, my song;
I thought that love would last forever: I was wrong.

The stars are not wanted now; put out every one,
Pack up the moon and dismantle the sun,
Pour away the ocean and sweep up the woods;
For nothing now can ever come to any good.

Ne bodi kot drugi (Feri Lainšček)

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Veš?

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Saj sem vendar velika že punca,
v tem širnem se svetu znam sama igrat.

Ne rabim te, veš,
se ves čas prepričujem,
ko gazim po listih, odpadlih z dreves,
sama vpijem vse sončeve žarke,
sama uživam barvit listja ples.

Ko tu bi bil, veš,
na most bi pod zvezdno nebo te peljala,
ob luni čar mesta bi ti pokazala,
šepet nočnih ulic bi tiho ti izdala,
vse sončne bi žarke s teboj si delila,
barvito bi listje vštric s tabo gazila.

Ah, ni mi mar, veš,
trudim se bitje srca preglasit,
za toplo mamljivi vonj tvoje bližine.
Le grenki spomini so v družbi praznini,
ki ostane, ko vse, kar je lepega, mine.

Pogrešam te, veš.
Bolj, kot bi si želela priznat.
Kdo si in kje si, veš, kdo sem jaz?
Veš, včasih se lepše je v dvoje igrat.

Tihožitje I (Ciril Zlobec)

Šla sva obiskat tišino.

Samo malo sva se oddaljila
vsak od sebe
in zabredla z roko v roki
med visoke trave
ugaslega poletja.

"Kako je Kras zdaj velik,"
si veselo zaplesala
in zarisala okoli naju
razmetano obzorje nizkih gričev.
"In ti, kako si majhen
v tej tišini," si se zasmejala
z glasom lastovke nad nama.

Na trgu (Dragotin Kette)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samó
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angele
mojé
hitite zaman hrepeneče ...

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.

I.

Nemih korakov neslišne stopinje se srečajo s tlakom
in šepetaje mu zgodbo o sebi zaupa vsaka;
kje je bila, kaj je tam doživela, kje njene so sanje.
Ne pripominja, molče vsem prisluhne, tlak vse si zapomni;
vonj po spominih in zgodbah preveva zdaj ulice mesta.

(daktilski heksameter)

Iz muhe delam slona.

Iz muhe delam slona.

Muh miljon.
Izberem eno. Miže.
Zakaj prav to - nihče ne ve.
In jo napihnem kot balon.
Nato jo namakam v sivino današnjega dne,
dokler za barvitost travnikov več sploh ne vé.
Nato ji odstranimi krila,
da si ne bi slučajno upati pustila
in poletela nad oblake in do zvezd.
Nato vlečem jo za nos z za lase privlečeno resnico -
in rilec ji krasi betico.
Nato dodam še opletajoči rép,
da drugih muh ni na spregled.
Nato še okla, ostra, bela,
če kdaj se upreti bi želela.
In štiri noge in debelo salo,
da neusmiljeno vse poteptajo
v dušečem dnu puščave pod seboj.

Zdaj - imam slona.
Živi v moji glavi.
Vse dneve trobi in toži in tepta
in drugega ne zna,
kot trobiti naokrog:
"oh, kako sem jaz ubog".